Jedro

Ker je tožnik naknadno "modificiral" tožbeni zahtevek, je sodišče pravilno ugotovilo, da gre za spremembo istovetnosti tožbenega zahtevka po 184. členu ZPP in za spremembo tožene stranke po 187. členu ZPP ter ravnalo v skladu z zakonom. Subjektivne spremembe tožbe ni dovolilo, o čemer je 18.6.2001 izdalo pisni sklep in šele potem, ko je višje sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo proti sklepu, je tožnik vložil novo tožbo proti B.A. in predlagal združitev pravd. Toda pritožbeno sodišče je pravilno in obširno pojasnilo, da se po prvem odstavku 300. člena ZPP pravde lahko združijo. O tem odloči sodišče, ki upošteva, če se z združitvijo pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. V obravnavanem primeru bi se z združitvijo obravnavanje zavleklo, saj je o tožbi proti D.A. in C.A. sodišče odločilo po koncu glavne obravnave dne 7.3.2002, torej tri dni po tem, ko je bila tožba proti B.A. s sklepom z dne 4.3.2002 vrnjena v popravo. Ob takem stanju res ni pogojev za združitev pravd.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v zapuščino po pok. A.A. spada nepremičnina - stanovanjska hiša, gospodarsko poslopje in brunarica v Kranju, vpisana v vl. štev. 219 k.o..., do 1/3. Proti tej sodbi se je tožnik pritožil, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge iz 1. - 3. točke 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijanih sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku ali njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da je po odločitvi, da se subjektivna sprememba tožbe ne dovoli, pred narokom za glavno obravnavo vložil tožbo še proti B.A. in predlagal združitev pravd. Meni, da bi moralo sodišče pravdi združiti in postopati po 300. členu ZPP, ker bi se tako nedvomno pospešilo obravnavanje in bi se zmanjšali stroški.

Pojasnjuje, da je vložil tožbo na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča, da je bil njegov tožbeni zahtevek, da spada v zapuščino po njegovem pokojnem očetu 1/3 nepremičnin, vpisanih v vl. štev. 219 k.o., in se ne strinja s tem, da je bil tak zahtevek zavrnjen z razlago, da bi moral zahtevati zmanjšanje razpolaganj iz pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja. Dodaja, da v pravdi ni bilo ugotovljeno, ali je pogodba o izročitvi odplačen posel ali navidezna darilna pogodba, saj sta B.A. in sedaj pok. A.A. prejemala pokojnino in prevzemnika, ki sta prevzela od njiju celotno premoženje, nista prejela od njiju nikakršnih bremen. Sodiščema očita, da nista pojasnili dejanske narave pogodbe in da tožnik ni imel možnosti korigirati tožbenega zahtevka. Sodišču druge stopnje še očita, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj imata obe sodbi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne moreta preizkusiti, nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ti pa so tudi nejasni in med seboj v nasprotju. Trdi, da je bila tudi pred sodiščem druge stopnje prezrta tožba proti B.A. in vzpostavljeno stanje, kot da tožba ni bila vložena, čeprav bi morala biti pravdna postopka združena. Po njegovem bi moralo sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi in poskrbeti za združitev pravd med enotnimi sosporniki, v kateri je tožnik ista oseba in gre za identičen tožbeni zahtevek. Zmotno uporabo materialnega prava vidi tožnik v tem, da je prvostopenjsko sodišče navedlo 150. člen ZOR, drugostopenjsko sodišče pa se je sklicevalo na to, da noben predpis (niti ZOR, niti ZTLR, niti ZD) ni mogel pripeljati do ugoditve tožbenemu zahtevku. Po njegovem bi bilo treba ugotoviti, ali je šlo pri pogodbi o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 2. 7. 1994 resnično za odplačni posel ali le za navidezno pogodbo.

Po 375. členu člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 36704-uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in naknadno še Vrhovnemu Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik navaja, da je vložil tožbo na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča, toda Okrajno sodišče v Kranju ga je na splošno pravilno poučilo, da mora vložiti pravdo proti zakonitima dedičema B. (in ne C.) A. in D.A. Glede na to, da se v zapuščinskem postopku ugotavlja, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (162. člen Zakona o dedovanju, ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76 do RS, št. 67/01) je sodišče vsebinsko povzelo njegovo zahtevo, da spada v zapuščino nepremičnina, vpisana v vl. štev. 219 k.o. do 1/3. S tem je pojasnilo, da je tožnik napoten na pravdo, ki ni dednopravne narave, saj je odvisna od razmerij zapustnika v času njegove smrti. Vprašanje, ali je določeno premoženje del zapuščine ali ne, se rešuje po drugih pravilih, ne dednopravnih.

Vsebino tožbe mora v skladu s 180. členom ZPP oblikovati tožnik, ki je po 210. - 212. členu ZD napoten na pravdo. Da se je tožnik zavedal, da mora sam oblikovati tožbeni zahtevek, izhaja iz tožbenega zahtevka, ki je naveden v tožbi z dne 3. 10. 1997, s katerim je zahteval ugotovitev, da spada celotna nepremičnina v skupno premoženje zakoncev A. in B.A., vsakega do ene polovice. Niti zapuščinsko sodišče, niti pravdno sodišče, ki po določbi 2. člena ZPP odloča v mejah postavljenih zahtevkov, nista dolžni poučevati pravdnih strank o tožbenih zahtevkih, za morebitno spremembo zahtevkov pa vsebuje ZPP posebna določila. Ker je tožnik naknadno "modificiral" tožbeni zahtevek, je sodišče pravilno ugotovilo, da gre za spremembo istovetnosti tožbenega zahtevka po 184. členu ZPP in za spremembo tožene stranke po 187. členu ZPP ter ravnalo v skladu z zakonom. Subjektivne spremembe tožbe ni dovolilo, o čemer je 18.6.2001 izdalo pisni sklep in šele potem, ko je višje sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo proti sklepu, je tožnik vložil novo tožbo proti B.A. in predlagal združitev pravd. Toda pritožbeno sodišče je pravilno in obširno pojasnilo, da se po prvem odstavku 300. člena ZPP pravde lahko združijo. O tem odloči sodišče, ki upošteva, če se z združitvijo pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. V obravnavanem primeru bi se z združitvijo obravnavanje zavleklo, saj je o tožbi proti D. A. in C. A. sodišče odločilo po koncu glavne obravnave dne 7.3.2002, torej tri dni po tem, ko je bila tožba proti B. A. s sklepom z dne 4.3.2002 vrnjena v popravo. Ob takem stanju res ni pogojev za združitev pravd.

V zvezi s spremembo predmeta tožbenega zahtevka je sodišče dovolilo spremembo prvotne tožbe, v kateri so bile očitno tožene napačne osebe. V zvezi s spremenjenim tožbenim zahtevkom pa je na glavni obravnavi dne 7.3.2002 ponovno spraševalo tožnika, če bo še kaj spreminjal tožbeni zahtevek. Ker tega ni storil, je sodišče pravilno razsodilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožnik, ki navaja, da je dedič, je aktivno legitimiran za vložitev tožbe, toda na pasivni strani ni tožil ustreznih oseb. Ker je po njegovem pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 7.2.1994 razlog za prehod premoženja in zmanjšanje zapuščine po pok. A.A., bi moral najprej izpodbiti to pogodbo tako, da bi tožil vse pogodbene stranke, torej B.A., D.A., C.A. in A.A. oziroma njegove dediče. Sledila bi ugotovitev, da je bil A.A. v trenutku smrti lastnik tega premoženja ali njegovega dela.

Tako se izkaže, da niso podane očitane bistvene kršitve določb ZPP, ker je sodišče prve stopnje pravilno vodilo postopek v zvezi s spremenjenimi tožbenimi zahtevki in predlagano združitvijo pravd, sodišče druge stopnje pa je po tožnikovi pritožbi to ravnanje potrdilo in še dodatno pojasnilo. V sodbah je obširno in razumljivo pojasnilo procesno pravo in vse razloge o odločilnih dejstvih. Pri presoji materialnopravne pravilnosti tožbenega zahtevka pa sta sodišči pravilno ugotovili, da ni sklepčen. Ker niso bile tožene vse pogodbene stranke in tožnik ni zahteval ustrezne ugotovitve, sodišče ni moglo razpravljati o tem, ali je šlo pri sporni pogodbi o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 2.7.1994 resnično za odplačan posel ali le za navidezno pogodbo, in katero. To še toliko bolj, ker tožnik te pogodbe ni izpodbijal v celoti, temveč se je s tožbenim zahtevkom upiral le prehodu 1/3 s pogodbo odsvojenega premoženja. Ker torej revizija ni bila utemeljena, saj niso podani razlogi zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo po določbi 378. člena ZPP.