Jedro

Pri dvostranskih vzajemnih pogodbah je za presojo izpodbojnosti pravnega dejanja tožeče stranke (kot kasnejšega stečajnega dolžnika) pomemben trenutek, ko je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno.

Tožena stranka je očitno kljub neplačilu dobavljenega plina le-tega tožeči stranki še naprej dobavljala. Dobavljeni plin je že prešel v premoženje tožeče stranke. Tožeča stranka s spornima asignacijama svoje pogodbene obveznosti plačila dobavljenega plina ni izpolnila sočasno z izpolnitvijo tožene stranke. S poplačilom starejših terjatev s spornima asignacijama pa se je premoženje tožeče stranke zmanjšalo za toženi stranki plačanih skupno 2,400.000,00 SIT, ki bi bilo sicer namenjeno za poplačilo terjatev stečajnih upnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče ugotovilo, da sta pravni dejanji tožeče stranke - dogovora o asignaciji z dne 5.2.1998 in 19.3.1998 ter nakazila na njuni podlagi v korist tožene stranke brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo plačilo zneska 2,400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.10.1998 v stečajno maso tožeče stranke ter povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 229.722,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.5.1999 dalje.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Navedla je, da že iz sklenjene letne pogodbe o dobavi zemeljskega plina za leto 1997 izhaja, da sta stranki vzajemnost izpolnitve šteli kot bistven element pogodbe. Dobava zemeljskega plina je neprekinjeno tekla neodvisno od izstavitve računov, saj izstavitev fakture ni imela narave zaključka posamezne dobave. Glede na značaj storitve tožene stranke (javna služba oskrbe Republike Slovenije z zemeljskim plinom) tožena stranka zaradi zamude s plačili ni imela pravice ustaviti dobave. Ker je glede na okoliščine poslovnega razmerja med pravdnima strankama ob vsaki poravnavi zapadle obveznosti ostajala še neporavnana obveznost za dobavljeni plin tekočega obdobja, je šlo za sočasnost izpolnitve. V 12. čl. letne pogodbe so opredeljene zamudne obresti in način poplačil, v 13. čl. pa je dogovorjeno, da ima prodajalec od kupca v primeru neredne poravnave obveznosti pravico zahtevati drugačen način poplačila. Ponudbo za sklenitev izpodbijanih asignacijskih pogodb je zato šteti kot obliko dogovorjenega drugačnega načina poplačila. Sicer pa glede na splošno znane podatke o finančnem stanju tožnice, ki je še par mesecev pred uvedbo stečaja poslovala pozitivno, toženka ni imela razlogov za pričakovanje stečajnega postopka. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da sta imeli sklenjeno letno pogodbo o dobavi zemeljskega plina za leto 1997, na podlagi katere je tožena stranka redno dobavljala tožeči stranki zemeljski plin. Po navedbah tožene stranke (list.št. 10) pa je bila tožeča stranka dolžna dobavljeni plin plačevati v 15 dneh po prejemu računa, ki ga je tožena stranka izstavila 2-krat mesečno in sicer 15. in 30. v mesecu.

Pritrditi je toženi stranki, da sta pogodbeni stranki s pogodbo dogovorili sočasno izpolnitev svojih obveznosti.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, ki jih tudi v pritožbi tožena stranka ne izpodbija, pa izhaja, da tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti plačila dobavljenega plina ni redno izpolnjevala, saj je s spornima asignacijskima pogodbama z dne 5.2.1998 in 19.3.1998 (in nakaziloma na njuni podlagi v višini 2,000.000,00 SIT in v višini 400.000,00 SIT) tožeča stranka poplačala njene obveznosti do tožene stranke, ki so zapadle v plačilo že v novembru 1997 in decembru 1997. Izpolnitev obveznosti tožeče stranke do tožene (plačilo dobavljenega plina) torej ni bila sočasna z izpolnitvijo obveznosti (dobave plina) tožene stranke do tožeče. Da je bila pravočasna izpolnitev pogodbene obveznosti tožeče stranke bistven element pogodbe (primerjaj 125. čl. ZOR), pa tožena stranka v prvostopnem postopku ni zatrjevala. Glede na dogovorjen rok zapadlosti plačila dobave zemeljskega plina tudi ni mogoče pritrditi toženi stranki, da je šlo za sočasnost izpolnitve, ker je tožena stranka promptno dobavljala zemeljski plin tudi po zapadlosti plačilne obveznosti tožeče stranke.

Letno pogodbo o dobavi zemeljskega plina za leto 1997 je opredeliti kot trajno pogodbeno razmerje z zaporednimi obveznostmi. Neutemeljena je pritožbena trditev, da tožena stranka zaradi zamude s plačili ni imela pravice ustaviti dobave (slednje je pritožbeno sodišče presojalo v okviru pravilne uporabe materialnega prava). Po Zakonu o energetskem gospodarstvu, katerega 74. čl. še velja, lahko dobavitelj ustavi dobavo energije po predhodnem pismenem opozorilu odjemalcu, če le-ta v roku, določenem v opozorilu, ne plača dobavljene energije v roku, določenem v pogodbi o dobavi. Možnost razveze pogodbe zaradi nepravočasnega plačila je torej tožena stranka imela po citiranem določilu ob izpolnjenih omenjenih predpostavkah predhodnega opozorila (primerjaj še 129. čl. ZOR). Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da se je tožena stranka te možnosti poslužila in da ji je tožeča stranka šele po grožnji ustavitve dobave poplačala že zapadle terjatve.

Pri dvostranskih vzajemnih pogodbah je za presojo izpodbojnosti pravnega dejanja tožeče stranke (kot kasnejšega stečajnega dolžnika) pomemben trenutek, ko je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno.

Tožena stranka je očitno kljub neplačilu dobavljenega plina le-tega tožeči stranki še naprej dobavljala. Dobavljeni plin je že prešel v premoženje tožeče stranke. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, tožeča stranka s spornima asignacijama svoje pogodbene obveznosti plačila dobavljenega plina ni izpolnila sočasno z izpolnitvijo tožene stranke. S poplačilom starejših terjatev s spornima asignacijama pa se je premoženje tožeče stranke zmanjšalo za toženi stranki plačanih skupno 2,400.000,00 SIT, ki bi bilo sicer namenjeno za poplačilo terjatev stečajnih upnikov. Objektivna predpostavka izpodbijanja asignacijskih pogodb z dne 5.2.1998 in 19.3.1998 in poplačil na njuni podlagi, je torej po 1. odst. 125. čl. ZPPSL podana. Ob ugotovitvi prvostopnega sodišča, da sta pravdni stranki izpodbijani dejanji sklenili v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka (ki je tožena stranka v pritožbi ne izpodbija), pa je podana tudi zakonska domneva o izpolnjeni subjektivni predpostavki izpodbojnosti po 2. tč. 4. odst. 125. čl. ZPPSL.

Navedene zakonske domneve, da je vedela ali bi morala vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke, tožena stranka v prvostopnem postopku ni izpodbijala. To skuša šele v pritožbenem postopku s trditvijo, da je tožeča stranka še par mesecev pred uvedbo stečajnega postopka poslovala pozitivno, ki pa je nedovoljena pritožbena novota, zato je pritožbeno sodišče ni smelo presojati. Po 1. odst. 496a čl. ZPP se v postopku o gospodarksih sporih v pritožbi smejo navajati nova dejstva in predlagati novi dokazi le, če pritožnik verjetno izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti in predložiti do konca glavne obravnave. Ekskuplacijskih razlogov pa tožena stranka v pritožbi niti ni navedla. Kot nedovoljenih pritožbenih novot pritožbeno sodišče tudi ni presojalo toženkinega sklicevanja na določila pogodbe, v kateri je bilo dogovorjeno, da ima tožena stranka kot prodajalec pravico zahtevati drugačen način poplačila in je bilo zato ponudbo za sklenitev asignacijskih pogodb šteti kot obliko dogovorjenega drugačnega načina poplačila njene terjatve.

Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je torej prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem ni zagrešilo v pritožbenem postopku uradno upoštevnih bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur.l. RS št. 26/99).