Jedro

Presoja obstoja v reviziji zatrjevanih pomanjkljivostih sodbe sodišča druge stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči znesek 7.036.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 2.9.1993 dalje ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 709.395,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 25.10.1996 dalje. Ugotovilo je, da je imela tožeča stranka pri toženi stranki zavarovano stavbo kmečkega turizma v gradnji z opremo, stroji in aparati ter čolnarno in vse premičnine vključno s čolni. Dne 2.9.1993 je v požaru zgorela čolnarna z vsemi premičninami. Zavarovalnino za stavbo čolnarne je tožena stranka plačala. Premičnine in čolni pa so bili le delno v lasti tožeče stranke, pretežno pa v lasti E. J. Tožena stranka je odklonila izplačilo zavarovalnine, ker je menila, da stvari v lasti E. J. niso bile zavarovane. Vendar je sodišče ugotovilo, da je bila zavarovana vsa oprema, ki se je ob sklepanju pogodbe nahajala v objektu, ne glede na lastništvo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje, toženi stranki pa naložilo še plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodbi druge stopnje očita, da nima razlogov o tem, da je direktor tožene stranke po požaru napisal novo najemno pogodbo in jo antidatiral. Iz tega izhaja, da oprema, last E. J. ni bila zavarovana. Sodba druge stopnje tudi nima razlogov v zvezi z 18. členom splošnih pogojev za požarno zavarovanje. Tuja oprema v polici ni bila navedena, zato se zavarovanje nanjo ne nanaša. Sodišče druge stopnje je napačno uporabilo 496.a čl. ZPP, ko ni upoštevalo v pritožbi navedenih dejstev in predlaganih dokazov. Navaja, da je ta dejstva in dokaze smiselno navajala že v postopku na prvi stopnji. Meni, da bi sodišče moralo opraviti poizvedbe pri SDK o opremi, ki jo je knjigovodsko vodila tožeča stranka. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo drugemu senatu sodišča prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

E. J. je res izpovedal na glavni obravnavi dne 14.5.1996, da je po požaru sestavil novo najemno pogodbo in jo datiral s 1.7.1993. Vendar sodišče prve stopnje te pogodbe ni upoštevalo. Svojo odločitev je oprlo na druge dokaze, pred vsem na pričevanje M. S. in deloma na pričevanje I. P., na izvedensko mnenje in na listine, med katerimi je tudi najemna pogodba z dne 1.6.1993, za katero pa tudi tožena stranka ne navaja, da ni pristna. Sodišče druge stopnje omenja samo to pogodbo, ne pa tudi pogodbe, ki ima datum 1.7.1993. S tem, ko te druge pogodbe ne omenja, ni v ničemer kršilo določb pravdnega postopka, saj gre za listino, ki je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni upoštevalo in se pri ugotavljanju dejanskega stanja nanjo ni oprlo. Vsebina te pogodbe je taka, da bi lahko imela pomen, če bi J. uveljavljal zavarovalnino zase, nobenega pomena pa ni imela pri uveljavljanju zavarovalnine v korist tožeče stranke.

Sodba druge stopnje ne omenja 18. člena splošnih zavarovalnih pogojev za požarno zavarovanje, vendar vsebinsko obravnava to določbo, ko navaja razloge za stališče, da je zavarovanje obsegalo vse premičnine, torej tudi tiste, ki jih je uporabljala tožeča stranka, pa so bili last E. J. Bistveni del drugostopne obrazložitve se nanaša prav na to okoliščino.

Materialnopravna podlaga za odločanje v tem sporu je zavarovalna polica št... z dne 27.10.1993 v zvezi s splošnimi zavarovalnimi pogoji za požarno zavarovanje P-93. Sodbi prve in druge stopnje navajata razloge, na podlagi katerih štejeta, da se zavarovalna polica nanaša tudi na premičnine, last E. J., ki jih je uporabljala tožeča stranka. Pred vsem je zavarovalni zastopnik tožene stranke M. S. potrdil, da je bila zavarovana vsa oprema, ne glede na lastnika. Tudi zavarovalna vsota 100.000 DEM ustreza vrednosti celotne opreme, ki je po ugotovitvi izvedenca znašala 108.316,50 DEM, medtem ko je bila oprema v lasti tožeče stranke vredna samo 33.416.30 DEM. Zato sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da ne glede na prvo točko 3. odstavka 18. člena splošnih pogojev za požarno zavarovanje P-93 zavarovalna polica obsega tudi opremo, ki je bila last E. J. in jo je uporabljala tožeča stranka. Ugotovitev, da je polica obsegala tudi to opremo, se nanaša na dejansko stanje in je rezultat dokazovanja. Zato ni predmet revizijske presoje (3. odst. 385. člena ZPP) in je revizijsko sodišče nanjo vezano.

Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču druge stopnje napačno uporabo 496.a člena ZPP. Poizvedb pri SDK namreč tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni predlagala. V reviziji navaja, da je dokaze, na katere se sklicuje v pritožbi, smiselno predlagala v postopku na prvi stopnji. Tega podrobneje ni pojasnila. Vendar v postopku na prvi stopnji ni podala nobenega dokaznega predloga, ki bi ga bilo mogoče razumeti kot predlog za poizvedbe pri SDK. Sicer pa morajo biti dokazni predlogi podani določno: stranka mora navesti dejstvo, ki ga želi dokazati, in predlagati dokaz, ki naj ga sodišče izvede v ta namen (219. člen ZPP).

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).