Jedro

Upravitelj za sklenitev take sodne poravnave potrebuje soglasje stečajnega sodišča, ki ga pridobi, če izkaže, da je sklenitev sodne poravnave v korist stečajne mase in s tem upnikov. Vsekakor pa je tudi nujno, da stečajno sodišče opravi vsaj osnovno presojo utemeljenosti zahtevka, o katerem naj bi se sklenila sodna poravnava.

Po stališču višjega sodišča sme sodišče prve stopnje ob izdaji nadomestnega sklepa izdati sklep z vsebino oziroma učinki, kot če bi o njem odločalo višje sodišče. Izdaja nadomestnega sklepa bi bila nedopustna le, če bi sodišče prve stopnje spoznalo, da je pritožba le delno utemeljena. Zakonsko določilo pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje ob izdaji nadomestnega sklepa ob vsebinski presoji navedb upnika ne bi smelo sprejeti sklepa z enako vsebino izreka kot prvič, do česar pripelje presoja dodatnih navedb in odprava morebitnih drugih pomanjkljivosti prvega sklepa.

Ker je bilo šele v letu 2019 pravnomočno razsojeno o ničnosti, je lahko šele takrat upnik pridobil pravico do vračila tega, kar naj bi prejel in je v skladu s prvim odstavkom 336. člena OZ lahko začelo teči zastaranje.

V smislu druge povedi drugega odstavka 87. člena OZ gre za velik pomen ogroženih interesov, katerih izpolnitev sta sklenitelja ničnih pogodb hotela s pogodbami preprečiti.

Ob velikem pomenu ogroženih interesov sta bili nepošteni obe stranki pogodbe, pri čemer je A., ki je tudi po ugotovitvah v sodbi v zadevi VII Pg 550/2017 povezan s stečajnim dolžnikom, dejavno sodeloval pri poskusu oškodovanja upnikov, predvsem pritožnice. S tem pa so izpolnjeni tudi vsi nameni take zakonske ureditve.

Izrek

Pritožba zoper 1. točko izpodbijanega sklepa se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

Pritožbi zoper 2. točko izpodbijanega sklepa se ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki izreka spremeni tako, da se zavrne upraviteljev predlog z dne 13.7.2021 za izdajo soglasja k sklenitvi sodne poravnave v zadevi opr. št. XI Pg 900/2020, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani med tožečo stranko A. in stečajnim dolžnikom kot toženo stranko zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve v višini 1.071.212,12 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) ugodilo pritožbi upnice Republika Slovenija z dne 23.9.2021 (red. št. 247) in razveljavilo sklep z dne 9.9.2021 (red. št. 245) ter (2.) upravitelju izdalo soglasje k sklenitvi sodne poravnave v zadevi opr. št. XI Pg 900/2020, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani med tožečo stranko A. in stečajnim dolžnikom kot toženo stranko zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve v višini 1.071.212,12 EUR, v skladu s predlogom upravitelja z dne 13.7.2021, kateri je sestavni del tega izreka (red. št. 237).

2. Zoper navedeni sklep se je upnica pravočasno pritožila. V bistvenem navaja: - da je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku povsem nekritično v celoti sledilo navedbam upravitelja, ki v pritožbenem postopku ni navedel nobenega novega dejstva, do pritožbenih navedb pa se ni opredelilo; - da je napačno uporabilo drugi odstavek 128. člena ZFPPIPP, saj se sme nadomestni sklep izdati le v prid pritožnika, in ni navedlo, v katerem delu je ugodilo pritožbi; - da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb pritožbe, da predlagana poravnava ni v korist stečajne mase, pri čemer je nekritično sprejelo argumente upravitelja, ugotovitve pa si tudi nasprotujejo; že v pravdi VII Pg 550/2017 je sodišče ugotovilo, da so pogodbe nične, ker toženca (prva toženka v tej pravdi je tožnica v pravdi XI Pg 900/2020 in zahteva vračilo izplačanih zneskov, drugi toženec pa je stečajni dolžnik in toženec v pravdi XI Pg 900/2020) nista dokazala denarnega toka iz naslova kupnin; upnica je preverila samo plačila v obdobju od 2.2.2011 do 15.2.2011, ker je v pravdi VII Pg 550/2017 prva toženka navedla, da je bila kupnina plačana v tem obdobju; iz teh dokazil je razvidno, da je bilo plačanih le 214.000,00 EUR oziroma 314.000,00 EUR, zneska v skupni višini 300.000,00 EUR pa se nanašata na čoln; - da računa stečajnega dolžnika v Avstriji ni v Registru davčnih zavezancev, zato upnica dvomi, da gre res za njegov račun, saj bi moral v osmih dneh po odprtju računa o tem obvestiti FURS; - da plačila v gotovini niso izkazana; - da se ne more strinjati s tem, da je neupoštevno sklicevanje upnice na neizkazanost denarnega toka v zadevi VII Pg 550/2017, v zvezi s čimer uveljavlja tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP, ker se sklepa v tem delu ne da preizkusiti, prav tako je sodišče prve stopnje v tem delu napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v posledici napačno uporabilo materialno pravo; za upnico je sporna verodostojnost v pravdi XI Pg 900/2020 predloženih dokazil, v zadevi VII Pg 550/2017 pa gre tudi za pravnomočno razsojeno stvar, ki jo skuša A. na tak način _de facto_ ovreči; ugotovljena ničnost se nanaša na iste pogodbe, iz potrdil o plačilu pa ni razviden namen plačila, kdo je plačila izvedel in na kateri račun, s čimer uveljavlja kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP; - terjatev upnika A. je v splošnem petletnem zastaralnem roku zastarala od 2.2.2016 do 15.2.2016, saj je nična pogodba neveljavna že od samega začetka, v stečajnem postopku pa je bila terjatev prijavljena 31.12.2019, ko so bile terjatve že zastarane; - sodišče je upoštevalo tudi plačila z namenom plačila za čoln ..., čeprav je A. ob plačilu že vedela, da čoln ni na prodaj in ga je kupila družba L. d. o. o., tako da namen plačila ni bil naveden iz razlogov, kot jih je navedla družba A.; - v obdobju od 2.2.2011 do 15.2.2011 so bila izvedena le plačila v znesku 214.000,00 EUR, plačila pred datumom 2.2.2011 pa niso plačila za nepremičnine, prav tako ni dokazila o plačilu 50.000,00 EUR z dne 10.2.2011; - zadeva se tudi matematično ne izide, ker je seštevek zatrjevanih plačil le 714.000,00 EUR, in ne 764.000,00 EUR; - transakcija v višini 300.000,00 EUR sploh ni dokazana, dogovor o vračunanju zneska za čoln v znesek kupnin za nepremičnine pa naj ne bi bil sklenjen pisno, torej gre za nedokazana dejstva; - podana je tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP, saj obstaja neskladje med razlogi sodbe in samimi listinami v spisu; - s sklenitvijo sodne poravnave bi bil upnik A. v nasprotju s 46. členom ZFPPIPP neupravičeno privilegiran na račun drugih upnikov.

3. Upravitelj je na pritožbo odgovoril, pri tem pa opozoril tudi na dejstvo, da upnica ne želi aktivno sodelovati v pravdi in ni pripravljena prevzeti stroškovnih rizikov. Upnica neupravičeno ignorira bančne izpiske in potrdila, predložena v pravdi XI Pg 900/2020, ki se jih v pravdi VII Pg 550/2017 sploh ni obravnavalo. Gotovinska plačila v sodno poravnavo niso vključena. O povračilnem zahtevku A. še ni bilo pravnomočno odločeno. Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja. Priložil je tudi pravno mnenje odvetniške družbe A. A., ki jo je v pravdi pooblastil za zastopanje. Ta se je v mnenju opredelila do koristnosti sodne poravnave in do plačil, ki so bila izvedena v skupnem znesku 764.000,00 EUR, o čemer je pooblaščenec pridobil dokazila od banke X, ki jim bo sledilo tudi sodišče v pravdi, pavšalno pritožbeno zanikanje pa jih ne more izpodbiti. Na to ne morejo vplivati pomanjkljivi dokazi iz pravde VII Pg 550/2017. Družba A. pa nikoli ni postala lastnik čolna, ki ga je po sodbi moral v stečajno maso vrniti L. d. o. o. Sodna poravnava se ne glasi na ponovno ugotavljanje ničnosti. Zahtevek glede na prvi odstavek 336. člena OZ ni zastaran; sodba glede ničnosti je postala pravnomočna 1.10.2019 in izvršljiva 22.11.2019. Nadaljnje pravdanje bi glede na dokaze lahko pomenilo objestno pravdanje. Vodilo bi lahko tudi do ugoditve zahtevku v celotnem znesku, s stroškovnim rizikom, po sodni poravnavi pa bi stroške stečajnega dolžnika nosila tožeča stranka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V pravdi Okrožnega sodišča v Ljubljani XI Pg 900/2020, v kateri se je sklenila sodna poravnava, za katero upravitelj predlaga izdajo soglasja, se obravnava tožba za plačilo zneska 1.071.212,12 EUR, na katero je bil upnik A. napoten v tem stečajnem postopku. Gre za zneske, ki naj bi bili stečajnemu dolžniku izplačani na podlagi pogodb, ki so bile v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VII Pg 550/2017 ugotovljene za nične.

6. V skladu s prvim in drugim odstavkom 323. člena ZFPPIPP upravitelj za sklenitev take sodne poravnave potrebuje soglasje stečajnega sodišča, ki ga pridobi, če izkaže, da je sklenitev sodne poravnave v korist stečajne mase in s tem upnikov. Vsekakor pa je tudi nujno, da stečajno sodišče opravi vsaj osnovno presojo utemeljenosti zahtevka, o katerem naj bi se sklenila sodna poravnava, na kar pritožnica smiselno opozarja v pritožbi.

**Glede pritožbe zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa**

7. V skladu z drugim odstavkom 128. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP lahko sodišče prve stopnje, če ugotovi, da je pravočasna in dovoljena pritožba utemeljena, z novim sklepom nadomesti sklep, ki se izpodbija s pritožbo.

8. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje odločilo za izdajo nadomestnega sklepa, ker so bila v prvi pritožbi upnice izpostavljena dejstva, ki bi lahko povzročila zavrnitev soglasja k sklenitvi sodne poravnave. Ob tem višje sodišče še ugotavlja, da je bil sklep o soglasju k sklenitvi sodne poravnave z dne 9.9.2021 (PD 245) obrazložen le z navedbo, da če upravitelj nima podlage, da ne bi sledil dokazom o denarnem toku v znesku 764.000,00 EUR, tudi sodišče nima podlage, da predloženim dokazom ne bi sledilo; to pa pomeni, da je bil sklep pomanjkljivo obrazložen vsaj glede koristi sklenitve take sodne poravnave za stečajno maso.

9. Do izdaje sklepa z dne 9.9.2021 postopek v zvezi z upraviteljevim predlogom z dne 13.7.2021 ni bil kontradiktoren. To je postal šele z vložitvijo upničine pritožbe z dne 23.9.2021. V njej so navedena dejstva, ki bi lahko kazala na neupravičenost izdaje soglasja k sklenitvi sodne poravnave. To pa pomeni, da bi višje sodišče, če bi to pritožbo prejelo v obravnavanje, sklep z dne 9.9.2021 razveljavilo (in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek). Ravno to pa je v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa storilo tudi sodišče prve stopnje. Višje sodišče vztraja pri stališču, ki ga je podalo že v sklepu Cst 165/2017 z dne 11.4.2017: Po stališču višjega sodišča sme sodišče prve stopnje ob izdaji nadomestnega sklepa izdati sklep z vsebino oziroma učinki, kot če bi o njem odločalo višje sodišče. Vsebinsko enako izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 151/2020 z dne 12.5.2020. Ravno to pa je sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je sklep z dne 9.9.2021 razveljavilo.

10. S tem je pritožbi upnice tudi v celoti ugodilo. Izdaja nadomestnega sklepa bi bila nedopustna le, če bi sodišče prve stopnje spoznalo, da je pritožba le delno utemeljena. Le v tem primeru ne bi imelo pooblastila za izdajo nadomestnega sklepa (primerjaj tudi sklep Cst 527/2015 z dne 17.9.2015). Zakonsko določilo pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje ob izdaji nadomestnega sklepa ob vsebinski presoji navedb upnika ne bi smelo sprejeti sklepa z enako vsebino izreka kot prvič, do česar pripelje presoja dodatnih navedb in odprava morebitnih drugih pomanjkljivosti prvega sklepa.

11. Glede na navedeno je višje sodišče, ki v tem delu tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) .

**Glede pritožbe zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa** 12- V zadevi VII Pg 550/2017 sodišče ni odločilo, da med tamkajšnjima tožencema (A. in stečajnim dolžnikom, tožnica pa je bila Republika Slovenija za FURS, torej tukajšnja pritožnica) ni bilo nobenega denarnega toka. Tri prodajne pogodbe za nepremičnine je spoznalo za nične (in le to je predmet odločitve), iz razlogov sodb prvostopenjskega in višjega sodišča pa izhaja, da jih je spoznalo za nične, ker so bile sklenjene iz nedopustnega nagiba (oškodovanja upnikov, predvsem tožnice), kar predstavlja tudi nasprotovanje temeljnim moralnim načelom. In ker ob tem tudi ni bilo dokazano plačilo kupnin, prav tako pa je stečajni dolžnik še vedno brezplačno uporabljal nepremičnine, ki naj bi bile prodane, je to še dodatno kazalo na nedopusten nagib pri sklenitvi pogodb. V ničemer pa ni odločalo o povračilnem zahtevku, ki takrat tudi ni bil postavljen, zato so pritožbene navedbe, da naj bi šlo za že pravnomočno razsojeno stvar, zaradi česar o tožbi v zadevi XI Pg 900/2020 ne bi bilo dopustno vsebinsko odločati, neutemeljene. Do kršitve 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP tako ni prišlo, do take kršitve pa tudi sicer v tem stečajnem postopku niti ni moglo priti (ker v stečajnem postopku sodišče še ni odločilo o soglasju k sklenitvi sodne poravnave) in ne bo moglo priti niti v pravdi XI Pg 900/2020. 13. Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe (prvi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Terjatev na vračilo izplačanih zneskov je zato lahko nastala šele po ugotovitvi ničnosti. Ker je bilo šele v letu 2019 pravnomočno razsojeno o ničnosti, je lahko šele takrat upnik (tožeča stranka v zadevi XI Pg 900/2020) pridobil pravico do vračila tega, kar naj bi prejel, in je v skladu s prvim odstavkom 336. člena OZ lahko začelo teči zastaranje, ki do leta 2020, ko je bila vložena tožba, še ni poteklo.

14. Vendar pa že ob osnovnem preverjanju utemeljenosti tožbenega zahtevka višje sodišče ocenjuje, da do sklenitve sodne poravnave z vsebino, ki jo je navedel upravitelj, ne sme priti.

15. Pri tem se višje sodišče strinja s pritožnico, da dokazi o plačilu, ki jih je upošteval upravitelj ob sklepanju sodne poravnave, v zadevi VII Pg 550/2017 niso bili predloženi, vsaj ne pravočasno, temveč je A. tam navajal, da jih sploh ne more predložiti. Pri tem je vsaj nenavadno, da oseba, ki naj bi nekaj plačala s svojega računa, o tem ne bi mogla predložiti dokazov, pri čemer pa gre za gospodarski subjekt in za visoke zneske. Zdaj, ko je ničnost pravnomočno ugotovljena, pa so se ti dokazi pojavili. Že to kaže na dejstvo, da predložena dokazila o plačilih le niso tako nesporna, da bi se jih smelo brez dvoma upoštevati. Vsekakor pa je v primeru, da bi do denarnega toka prišlo in naj bi bile nepremičnine tudi plačane, najmanj nenavadno, da tega toženec, zoper katerega je uperjena ničnostna tožba, ne bi pravočasno predložil. 16. Ob sicer osnovnem pravilu o vračilu prejetega iz prvega odstavka 87. člena OZ pa je treba upoštevati tudi določilo drugega odstavka 87. člena OZ. Ta določa: „Če je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki; pri odločanju upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov“. Na pravilno uporabo materialnega prava je sodišče vezano, tudi če ga ne zatrjuje ali uveljavlja nobena od strank (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ob tem tako iz obravnavane pritožbe kot iz pritožbe z dne 23.9.2021 izhaja, da pritožnica uveljavlja, da A. ne more zahtevati vračila prejetega in da je bila nepoštenost toženk iz pravde VII Pg 550/2017 ugotovljena s sodbo.

17. Objavljene sodne odločbe, v katerih so se sodišča ukvarjala z uporabo drugega odstavka 87. člena OZ (in še prej z uporabo drugega in tretjega odstavka 104. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR), se nanašajo predvsem na taka dejanska stanja, ko je bila nepoštena le ena od strank. Nepoštenost obeh pravdnih strank je bila ugotovljena v sodbi VSRS II Ips 79/2018 z dne 6.9.2018 in iz obrazložitve (gre za 18. in 19. točko obrazložitve) izhaja, da taka, kvalificirana ničnost lahko vodi do zavrnitve zahtevka za vračilo prejetega.

18. Iz teorije v zvezi z navedenim določilom OZ (to je višje sodišče našlo v komentarju A. Polajnar Pavčnik v delu Obligacijski zakonik (OZ) (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba Ljubljana 2003, stran 514 – 515) izhaja, da tako ureditev vsebuje večina zakonodaj, gre za _condictio ob turpem causam_, po katerem so kondikcijski zahtevki nepoštene stranke nedopustni in se jim ne daje sodnega varstva. „Smisel in razlog tega pravila, po katerem stranka, ki je pri sklepanju pogodbe ravnala nedopustno, ne more zahtevati vrnitve svoje izpolnitve, vidi teorija v vzgojnem in preventivnem pomenu, v dostojanstvu sodišča, ki naj se ne spušča v obravnavo nemoralnih sporov, ter tudi v kaznovalnem namenu.“ Dodaja še: „Sodišče ima torej možnost, da v primeru nemoralnih pogodb zahtevku ugodi ali pa ga zaradi nemoralnosti zavrne. Odločitev bo odvisna od poštenosti ene in druge stranke in od pomena ogroženih interesov.“ (prav tam, stran 515).

19. Iz zadeve VII Pg 550/2017 jasno izhaja, kot ves čas poudarja tudi pritožnica, da sta pri sklepanju ničnih pogodb tako A. kot stečajni dolžnik ravnala nepošteno in v nasprotju z moralnimi načeli. Nične pogodbe sta sklenila zaradi izigravanja oziroma oškodovanja upnikov, predvsem pritožnice, ki ima do stečajnega dolžnika priznano terjatev v višini 992.709,68 EUR. Pri pobiranju davkov tudi ne gre le za nek zasebni interes, temveč gre za javni interes, tako velika terjatev pa pomembno vpliva tudi na sposobnost izpolnjevanja dolžnosti države za zagotavljanje tega, čemur so namenjeni pobrani davki. Tako gre v smislu druge povedi drugega odstavka 87. člena OZ za velik pomen ogroženih interesov, katerih izpolnitev sta sklenitelja ničnih pogodb hotela s pogodbami preprečiti.

20. Ob velikem pomenu ogroženih interesov sta bili nepošteni obe stranki pogodbe, pri čemer je A., ki je tudi po ugotovitvah v sodbah v zadevi VII Pg 550/2017 povezan s stečajnim dolžnikom, dejavno sodeloval pri poskusu oškodovanja upnikov, predvsem pritožnice. S tem pa so izpolnjeni tudi vsi nameni take zakonske ureditve, ki so povzeti po navedenem komentarju. S tega stališča višje sodišče spor XI Pg 900/2020 ocenjuje kot tako nemoralen, da se mu sodnega varstva ne sme nuditi. Če je do denarnega toka, ki ga tožnica zatrjuje v zadevi XI Pg 900/2020, dejansko prišlo, bi bilo nemoralno, da bi se tožnici nudilo sodno varstvo, ki bi na koncu pripeljalo tudi do manjšega poplačila pritožnice. Tako bi lahko prišlo tudi do oškodovanja upnikov, kar sta sklenitelja ničnih pogodb tako ali tako zasledovala.

21. Glede na navedeno višje sodišče ocenjuje, da soglasja k sklenitvi sodne poravnave, kot jo je predlagal upravitelj, ni dopustno dati. Zato je pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

22. Na koncu višje sodišče še dodaja, da glede na navedeno ocenjuje kot smiselno, da stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik dolžnika (in s tem tudi njegov pooblaščenec) tudi sam v pravdi uveljavlja nedopustnost povračilnega zahtevka iz vseh zgoraj navedenih razlogov. Pri tem bi morala aktivno sodelovati tudi pritožnica, ki je nenazadnje bila pri ugotavljanju ničnosti pogodb (tako glede nepremičnin kot glede čolna) celo tožnica.