Jedro

Da bi prevarana stranka uspela z zahtevkom za razveljavitev pogodbe, mora dokazati, da jo je nasprotna stranka zavedla z namenom napeljati jo k sklenitvi pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveljavi pogodba o prodaji celotnega poslovnega deleža v družbi L., d.o.o., z dne 27. 6. 2011, sklenjena v obliki notarskega zapisa št. SV 113/2011, in da je toženka dolžna tožniku plačati 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2011 dalje. Toženki je naložilo tudi, da mora tožniku povrniti 1.125,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bilo tožniku dejansko in finančno stanje podjetja L., d.o.o., dobro znano in se mu ni skrivalo. To jasno izhaja iz same vsebine notarskega zapisa, ki jo je treba šteti za verodostojno in jo toženka kot takšno tudi sprejema. Meni, da ji ugotovitev v notarskem zapisu ni treba posebej dokazovati. Zato je tudi predlagala, da se zaslišanje notarke izvede le po potrebi. Dokazno breme, da navedbe v notarskem zapisu niso verodostojne, je na strani tožnika in sodišče brez izvedbe tega dokaza zaključkov iz napadene sodbe ne bi smelo sprejeti. Ugotovitve, da je tožnik toženki plačal 50,00 EUR, temeljijo zgolj na izjavi tožnika, čeprav toženka in njen sin to zanikata. Sodišče se ni opredelilo do navedb toženke in njenega sina, da sta tožniku izročila znesek 3.000,00 EUR, ki bi zadoščal za založitev predujma za izvedbo stečajnega postopka, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožniku je šlo očitno le za to, da pridobi navedena denarna sredstva, na kar kaže njegova popolna nezainteresiranost glede sprovedbe sprememb v sodni register in glede usode podjetja. Kakršnihkoli namenov resnega poslovanja pa tožnik evidentno ni imel. 3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena (prvi odstavek 49. člena OZ (1)). Da bi prevarana stranka uspela z zahtevkom za razveljavitev pogodbe, mora torej dokazati, da jo je nasprotna stranka zavedla z namenom napeljati jo k sklenitvi pogodbe.

6. Pritožbeno sodišče sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da je bil pri sklepanju pogodbe o prodaji celotnega poslovnega deleža z dne 27. 6. 2011 (v nadaljevanju pogodba) zaveden. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je toženka tožniku pred sklenitvijo pogodbe predstavila napačne oziroma lažne podatke glede dejanskega stanja dolga družbe L., d.o.o., in ga aktivno zavajala, saj mu ni omogočila vpogleda v dokumentacijo, vse z namenom, da ga je napeljala k sklenitvi pogodbe. Toženka je s takšnim ravnanjem tožnika spravila v zmoto, da je družba bistveno manj zadolžena, kot je bila.

7. V pogodbi je res zapisano, da je pridobitelj poslovnega deleža seznanjen s finančnim stanjem družbe in da so mu na razpolago vsi podatki, ki se na to stanje nanašajo, vendar je tožnik dokazal, da temu ni bilo tako. Dokazni postopek je pokazal, 1) da je toženka tožniku pred sklenitvijo pogodbe zagotovila, da ima družba obveznosti le do Davčne uprave RS v višini 7.000,00 EUR, čeprav je vedela, da je upnikov več in da je dolg bistveno višji, 2) da je tožnik za dejanski dolg družbe izvedel šele po sklenitvi pogodbe, ko ga je v zvezi s tem kontaktirala računovodkinja družbe L., d.o.o., in 3) da je tožnik pred podpisom pogodbe skušal ugotoviti finančno stanje družbe, vendar je bil pri tem oviran s strani toženke, ki mu ni izročila celotne dokumentacije podjetja in mu je s tem preprečila ugotovitev dejanske višine dolga. Zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ob sklenitvi pogodbe ni vedel in ni mogel vedeti za resnično stanje dolga so rezultat celovite ocene dokaznega gradiva (izpovedba tožnika, toženke, toženkinega sina in računovodkinje ter vpogled v listine). Dokazna ocena je opravljena v skladu z določbo 8. člena ZPP (2) in je vsebinsko prepričljiva. Pritožbeno sodišče jo zato v celoti sprejema.

8. V pravdnem postopku velja, da strankam nespornih dejstev ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Vsebina pogodbe med strankama ni bila sporna, zato zaslišanje notarke M. P. D., ki bi po navedbah tožnice izpovedala o sami vsebini pogodbe, ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je zato dokazni predlog tožnice za izvedbo tega dokaza utemeljeno zavrnilo.

9. Ob zgornjih dejanskih ugotovitvah in zaključkih je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev pogodbe in vračilo plačanega zneska 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, utemeljen (prvi odstavek 49. člena in 96. člen OZ). Toženka je v svojih vlogah priznala, da je od tožnika prejela kupnino za poslovni delež v višini 50,00 EUR, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je to dejstvo vključilo v dejansko podlago sodbe (prvi odstavek 214. člena ZPP). Z navedbami, da sta toženka in priča M. L. zanikala prejem navedenega denarnega zneska, pritožba zato ne more uspeti.

10. Pritožbena izvajanja, da sta toženka in njen sin tožniku izročila znesek 3.000,00 EUR in da je tožniku šlo le za to, da od njiju pridobi denarna sredstva, so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. čelna ZPP). Iz tega razloga je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov in da se je zato ne da preizkusiti. V skladu z razpravnim načelom sodišče ne sme sprejeti v podlago svoje odločbe nobenega dejstva, ki ga stranki nista navedli (7. in 212. člen ZPP). Dokazi, ki so namenjeni preverjanju resničnosti trditev pravdnih strank, pa trditvene podlage ne morejo nadomestiti. Če sta toženka in priča M. L. izpovedala o nečem, kar ni obseženo s trditveno podlago, se sodišče prve stopnje o tem ni bilo dolžno opredeliti.

11. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.)

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)