Jedro

Za pravočasnost odločitve o obnovi postopka po uradni dolžnosti glede na določbe 252. člena ZUP/86 upravni organ ni vezan na subjektivni 30-dnevni rok. Za odločitev o dovolitvi obnove postopka zadošča že verjetnost, da so nova dejstva oziroma dokazi, če bi bili znani v prvotnem postopku, vplivali na odločitev.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. 2. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.10.2000, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada N.m., Izpostava N.m. z dne 8.12.1999. S tem sklepom je bila po uradni dolžnosti uvedena obnova postopka odmere dohodnine za tožnika za leto 1995, končanega z odločbo istega prvostopnega organa z dne 6.6.1996. Obnova je bila dovoljena na podlagi 1. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86-PB). Kot novo dejstvo so se štele ugotovitve davčnega inšpektorja pri inšpekcijskem pregledu poslovanja družbe S. d.o.o. N.m. Iz dokumentacije te družbe je bilo ugotovljeno, da je ta družba v letu 1995 tožniku izplačala znesek 4,444.789 SIT na podlagi pogodbe o delu in nagrad, kar predstavlja prejemek iz 1. odstavka 15. člena Zakona o dohodnini, od katerih je zavezanec za plačilo davka fizična osebe, vendar tožnik teh prejemkov ni izkazal v napovedi dohodnine za to leto.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavani zadevi. Glede pritožbenih navedb, da v obravnavanem primeru ni bil spoštovan enomesečni subjektivni rok za začetek obnove postopka, določen v 252. členu ZUP/86, pa je prvostopno sodišče zavzelo stališče, da subjektivni enomesečni rok 30 dni po določbi 252. člena ZUP/86 veže le stranko, ne pa tudi organ. Za organ je v primeru odločanja o obnovi postopka po uradni dolžnosti pravno pomemben le rok iz 3. odstavka 252. člena ZUP/86, to je 5 let od vročitve odločbe, za katero se zahteva obnova, stranki.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se z stališčem prvostopnega sodišča, da je po 252. členu ZUP/86 za organ, ki uvede obnovo postopka po uradni dolžnosti, pravno relevanten le 5 letni objektivni rok za uvedbo obnove postopka, ki začne teči z dnem vročitve odločbe stranki. Meni, da je takšna interpretacija v nasprotju z 22. členom Ustave, ki zagotavlja enakost strank v postopku, hkrati trdi, da iz izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, v kakšnem obsegu se dovoljuje obnova postopka, ter kateri so tisti zakoniti razlogi, zaradi katerih je bilo treba postopek po uradni dolžnosti obnoviti, torej katera so tista nova dejstva oziroma novi dokazi, ki so pripeljali do obnove postopka. Glede tega je sodišče prve stopnje kršilo določbe materialnega prava, saj po mnenju tožnika ni bilo zakonitega razloga za obnovo postopka, poleg tega pa izpodbijana sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih, saj do tega prvostopno sodišče ni zavzelo stališča. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku ter odpravi oba izpodbijana akta oziroma podrejeno, sodbo razveljavi ter zadevo pošlje v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, kot je predlagano v tožbi, ter stroškov pritožbenega postopka po priloženem stroškovniku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Ker je bila v obravnavanem primeru obnova postopka uvedena po uradni dolžnosti in to s sklepom prvostopnega organa z dne 8.12.1999, je treba v tem postopku v skladu s 324. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-1, Uradni list RS, št. 80/99) uporabljati določbe ZUP/86. Po določbi 252. člena ZUP/86 pa je za dovolitev obnove postopka po uradni dolžnosti pravno pomemben le petletni rok od vročitve odločbe stranki, določen v 3. odstavku 252. člena.

Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh tožbenih navedb. Sodišče prve stopnje se je v svoji sodbi strinjalo z razlogi, s katerimi je svojo odločbo utemeljila tožena stranka in se je nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, v celoti sklicevalo. Podlago za takšno obrazložitev ima prvostopno sodišče v 2. odstavku 67. člena ZUS. Tožena stranka pa je v svoji odločbi pojasnila, kaj šteje za nov dokaz oziroma novo dejstvo. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno, da je za novo dejstvo štela ugotovitve inšpekcijskega pregleda pri družbi S. d.o.o. N.m., ki ga je opravil davčni inšpektor, pri kateri je bilo ugotovljeno, da je bil tožniku na podlagi pogodbe o delu in nagrad izplačan določen prihodek, ki mu tožnik ne ugovarja. Ta prihodek pa pomeni obdavčljiv prihodek po 15. členu Zakona o dohodnini, ki pa ga tožnik v svoji davčni napovedi ni prikazal. Če bi bilo to dejstvo znano ob odmeri dohodnine za tožnika v prvotnem postopku, torej v letu 1996, bi bila odločitev davčnega organa glede odmere dohodnine verjetno drugačna, pri čemer je ta stopnja verjetnosti dovolj za dovolitev obnove postopka po uradni dolžnosti. To izhaja že iz 1. točke 249. člena ZUP/86 in 3. odstavka 256. člena ZUP/86. Ne drži tudi pritožbena navedba, da ni razvidno, v kolikšnem obsegu je obnova postopka dovoljena. To je razvidno že iz prvostopnega sklepa, in sicer je po tem sklepu obnova postopka dovoljena v obsegu, da se glede na nove dokaze ugotovi pravilna odmerna osnova in odmeri dohodnina.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS. Po tej določbi se v primeru, ko se v upravnem sporu presoja le zakonitost izpodbijanega akta, kar je tudi ta primer, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.