Jedro

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da kljub postavljenemu zahtevku, da se naj ugotovi obseg skupnega premoženja med tožnico in pokojnim A. A., je sodišče prve stopnje odločil, da je premoženje, podrobneje navedeno v izreku sodbe, skupno premoženje med tožnico in A. A. mlajšim.

V izreku izpodbijane sodbe pa je sodišče zapisalo, da je premoženje skupno premoženje med tožnico in A. A. mlajšim, s tem pa je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe.

Sodišče prve stopnje bi tako moralo ugotoviti obseg skupnega premoženja in na njem določiti deleže. Šteje se, da je delež zakoncev enak. Zakonca (v konkretnem primeru toženec kot dedič) pa lahko dokazujeta, da sta zakonca k skupnemu premoženju prispevala v drugačnem razmerju (59. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR).

Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 72. členu dopušča, da ima lahko več oseb na nerazdeljeni stvari skupno lastnino, kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni, vendar je potrebno upoštevati, da lahko skupna lastnina nastane le, če je pri določeni skupnosti oseb zaradi njihove tesne osebne povezanosti njen nastanek predviden z zakonom. Tako je skupno lastnino treba razumeti kot zakonsko predvideno izjemo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje in popravni sklep se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta tožeča stranka B. B. in tožena stranka A. A. mlajši skupna lastnika nepremičnin, podrobneje navedenih v izreku izpodbijane sodbe (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. S popravnim sklepom je sodišče prve stopnje sodbo v odločitvi o stroških (II. točka izreka) popravilo tako, da je II. točko izreka spremenilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 4.510,76 EUR, prav tako je s popravnim sklepom v tem delu spremenilo obrazložitev odločitev o stroških.

2. Zoper sprejeto odločitev (sodbo in sklep o popravi) se pritožuje tožena stranka. V pravočasni pritožbi navaja, da sodišče v ničemer ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog po dopolnitvi izvedenskega mnenja C. C., saj je bilo potrebno ugotoviti, glede na vlaganja pokojnega in že podarjeni solastniški delež tožnice, ali je njen zahtevek upravičen oziroma ali je dobila že več tako z nepremičninami kot v denarju, kakor pa sedaj zahteva. Prav tako je sodišče zmotno zaključilo, da sta tožnica in pokojni v času trajanja zakonske zveze prejela vsaj 15 hektarov zemljišča, saj slednje iz izvedenskega mnenja ne izhaja. Toženec je tekom celotnega postopka dokazal, da je tožnica prejela več kakor pa bi ji dejansko pripadalo. Toženec je namreč v last pridobil celotno premoženje pokojnega očeta na podlagi zapuščinskega postopka in se v danem primeru delež tožnice lahko poračuna z darilom 1/4 nepremičnine, ki jo je slednja dobila. Toženec je z darilno pogodbo prejela v darilo od tožnice in pokojnega očeta polovico nepremičnin, kar vse skupaj bi se moralo ugotavljati, s tem pa ugotavljati tudi upravičenost tožbenega zahtevka. Toženec je pokojnemu očetu leta 2013 dal denar za nakup parcele 244/2 k.o. G. in tako slednja ne more biti predmet tega postopka. Pokojni A. A. pa je svoje celotno odškodnino tudi vložil v svoje premoženje, kar se pri skupnem premoženju mora upoštevati. Tožnica pa ima tudi nepremičnine na Hrvaškem, kamor je bilo izvršeno plačilo precejšnjega denarja na račun odškodnine za poškodbe pokojnega očeta, denar je bil nakazan in ne gre za neko imaginarno transakcijo in izmišljene zneske, pokojnikovi prihodki pa so bili tudi precej višji od prihodkov tožnice. Tako je tožnica iz naslova skupnega premoženja dobila že vse kar ji pripada in še celo več glede na dohodke, ki jih je imela ona in pokojni. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje oziroma samo odloči o zahtevku in slednjega v celoti zavrne. Pritožuje se nadalje tudi zoper sklep o stroških, saj je odločitev o njih preuranjena, o stroških postopka bo lahko sodišče odločalo šele po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, saj predmet tega postopka ni bilo ugotavljanje deležev na skupnem premoženju in delitev tega premoženja, slednje bo namreč predmet nepravdnega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica zoper takratnega toženca A. A. - zakonca, vložila tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev, da je premoženje, ki je podrobneje navedeno v izreku tožbe, njuno skupno premoženje. Zahtevek je potem modificirala tako, da ga je razširila še na eno nepremičnino (vloga z dne 23. 5. 2014). Zaradi smrti toženca je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 19. 11. 2014 odločilo, da se postopek nadaljuje s sinom pokojnega. Zatem je tožnica ponovno modificirala tožbo in sicer 12. 2. 2016 tako, da je v 1. točki predlagala, da se ugotovi, da so nepremičnine skupno premoženje nje in pokojnega A. A. Nadalje je predlagala razširitev tožbe še na premičnine, kar pa je bilo pravnomočno zavrnjeno.

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da kljub postavljenemu zahtevku, da se naj ugotovi obseg skupnega premoženja med tožnico in pokojnim A. A., je sodišče prve stopnje odločil, da je premoženje, podrobneje navedeno v izreku sodbe, skupno premoženje med tožnico in A. A. mlajšim. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je s takšno odločitvijo sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je med tožnico in pokojnim bila sklenjena zakonska zveza in je podlaga za skupno premoženje Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po katerem je v skladu z drugim odstavkom 51. člena premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje in da je premoženje, ki je podrobneje navedeno v izreku, skupno premoženje tožnice in pokojnega A. A. V izreku izpodbijane sodbe pa je sodišče zapisalo, da je premoženje skupno premoženje med tožnico in A. A. mlajšim, s tem pa je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe.

8. Nesporno je, da je tožnica vložila tožbo še v času, ko je bila v zakonski zvezi s A. A. Po razvezi in smrti toženca je celotno njegovo premoženje dedoval njegov sin A. A. mlajši. Slednje sicer ne predstavlja ovire za nadaljevanje predmetnega postopka (220. člen Zakona o dedovanju1), vendar pa je zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnica in sedaj toženec postala skupna lastnika premoženja, katerega je v zapuščinskem postopku podedoval toženec, materialnopravno zmotna. Tožnica zatrjuje, da je na premoženju pokojnega pridobila lastninsko pravico na originaren način, sama deleža posebej ne zatrjuje, zato se šteje, da se sklicuje na zakonsko domnevo o 1/2 deležu. Nasprotno pa je toženec zahtevku tožnice ugovarjal z zatrjevanjem, da je delež pokojnega na premoženju večji oz. da je vso premoženje, ki ga je podedoval oz. katerega ZK lastnik je, posebno premoženje pokojnega, ker je tožnica iz skupnega premoženja s pokojnim že dobila premoženje, ki bi ji pripadalo. Sodišče prve stopnje bi tako moralo ugotoviti obseg skupnega premoženja in na njem določiti deleže. Šteje se, da je delež zakoncev enak. Zakonca (v konkretnem primeru toženec kot dedič) pa lahko dokazujeta, da sta zakonca k skupnemu premoženju prispevala v drugačnem razmerju (59. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih- v nadaljevanju ZZZDR). Na podlagi slednjega, ker je spor o obsegu in deležih na skupnem premoženju bi sodišče prve stopnje moralo odločiti ne le o obsegu ampak tudi o deležih bivših zakoncev na skupnem premoženju, saj slednje predstavlja predhodno vprašanje za ugotavljanje solastniškega deleža tožnice in toženca.

9. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 72. členu dopušča, da ima lahko več oseb na nerazdeljeni stvari skupno lastnino, kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni, vendar je potrebno upoštevati, da lahko skupna lastnina nastane le, če je pri določeni skupnosti oseb zaradi njihove tesne osebne povezanosti njen nastanek predviden z zakonom2. Tako je skupno lastnino treba razumeti kot zakonsko predvideno izjemo.

10. V predmetnem postopku med tožnico in sedanjim tožencem skupno premoženje ni moglo nastati, zato je potrebno glede njunega razmerja uporabiti določbe o solastnini (65. člen SPZ). Solastnina pa je posebna oblika lastnine, ki pomeni pravno oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari, pri čemer vsakemu solastniku pripada računsko določen idealni delež te stvari.3 Če solastniški deleži niso določeni se domneva, da so enaki (drugi odstavek 65. člena SPZ). Toženec z ugovorom uveljavlja, večji solastniški delež od tožnice oz. izključno lastnino na posameznih nepremičninah, ki jih je podedoval oz. so bile v lasti pokojnega očeta, kar bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri določitvi solastniških deležev na spornih nepremičninah.

11. Vrhovno sodišče RS je v zadevi Sodba II Ips 163/2017 25. 9. 2017 zaključilo, da kadar tožena stranka svojo pravno tezo, da je sporno premoženje njeno posebno premoženje (oz. posebno premoženje pokojnega), utemeljuje z dejanskimi trditvami, ki po svoji naravi izpodbijajo domnevo enakih deležev na skupnem premoženju, jih je treba upoštevati v okviru ugovora višjega deleža. Takšen je tudi obravnavani primer.4

12. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku tako moralo obravnavati razmerje med tožnico in tožencem kot zemljiškoknjižnim lastnikom vseh nepremičnin, seveda v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Med pravdnima strankama je spor med dedičem zakonca in drugim zakoncem (bivšim zakoncem) o tem ali je del premoženja, ki ga je toženec dedoval skupno premoženje pokojnega in tožnice in če je odgovor pritrdilen, kolikšen delež skupnega premoženja pripada tožnici. Pri tem toženec in pred njim že pokojni A. A. zatrjuje, da je to premoženje posebno premoženje toženca. Sodišče prve stopnje bo pozorno na dejstvo, da tožnica ne zahteva ugotovitve skupnega premoženja s sedanjim tožencem, ampak ugotovitev skupnega premoženja s pokojnim A. A. (modifikacija zahtevka z dne 12. 2. 2016). Na podlagi zahtevka, kot ga je postavila, pa vpisa v zemljiško knjigo, glede na nesporno dejstvo, da je kot edini lastnik nepremičnin vpisan A. A. mlajši, ne bo mogla doseči, s tem pa se postavlja tudi vprašanje pravnega interesa na takšni ugotovitveni tožbi (pravna korist mora biti izkazana ves čas postopka v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP), ne da bi postavila zahtevek na ugotovitev oz. določitev solastniškega deleža na premoženju toženca, katerega izključni ZK lastnik je.

13. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (354. člen ZPP). V posledici razveljavitve glavne stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi popravni sklep (odločitev o stroških).

14. Sodišče navedenih kršitev tudi ni moglo samo odpraviti, saj ne gre za kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje spornega razmerja med pravdnima strankama kot solastnikoma še sploh ni obravnavalo in bi z obravnavanjem slednjega prvič pred sodiščem druge stopnje, stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (354. člen ZPP).

15. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku odpravilo očitano absolutno bistveno kršitev določb postopka in upoštevalo prej navedene zaključke sodišča druge stopnje, da bo na premoženju, za katero bo ugotovljeno, da je skupno premoženje tožnice in pokojnega določilo deleže, glede na podane trditve in dokaze pravdnih strank in v zadevi ponovno odločilo.

16. V skladu s 165. členom ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločitev.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 220. člen ZD: Pravnomočen sklep o dedovanju ali o volilu veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi, 2 Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2004, stran 364, 3 Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2004, stran 328 4 S tem je odstopilo od dotedanje sodne prakse zavzete v II Ips 2008, II Ips 603/2007 in II Ips 2011, kjer pa je šlo tudi za drugačne dejanske okoliščine.