Jedro

Ugovor zastaranja je nedopusten, če je zoper načela javne morale. Če je odgovorna oseba samo dolgo odlašala z odgovorom ali bo poravnala škodo, hkrati pa ni prigovarjala tožniku, naj ne vloži tožbe, ugovarjala pa je zastaranje šele v pravdi, takšen ugovor ni nedopusten.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek v zvezi z delovno nesrečo 6.5.1992, ker je ugotovilo, da je utemeljen ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka. Tožnik je že ob nesreči vedel za tistega, ki odgovarja za škodo, se pravi za prvo toženo stranko. Njegovo zdravljenje je bilo končano 19.8.1992 in takrat je zvedel za škodo. Do pretrganja zastaranja z vložitvijo odškodninskega zahtevka pri drugi toženi stranki ni prišlo. Do vložitve tožbe 6.9.1995 je prišlo torej po preteku triletnega zastaralnega roka (prvi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, ker je sprejelo dejanske ugotovitve in pravna stališča prvostopnega sodišča. V zvezi z očitano nemoralnostjo ugovora zastaranja je zavzelo stališče, da pozna odklonitev druge tožene stranke, da bi plačala odškodnino, ne pomeni zavajanja tožnika, da ne bi vložil tožbe. Bistveno je, da je bil ob koncu zdravljenja tožniku znan obseg škode.

Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj vrhovno sodišče sodbo spremeni, tako da ugodi tožnikovemu zahtevku, ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je druga tožena stranka šele 6.7.1995 odklonila plačilo, in to potem, ko je po 38 mesecih prejela obvestilo prve tožene stranke, da je tožnik sam kriv za nesrečo. Tožnik je bil ves ta čas prisiljen čakati na takšen odgovor. Druga tožena stranka je v tej pravdi prvič ugovarjala zastaranje šele 17.7.1997, ko je po že opravljenem dokaznem postopku postalo jasno, da bo treba zahtevku ugoditi. Takšen ugovor je po 360. členu ZOR neupošteven, saj sta toženki pripravili tožnika do tega, da je odlašal z vložitvijo tožbe, kar je izkazano z njunima dopisoma. Res je tožnik začel delati 19.8.1992, vendar so bile posledice prisotne do konca leta 1992. S takšno odločitvijo so bile kršene tožnikove z ustavo zagotovljene pravice in svoboščine. Sodišče dopušča zavarovalnicam poigravanje z ljudmi. Upoštevati bi moralo načela vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic in enakopravnosti udeležencev. Vse je obrnjeno proti nemočnemu oškodovancu, tisti, ki so krivi za škodo, pa lahko samo uživajo ob presenetljivi naklonjenosti sodišč.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Utemeljena je sicer revizijska graja obeh toženk, saj nista ravnali korektno, ko prva v zvezi s tu obravnavano ne tako zapleteno delovno nezgodo ni sporočila svojega stališča do lastne odgovornosti svoji zavarovalnici - drugi toženki, ta pa kot poklicna organizacija, ki se ukvarja z likvidacijo škod, ni poskrbela za to, da bi tožnik prejel odgovor na svoj odškodninski zahtevek v razumnem roku. Gre vsekakor za nekorektno ravnanje (slednjega toženki nista z ničimer opravičili in ne pojasnili). Ni pa mogoče pritrditi reviziji, da je bil tožnik prisiljen čakati na odgovor ene ali druge toženke. Lahko bi dal, kar velja za njegovega pooblaščenca, ki ga je imel že pred sodnim uveljavljanjem odškodnine, toženkama rok za ureditev zadeve in po njegovem preteku vložil pravočasno tožbo. Revizijska trditev, da je druga toženka šele 17.7.1997 prvič ugovarjala zastaranje, ne drži, saj sta to storili obe toženki 28.5.1997 na tretjem naroku za glavno obravnavo.

Revizija nima prav, da po 360. členu ZOR ni mogoče upoštevati ugovora zastaranja. Ta zakonska določba predpisuje le, da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti; da zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi lahko upnik zahteval izpolnitev obveznosti; da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Torej tu ni zapisano nič takšnega, kar bi bilo mogoče uporabiti za odklonitev ugovora zastaranja. Ob upoštevanju načel vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) in prepovedi zlorabe pravic (13. člen ZOR) je sicer mogoče šteti kot nedopusten ugovor zastaranja, če je takšen ugovor zoper načela javne morale. Tega pa ni mogoče trditi za tu obravnavani primer, kot je o tem pravilno sklepalo pritožbeno sodišče. Prav iz dopisov prve toženke drugi z dne 6.2.1995 in druge tožnikovemu pooblaščencu 24.7.1995, na katera se sklicuje revizija, sledi, da sta obe odklanjali svojo odgovornost, ne pa tožnika nagovarjali k temu, naj ne vloži tožbe. Tudi dokazni postopek ni razkril, da bi toženki zavajali tožnika z obljubami ali predlogi, naj ne vloži tožbe. Le v takšnih primerih pa bi bilo mogoče zavrniti ugovor zastaranja kot ugovor zoper javno moralo. Torej kljub uvodoma omenjenim pomislekom o korektnosti ravnanja toženke, pa jima le ni mogoče naprtiti nemoralnega početja s tem, da sta ugovarjali zastaranje, kar pač omogoča zakon.

Na kratko revizijsko trditev, da zastaranja sploh ni moglo biti, ker je "sicer tožnik 19.8.1992 pričel z delom, da pa so bile posledice prisotne še do konca leta 1999", velja odgovoriti, da v duhu prvega odstavka 376. člena ZOR (odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo...) trajanje posledic ne odloži začetka teka zastaralnega roka. Če bi sledili revizijski logiki, zastaranje sploh ne bi začelo teči v primerih, ko so posledice telesne poškodbe (na primer bolečine) trajne. Ni bistveno, do kdaj posledice trajajo, marveč je bistven trenutek, ko je zdravljenje končano in ko ima oškodovanec možnost zvedeti za obseg in intenzivnost telesnih in duševnih bolečin, ki jih bo imel v prihodnosti. V zvezi s slednjim pa tožeča stranka ni trdila, da ob koncu zdravljenja ne bi mogla zvedeti za bodoče posledice poškodbe.

Neprimerne so revizijske trditve o kršitvah ustavnih pravic in o nemočnem oškodovancu, o naklonjenosti sodišč tistim, ki so povzročili škodo ipd. Revizija ne pojasni, v čem naj bi bil neenak pred zakonom in v čem naj ne bi bilo zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. Sama zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi uveljavljenega zastaranja še ne more pomeniti kršitve teh pravic iz drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave RS. Revizijsko sklicevanje na 26. člen ustave tudi ni utemeljeno, saj se njegove določbe nanašajo na dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti ali nosilce javnih pooblastil, med katere toženk ni mogoče uvrstiti. Najmanj nekorektno je, da tožnikov pooblaščenec zliva strup na sodišče, ki je moralo zavrniti tožbeni zahtevek, ker je prepozno vložil tožbo.

Uveljavljanih revizijskih razlogov torej ni in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP/77).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP/77).