Jedro

Ker ni pravne podlage, da bi se napredovanja, dosežena na delovnem mestu, za katerega ima javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, upoštevala pri plačilu po dejanskem delu, je lahko tožnica upravičena do plačila glede na vrednost dejansko opravljenega dela na višje vrednotenem delovnem mestu (le) v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, torej brez upoštevanja že doseženih napredovanj. Vrednost tega dela opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 7. 3. 2025 (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici obračunati razliko v plači med že obračunano in plačano plačo ter pripadajočo plačo, in sicer od 18. 7. 2020 do 30. 10. 2022 med 48. in 53. plačnim razredom; od 1. 11. 2022 do 31. 3. 2023 med 50. in 55. plačnim razredom in od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2024 med 51. in 56. plačnim razredom ter ji izplačati ustrezen znesek za vsak posamezni mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v naslednjem mesecu do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 2.410,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2.Zoper točko II sodbe se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-150/22-15 izhaja, da se delavec ne more veljavno odpovedati kogentno določenim pravicam. Odločitev Vrhovnega sodišča RS, da se napredovanja pri izplačilu razlike v plači ne upoštevajo, pomeni, da je tožnica izgubila pravico, ki ji je bila kogentno priznana po 44. členu ZDR-1 (ustrezno plačilo za delo), čeprav se tej pravici nikoli ni odpovedala. Neupoštevanje napredovanj pri izplačilu razlike v plači ima neposreden in trajen vpliv na socialni položaj tožnice. Tožnica je dejansko opravljala višje vrednoteno delo, vendar prejema plačo, ki ne odraža niti zahtevnosti dela niti dosežene delovne uspešnosti. Takšno stanje ni posledica ravnanja tožnice, temveč neustrezne in nezakonite organizacije dela na strani toženke. S tem je poseženo v 50. člen Ustave RS, ki zahteva, da pravni red posamezniku zagotavlja dejansko in učinkovito socialno varnost. Pomembno je, da sta obe delovni mesti uvrščeni v VII/2 tarifni razred. Zakon izhaja iz predpostavke, da gre za primerljiva delovna mesta znotraj iste sistemske kategorije, pri katerih se plače določajo znotraj istega plačnega sistema. Napredovanja niso vezana izključno na pogodbeno delovno mesto, temveč na dejansko delo in delovno uspešnost v okviru tarifnega razreda. Napredovanja so sestavni del plačnega sistema, ne pa izjema ali dodatna pravica. Izključitev napredovanj pomeni, da delavec, ki dejansko opravlja višje vrednoteno delo, prejme manj kot delavec, ki je formalno razporejen na isto delovno mesto, kar je v nasprotju z načelom enakosti (14. člen Ustave RS) in pravico do varstva dela iz 66. člena Ustave RS. Sodba VIII Ips 14/2025 pojem "plačilo za dejansko delo" razlaga ozko in formalistično, zgolj kot izhodiščni plačni razred, čeprav ZSPJS vključuje tudi napredovanja kot zakonsko določeno sestavino. Plačilo mora odražati dejansko opravljeno delo ter vse okoliščine, ki vplivajo na vrednotenje dela, med katere sodijo tudi delavčeve delovne izkušnje, usposobljenost in delovna uspešnost, ki se v sistemu javnih uslužbencev izražajo tudi skozi dosežene plačne razrede napredovanj. Obseg ustavnega varstva je prepuščen volji močnejše stranke ter omogoča, da delodajalec z opustitvijo sklenitve pogodbe delavca postavi v položaj, v katerem ne more uveljaviti pravic, ki izhajajo iz dejanskega opravljenega dela. Takšen pristop je v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-150/22-15, po katerih pravice delavcev, ki so kogentno varovane, ne smejo biti odvisne od ravnanj ali volje delodajalca. Eden izmed izrecnih ciljev ZSPJS je zagotoviti javnim uslužbencem enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS). Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up-1181/18 začrtalo meje in pogoje dopustnega neposrednega uveljavljanja ustavne pravice do enakosti pri plačilu na podlagi 14. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je pri razlagi relevantnih zakonskih določb prezrlo zavezujoče stališče Ustavnega sodišča RS (Up-150/22-15), s čimer je kršilo 125. člen Ustave RS ter načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem na podlagi določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialno pravo. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev procesnih določb, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče odgovarja samo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP).

6.Tožnica je na podlagi 20. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS. št. 56/2002 in nadalj.) uveljavljala plačilo razlike v plači med dejansko obračunano plačo za delovno mesto urednik oddaj, in plačo, ki bi ji pripadala glede na izhodiščni razred višje vrednotenega delovnega mesta urednik osrednjih oddaj, skupaj z doseženimi napredovanji na delovnem mestu urednik oddaj. Navajala je, da je 9. 10. 2015 s toženko sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto urednik oddaj. Po sklenitvi Aneksa št. 5 h Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje (Ur. l. RS, št. 101/2020), ki velja od 18. 7. 2020, je bilo na novo sistemizirano delovno mesto urednik osrednjih oddaj. V vtoževanem obdobju od 18. 7. 2020 do 31. 12. 2024, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, je dejansko opravljala delo in naloge urednika osrednjih oddaj. Toženka je tožbenemu zahtevku ugovarjala, ker tožnica ni nikoli opravljala nalog delovnega mesta urednik osrednjih oddaj. Tožbenemu zahtevku je nasprotovala tudi po višini, saj je lahko delavec pri zahtevkih iz naslova plačila po dejanskem delu upravičen zgolj do izhodiščne plače delovnega mesta, katerega delo opravlja, brez upoštevanja napredovanj.

7.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil izhodiščni plačni razred delovnega mesta urednik oddaj od 1. 1. 2019 42. plačni razred, od 1. 11. 2019 pa 43. plačni razred. Tožnica je do leta 2021 napredovala za 5 plačnih razredov. Delovno mesto urednik osrednjih oddaj je bilo od 18. 7. 2020 uvrščeno v 48. plačni razred, na podlagi Aneksa št. 7 h Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje (Ur. l. RS, št. 39/2o23) pa od 1. 4. 2023 v 49. plačni razred. Tožnica je od 18. 7. 2020 do 30. 11. 2022 prejemala plačo 48. plačnega razreda (kar je tudi izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta); od 1. 12. 2022 do 31. 3. 2023 plačo 50. plačnega razreda in od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2024 plačo 51. plačnega razreda, torej višjo plačo od izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, glede na izhodiščni 48. plačni razred (do 31. 3. 2023), oziroma 49. plačni razred (od 1. 4. 2023 dalje).

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v obdobju od 18. 7. 2020 do 31. 12. 2024, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, dejansko opravljala delo in naloge urednika osrednjih oddaj, zato bi bila upravičena do plače, ki je določena za to delovno mesto. Ker pa je v celotnem obdobju prejemala plačo, ki je dosegala oziroma presegala izhodiščno plačo višje vrednotenega delovnega mesta, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9.Za pritožbeno rešitev zadeve je torej bistveno, ali se napredovanje, ki ga javni uslužbenec doseže na delovnem mestu, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v primeru dejanskega opravljanja dela višje vrednotenega delovnega mesta, "prenaša" oziroma, ali se pri plačilu višje vrednotenega dela upošteva le izhodiščni plačni razred, ali pa tudi napredovanja, ki jih je javni uslužbenec dosegel.

10.Tožnica je uveljavljala plačilo razlike v plači na podlagi določbe 20. člena ZSPJS (Določitev plačnega razreda javnega uslužbenca), ki je veljal v vtoževanem obdobju in je v prvem odstavku navedenega člena določal, da javni uslužbenec obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, če je premeščen oziroma je sklenil pogodbo o zaposlitvi o delu na delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu. Prvi odstavek 16. člena ZSPJS pa je določal, da lahko javni uslužbenec na podlagi tega zakona na delovnem mestu oziroma v nazivu napreduje v višji plačni razred. V skladu s prvim odstavkom 17. člena ZSPJS je bil pogoj za napredovanje javnih uslužbencev v višji plačni razred delovna uspešnost, izkazana v napredovalnem obdobju, ki se je ocenjevala glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela.

11.Glede na navedeno je lahko javni uslužbenec v skladu s sistemom napredovanja, kot je bil vzpostavljen v ZSPJS, napredoval po 16. členu ZSPJS le na delovnem mestu, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Pogoja za napredovanje javnega uslužbenca na delovnem mestu sta bila napredovalno obdobje in delovna uspešnost, izražena z oceno (kriterije za to oceno je določal 17. člen ZSPJS), ki se je nanašala na to delovno mesto. To pa pomeni, da javni uslužbenec ni mogel pridobiti ocene delovne uspešnosti ob upoštevanju višje vrednotenega delovnega mesta, katerega delo je dejansko opravljal. Pritožba torej zmotno navaja, da napredovanja po ZSPJS niso bila vezana izključno na pogodbeno delovno mesto, temveč na dejansko delo in delovno uspešnost v okviru tarifnega razreda in da je treba upoštevati, da sta obe delovni mesti uvrščeni v VII/2 tarifni razred, oziroma da gre za primerljiva delovna mesta.

12.Ker tožnica ni trdila, da bi bila premeščena oziroma da je sklenila pogodbo o zaposlitvi za delo na višje vrednotenem delovnem mestu (nasprotno, navajala je, da ima sklenjeno pogodbo za delovno mesto urednik oddaj in da dejansko opravlja dela višje vrednotenega delovnega mesta), za odločitev ni pomemben prvi odstavek 20. člena ZSPJS, ki je določal ohranitev napredovanj le v primeru premestitve ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi o delu na delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu, ne pa pri dejanskem opravljanju višje vrednotenega dela. Niti v ZSPJS niti v drugem predpisu ni bilo podlage za to, da bi se tožnici, ki je po ugotovitvi sodišča prve stopnje dejansko opravljala delo višje vrednotenega delovnega mesta, priznal višji plačni razred iz naslova instituta napredovanja po dejanskem delovnem mestu.

13.Ker torej tožnica, kar med strankama niti ni sporno, ni bi bila premeščena oziroma ni sklenila pogodbe o zaposlitvi o delu na višje vrednotenem delovnem mestu, je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, saj toženka pri izplačilu plače po dejansko opravljenem delu ni mogla upoštevati doseženih napredovanj, ki jih je tožnica dosegla na delovnem mestu, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Takšna odločitev sodišča prve stopnje sledi tudi ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (sodba in sklep VIII Ips 10/2023 z dne 9. 5. 2023 in sodba VIII Ips 14/2025 z dne 4. 11. 2025). Glede na predstavljeno pravno podlago pritožba neutemeljeno navaja, da je Vrhovno sodišče RS v navedeni zadevi VIII Ips 14/2025 pojem "plačilo za dejansko delo" razlagalo ozko in formalistično, zgolj kot izhodiščni plačni razred, čeprav ZSPJS vključuje tudi napredovanja kot zakonsko določeno sestavino. Kot že rečeno, je bilo napredovanje glede na 16. člen ZSPJS vezano izključno na delovno mesto, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno izpostavlja, da mora plačilo odražati dejansko opravljeno delo ter tudi dosežene plačne razrede napredovanj.

16.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da neupoštevanje napredovanj pomeni, da je tožnica izgubila pravico, ki ji je bila kogentno priznana po 44. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), čeprav se tej pravici ni odpovedala. Iz 44. člena ZDR-1 izhaja obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo. Ker torej ne gre za pravni položaj, ki bi bil po svoji vsebini enak odpovedi pravici iz delovnega razmerja (v nasprotju s 44. členom ZDR-1), tudi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-150/22-15 z dne 1. 2. 2024, ki obravnava pravno problematiko odpovedi pravicam iz delovnega razmerja. Zato pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 125. člena URS zaradi neupoštevanja zavezujočega stališča Ustavnega sodišča RS ter kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena URS.

17.Ker je torej tožnica prejela ustrezno plačilo za opravljeno delo v smislu določbe 44. člena ZDR-1, ni utemeljen pritožbeni očitek, da je z neupoštevanjem napredovanj tožnica postavljena v neenak položaj kot delavec, ki je formalno razporejen na isto delovno mesto, s čimer naj bi bilo kršeno ustavno načelo enakosti iz 14. člena URS. Pritožba se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1181/18 z dne 12. 5. 2022. V obravnavani zadevi se je Ustavno sodišče RS ukvarjalo z (ustavno)pravno problematiko kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS, ki pa se je nanašala na povsem drugačno dejansko stanje v zvezi z določitvijo plače predavatelja glede na njegovo tedensko obveznost neposredne pedagoške obveznosti in dodatne pedagoške obveznosti, kar torej ni primerljivo z obravnavano zadevo.

18.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

19.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna toženki povrniti stroške pritožbenega postopka, svoje stroške pa nosi sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki skladno z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 625 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške ter 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,6o EUR znaša 466,65 EUR. V večjem obsegu pa priglašeni stroški odgovora niso utemeljeni.