Jedro

Glede na do sedaj izkazane obtoženčeve osebne lastnosti, zlasti v postopku ugotovljeno preteklo kriminaliteto, ni mogoče pričakovati, da bi bil že pritožbeno predlagan milejši ukrep – hišni pripor, zadosten ukrep za preprečitve ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s pritožbeno izpodbijanim sklepom obtoženemu iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti podaljšal pripor do nastopa kazni, oziroma najdlje do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornica obtoženega, ki uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve 19., 20., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, pripor zoper obtoženega odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom, podredno pa, da napadeni sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno razpravljanje in odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, da je pri njem podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Takšnih prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje pritožnica ne izpodbija. Pripor pa je sodišče ocenilo tudi kot neogibno potreben in sorazmeren ukrep. V okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), drugostopenjsko sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da so z URS zajamčene pravice in pravno zavarovane dobrine v konkretnem primeru toliko ogrožene, da pretehtajo nad pravicami obtoženca, kar tudi po sodbi pritožbenega sodišča opravičuje poseg v ustavno zagotovljeno pravico obtoženca do osebne svobode. Ob oprtosti takšnih zaključkov na težo storjenega kaznivega dejanja, način izvršitve, kot tudi stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine, ko se obtoženemu očita dajanje v promet večje količine zdravju izjemno škodljive droge heroin, takšnih zanesljivih razlogov pritožnica ne more spodnesti z relativiziranjem teže očitanega kaznivega dejanja in izpostavljenem nekaj mesečne abstinence obtoženca od prepovedanih drog. V luči izrečene zaporne kazni (eno leto in štiri mesece) se kot neutemeljena izkaže tudi pritožbena teza o nesorazmernosti izrečenega ukrepa glede na dosedanje, sedemmesečno trajanje pripora, ko pritožnica na podlagi lastnega razlogovanja in na tej podlagi dokaznega zaključka gradi tezo o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, čemur pa na podlagi dokazno podprtih razlogov sklepa ni mogoče slediti.

6. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča glede na do sedaj izkazane obtoženčeve osebne lastnosti, zlasti v postopku ugotovljeno preteklo kriminaliteto, ni mogoče pričakovati, da bi bil že pritožbeno predlagan milejši ukrep – hišni pripor, zadosten ukrep za preprečitve ponovitvene nevarnosti. Za uspešnost takšnega milejšega ukrepa je namreč potrebno sodelovanje obtoženca in njegova volja, da ukrepa ne bo kršil, na kar pa iz dosedanjega načina življenja obtoženca ni mogoče utemeljeno sklepati.

7. Na mestu je torej prvostopenjski zaključek, da je odrejeni osebni omejevalni ukrep sorazmeren in neogibno potreben. Povzeti razlogi o obstoju teh dveh pripornih razlogov so logični in razumsko obrazloženi, zato sodišču prve stopnje glede obrazložitve ni mogoče očitati procesne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na mestu pa ni niti pritožbena teza o zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Ko na podlagi sodišču prve stopnje ni mogoče očitati niti kršitev iz 19., 20., 22. in 23. člena URS, ki jih pritožnica z izjemo že navedenega ne konkretizira, je na mestu pritožbeni zaključek, da je pritožba neutemeljena.

8. Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pravno relevantne pritožbene navedbe.

9. Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.