Jedro

Za odločanje o sporih med lokalno skupnostjo in državo za plačilo sredstev iz 7. odst. 26. člena ZFO je stvarno pristojno upravno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba (1. in 3. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 33.662.959,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

6.9.1999 do plačila (1. točka izreka odločbe), tožeči stranki pa naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku

192.119,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.2002 do plačila (3. točka izreka odločbe). Odločilo je še (s sklepom), da se zaradi umika tožbe postopek ustavi glede plačila glavnice

7.100.000,00 SIT (2. točka izreka odločbe).

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in naloži toženi stranki plačilo vseh stroškov postopka. Priglasila je stroške pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da v tej zadevi ni bila podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča, torej sodišča prve stopnje. Gre namreč za spor med lokalno skupnostjo in državo, o takšnih sporih pa odloča sodišče v upravnem sporu (torej upravno sodišče), če zakon tako določa ali če ni z ustavo ali zakonom določeno drugo sodno varstvo (3. odst. 2. člena Zakona o upravnem sporu). Za odločitev o sporu v tej zadevi pa drugo sodno varstvo, namreč pred sodišči splošne pristojnosti, ni določeno, saj ni določeno v 1. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz 1. člena v zvezi z 32. členom ZPP izhaja, da spada v stvarno pristojnost okrožnih sodišč odločanje samo v tistih sporih, v katerih se uporabljajo pravila pravdnega postopka, ti spori pa so: (1) spori iz osebnih in družinskih razmerij in (2) spori iz civilnopravnih razmerij, pri čemer so ta razmerja lahko premoženjska razmerja in druga civilnopravna razmerja.

V obravnavani zadevi se samo po sebi razume, da ne gre za spor iz osebnega ali družinskega razmerja. Ne gre pa niti za spor iz civilnopravnega razmerja. Tožeča stranka uveljavlja svoj zahtevek za plačilo sredstev za financiranje dvojezičnosti in za izvajanje ustavnih pravic italijanske narodne skupnosti na podlagi 7. odstavka

26. člena Zakona o financiranju občin (ZFO), ki določa da se ta sredstva (ne glede na prejšnje odstavke tega člena) občinam na dvojezičnem območju zagotovijo iz državnega proračuna. Navedena zakonska določba zavezuje državo (toženo stranko) le na načelni ravni, saj ne vsebuje nobene konkretne zaveze, kot je to sicer značilno za civilnopravna razmerja, zlasti obligacijska. Ker gre za sredstva iz državnega proračuna, je namreč njihova višina lahko določena le v državnem proračunu, njihova nadaljnja usoda pa je odvisna od izvajanja državnega proračuna, vse v skladu z določbami Zakona o javnih financah. Tako se pokaže, da v obravnavanem primeru država nastopa v oblastni funkciji in da si stranki nista na ravni prirejenosti (kot je to značilno za civilnopravna razmerja), kar pomeni, da bi bilo treba o tem sporu odločiti v upravnem sporu in da bi bilo za odločanje stvarno pristojno upravno sodišče. Tako je sicer podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke 2. odst. 339. člena ZPP, a ker se ta kršitev v pritožbi ne uveljavlja, je sodišče druge stopnje ker nanjo ni dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) - ni moglo upoštevati in je moralo o pritožbi odločiti vsebinsko (meritorno).

Kot je bilo že povedano na začetku te obrazložitve, določba 7. odstavka 26. člena ZFO za toženo stranko ne vsebuje nobene konkretne zaveze, namreč glede tega, koliko sredstev je treba iz državnega proračuna zagotoviti posameznim občinam na dvojezičnih območjih in po kakšnih merilih naj se določi obseg teh sredstev. Konkretne zaveze tožene stranke pa ni mogoče vzpostaviti niti na ta način, kot to poskuša v tem sporu tožeča stranka, ko svoj zahtevek utemeljuje z občinskim proračunom oziroma dejanskimi potrebami. Obveznost tožene stranke iz 7. odst. 26. člena ZFO je dobila svoj konkretni izraz šele z razporeditvijo razpoložljivih sredstev v državnem proračunu in s sprejetjem državnega proračuna.

Iz tega izhaja, da za določitev obsega tožeči stranki pripadajočih sredstev za financiranje dvojezičnosti in za izvajanje ustavnih pravic italijanske narodne skupnosti ni moglo biti odločilnega pomena, koliko teh sredstev bi tožeča stranka dejansko potrebovala, temveč koliko so znašala razpoložljiva sredstva tožene stranke. Zato pritožbene navedbe o tem, kako je tožeča stranka tožbeni zahtevek opredelila po višini in kako naj bi se tudi sicer dokazovala višina tožbenega zahtevka, ne morejo biti pravno upoštevne. V tem pogledu tudi ni mogoče pritrditi tistemu delu obrazložitve sodišča prve stopnje, ki govori o tem, da bi morala tožeča stranka utemeljiti dejansko porabo za financiranje zagotavljanja pravic manjšine oziroma dokazati, da so ji sredstva za zagotavljanje teh pravic potrebna prav v zahtevani višini. Kakršna koli ugoditev tožbenemu zahtevku bi namreč pomenila poseg v sprejeti državni proračun, ki je po svoji pravni naravi zakonski akt (sprejema ga Državni zbor), to pa po sodni poti niti v upravnem sporu ni mogoče. Navedeni razlogi prvostopenjskega sodišča na pravilnost izpodbijane sodbe niso vplivali, drugim njegovim razlogom pa je mogoče pritrditi, saj tudi iz njih izhaja, da je na podlagi 7. odst. 26. člena ZFO mogoče občinam zagotoviti potreben obseg sredstev samo v skladu z načelom proračunskega financiranja javne porabe. Že zato pa je pravilen tudi njegov zaključek, da v dopisu Državnega pravobranilstva z dne 6.9.1999 povzeto mnenje Urada za narodnosti ni izjava volje (pripoznava), ki bi zavezovala toženo stranko k izpolnitvi obveznosti (večje od tiste, ki je določena v državnem proračunu). Drugačne pritožbene in poprejšnje navedbe tožeče stranke so pravno zmotne.

Sodišče druge stopnje je tako presodilo vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani - niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti - je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora stroške pritožbe kriti sama.