Jedro

Dolžnik ni navedel dejstev, ki bi se nanašala na terjatev in bi nastopila po sklepu o izvršbi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 23.06.1998 s sklepom zavrglo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 02.09.1997 in zavrnilo njegov predlog za odlog izvršbe.

Dolžnik se je zoper navedeni sklep pravočasno pritožil iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navedel je, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugovor po izteku roka zavrglo kot prepozen, napačna. Že v ugovoru je navedel, da je bil med strankama sklenjen dogovor, da se neplačani del kompenzira z delom iz rednega vzdrževanja, zato je upnik izvršbo predlagal neutemeljeno. V ugovornem postopku je uveljavljal t.i. impugnacijski ugovor, do katerega pa se sodišče ni opredelilo. Sodišče je po njegovem mnenju tudi napačno ugotovilo, da je izvršba dovoljena na podlagi verodostojnih listin, saj priložene pogodbe in situacije to niso. Poleg tega pa obračun obresti izhaja iz Kreditne pogodbe št. HIT-K-100/92, ki ni bila nikoli sklenjena.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP), ki je veljal v času odločanja na prvi stopnji, je v 2. odst. 55. člena določal, da lahko dolžnik ugovor po izteku roka vloži tudi zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, če ugovor temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, dejstvo pa je nastopilo po izdaji sklepa o izvršbi.

Dejstva, ki jih je v ugovoru z dne 23.12.1997 navedel dolžnik, izvirajo iz obdobja pred 02.07.1997, ko je sodišče prve stopnje izdalo sklep o izvršbi. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi vse ugovore glede delnih plačil in kreditnih pogodb iz let 1991 in 1992, dolžnik lahko uveljavljal že v okviru osemdnevnega ugovornega roka.

V zvezi z zatrjevanim dogovorom o tem, da se neplačani del kompenzira z delom iz rednega vzdrževanja, ki ga vrši upnik, pa dolžnik v ugovoru ni navedel nič konkretnega. Glede na to, da se je poslužil instituta ugovora po izteku roka, bi moral navesti dejstva in predložiti dokaze o tem, da je do zatrjevanega dogovora prišlo v času po izdaji sklepa o izvršbi.

Da pogoji za ugovor po izteku roka niso izpolnjeni, je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ki je ugovor zavrglo kot prepozen.

Neutemeljen ugovor po izteku roka bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti, saj je bil ugovor vložen pred koncem izvršilnega postopka in zato ni bil vložen prepozno. Ker pa je odločitev, da se ugovor zavrže, za dolžnika ugodnejša od zavrnitve, sodišče druge stopnje odločitve sodišča prve stopnje ni spreminjalo (374. člen ZPP/77 v zvezi s 14. členom ZIP).

Glede na to, da konkretnih pritožbenih navedb v zvezi z zavrnitvijo predloga za odlog izvršbe dolžnik ni podal, je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep preizkusilo še glede bistvenih kršitev določb postopka na katere je poleg pravilne uporabe materialnega prava dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP/77 v zvezi s 14. členom ZIP). Ker kršitev ni našlo, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep, na podlagi 2. točke 380. člena ZPP/77 v zvezi s 14. členom ZIP, potrdilo.

Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 166. člena ZPP/77 v zvezi s 14. členom ZIP. Glede na to, da upnik s pritožbo ni uspel, bo moral sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP/77 v zvezi s 381. členom ZPP/77 v zvezi s 14. členom ZIP).

Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99).