Jedro

Ugotovljeno je bilo, da tožnica z najemom gostinskih prostorov v toženčevi stavbi ni mogla začeti, ker toženec tudi po dodatnem roku ni izpolnil svojih pogodbenih obveznosti (priskrbeti zahtevanih dovoljenj in soglasij, ki so bila pogoj za izdajo začasnega obrtnega dovoljenja tožnici, ki bi ji omogočilo izvrševanje gostinske dejavnosti). Take ugotovitve in dejstvo, da bi moral toženec svoje obveznosti izpolniti do konca junija 1991, so utemeljevale zaključek sodišč nižjih stopenj, da je bila najemna pogodba pravdnih strank razdrta po sili zakona junija 1992 (tretji odstavek 125. člena v zvezi s prvim odstavkom istega člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožnici tolarsko protivrednost 36.000 DEM po prodajnem tečaju LB d.d. Ljubljana na dan plačila z obrestmi, ki jih priznava ista banka za hranilne vloge na vpogled od 15.12.1990 dalje. Višji zahtevek je zavrnilo in tožencu naložilo, da mora povrniti tožnici tudi stroške postopka 382.119,00 SIT. Toženčevo pritožbo zoper tako sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo iz vseh razlogov 385. člena ZPP in predlagal, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita ali spremenita. V reviziji vztraja na tem, da so drugi pridobili začasno obrtno dovoljenje v podobnih okoliščinah, kot je obravnavani primer, ter da drugačno poročilo Upravne enote Kamnik ni resnično. Izpoved upravnega delavca K. S. je tudi drugačno od pismenega poročila Upravne enote Kamnik. Očitno je, da lokacijska in gradbena dokumentacija nista bila edina, ki bi predstavljala temelj za izdajo začasnega obrtnega dovoljenja. Zadostoval je namreč obstoj minimalnih tehničnih pogojev, ki pa bi jih morala uresničiti tožnica sama. Pogojev za izdajo začasnega dovoljenja tako ni izpolnila tožnica, medtem ko je toženec svoj del obveznosti izpolnil. Glede na tako stanje obstaja razlika med tistim, kar je navedeno v obrazložitvi sodb, in samo vsebino listin ter izpovedjo prič. Zaradi odprave nesoglasij pa bi bilo potrebno opraviti tudi določena soočenja.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče moralo uporabiti na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - Ur. list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

V postopkih na nižjih stopnjah sojenja je bilo ugotovljeno sledeče dejansko stanje: pravdni stranki sta 15.12.1990 sklenili najemno pogodbo z dvema aneksoma. Predmet pogodbe so bili za gostinsko dejavnost namenjeni prostori v toženčevi stavbi v Kamniku, ki je bila potrebna obnove. Toženec bi moral po pogodbi dokončati do 1.6.1991 vsa tista dela, ki bi najemniku omogočila pričetek obratovanja oziroma pridobitev obratovalnega dovoljenja, rok pričetka trajanja pogodbe pa bi začel teči z dnem dokončne predaje prostorov najemniku. Tožnica je 26.6.1991 pri Upravnem organu Občine Kamniku zaprosila za izdajo obrtnega dovoljena, vendar ni dobila niti začasnega obrtnega dovoljenja, ker toženec ni predložil zahtevane manjkajoče tehnične dokumentacije. Tožničin dopis z dne 3.6.1992, s katerim je tožencu sporočila določene svoje predloge, ker vseh pogodbenih obveznosti ni izpolnil, je toženec štel za tožničin odstop od pogodbe. Toženec je pozneje in sicer 3.6.1994 pridobil začasno obrtno dovoljenje.

Okolnost, da je tožnica plačala na račun bodoče najemnine 36.000 DEM, pa je bila med pravdnima strankama nesporna.

Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi spredaj povzetega dejanskega stanja ocenili, da je tožnica ravnala v skladu z določilom 123. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ker je tožencu ponudila dodatno možnost izpolnitve pogodbe. Ker toženec svojih pogodbenih obveznosti (predložitev potrebnih dovoljenj in soglasij ter predvsem uporabnega dovoljenja, kar vse je bil pogoj za izdajo začasnega obrtnega dovoljenja) ni izpolnil niti v dodatnem roku, sta sodišči nižjih stopenj ocenili, da so v obravnavanem primeru v skladu z določilom tretjega odstavka 126. člena ZOR nastale enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina dogovora, zaradi česar je prišlo v tem primeru do razdrtja pogodbe po samem zakonu (prvi odstavek 125. člena ZOR). Zaradi razdrtja pogodbe pa nastopijo učinki, ki jih določa 132. člen ZOR, med katere spada pravica stranke, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, da terja vrnitev tistega, kar je dala. Sodišči nižjih stopenj sta zato odločili, da mora toženec plačati tožnici tolarsko protivrednost 36.000 DEM z zamudnimi obrestmi.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločili o sporu in da pri tem nista zagrešili bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so uveljavljene v reviziji ali ki jih mora revizijsko sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Sodišči nižjih stopenj sta po oceni revizijskega sodišča navedli v obrazložitvah svojih odločb izčrpne in jasne razloge o tem, katere okoliščine so bile odločilne za rešitev spora in na podlagi katerih dokazov sta jih ugotovili ter ne obstajajo zatrjevana nasprotja med razlogi sodbe in vsebino listin oziroma zapisnikov o izpovedbah v postopku (ki jih revizija zatrjuje zgolj pavšalno). Sodbi nižjih sodišč zato nimata kakšnih takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogli zanesljivo preizkusiti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP zato ni podana. Prav tako pa ni bila ugotovljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijski razlogi se v pretežnem delu ukvarjajo z rezultati dokaznega postopka oziroma sprejeto dokazno oceno. Ta ne more biti neposreden predmet revizijskega preizkusa, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Posredno je lahko napadena samo v posledici postopkovnih kršitev (kadar dokazi zaradi ugotovitve odločilnih dejstev niso bili izpeljani po pravilih zakona - predvsem 219. do 276. člena ZPP) oziroma kadar je zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 385. člena ZPP). Kršitve oziroma pomanjkljivosti v navedenih smereh pa v tem primeru niso bile ugotovljene. Revizijsko sodišče je moralo zato materialnopravni preizkus izpodbijanih sodb opraviti na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopkih na nižjih stopnjah sojenja. Tak preizkus pa ni potrdil v reviziji uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava.

Predmet revizijskega izpodbijanja je bila odločitev o tem, da mora toženec plačati tožnici tolarsko protivrednost 36.000 DEM. Odločitev o toženčevi obveznosti sta sodišči nižjih stopenj oprli na drugi odstavek 132. člena ZOR, ki ureja učinke razdrte pogodbe. Po tem določilu ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica dala tožencu na račun bodoče najemnine 36.000 DEM. Dalje pa je bilo ugotovljeno, da tožnica z najemom gostinskih prostorov v toženčevi stavbi ni mogla začeti, ker toženec tudi po dodatnem roku ni izpolnil svojih pogodbenih obveznosti (priskrbeti zahtevanih dovoljenj in soglasij, ki so bila pogoj za izdajo začasnega obrtnega dovoljenja tožnici, ki bi ji omogočilo izvrševanje gostinske dejavnosti). Take ugotovitve in dejstvo, da bi moral toženec svoje obveznosti izpolniti do konca junija 1991, so utemeljevale zaključek sodišč nižjih stopenj, da je bila najemna pogodba pravdnih strank razdrta po sili zakona junija 1992 (tretji odstavek 125. člena v zvezi s prvim odstavkom istega člena ZOR).

Zgoraj navedene ugotovitve tako tudi po presoji revizijskega sodišča potrjujejo pravilnost odločitve sodišč nižjih stopenj. Med strankama sklenjena najemna pogodba je bila razvezana oziroma razdrta zaradi tega, ker toženec ni izpolnil svojih pogodbenih obveznosti. Toženec, ki pogodbe ni izpolnil in je bila zaradi tega razdrta, mora po določilu drugega odstavka 132. člena ZOR vrniti tožnici to, kar je od nje prejel, to je tolarsko protivrednost 36.000 DEM. Obveznost plačila zamudnih obresti pa ima podlago v petem odstavku 132. člena ZOR. K povedanemu je zaradi nadaljnjih revizijskih izvajanj toženca dodati samo še to, da predmet spora niso bile morebitne napake toženčeve izpolnitve (v smislu 574. člena ZOR), saj toženec tožnici sploh še ni izročil zakupljene stvari. Pri tem pa velja opozoriti na v reviziji prezrto določilo 578. člena ZOR, po katerem lahko zakupnik razdre pogodbo, če zakupodajalec v primernem roku napake ne odpravi (ob še nekaterih drugih upravičenjih).

V skladu z zgoraj navedenimi ugotovitvami, ki niso potrdile v reviziji uveljavljenih ali uradoma upoštevnih kršitev, je moralo revizijsko sodišče zavrniti toženčevo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).