Jedro

Pravni standard "pravična denarna odškodnina" pa razčlenjuje 2. odstavek 200. člena ZOR, ki nalaga sodišču, da pri odločanju o podlagi škode in višine odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pazeč pri tem, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Pri določanju odškodnin se mora na splošno upoštevati širše okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti ob medsebojnem razmerju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa specifične okolnosti, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu in ki zadevajo njegov spol, starost, poklic, njegov temeljni duševni ustroj, njegovo čustvovanje v zvezi z utrpelo škodo, družinske razmere, njegovo siceršnje zdravje in podobno. Odškodnina je tako posledica tudi konkretizacije posameznih škodnih primerov.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje le-ta spremeni tako, da se glasi: " Toženec L.O. je dolžan plačati tožnici A.P. odškodnino 800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.2.1993 dalje do plačila in stroške postopka prve stopnje 72.985,00 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.2.1993 do plačila, vse v 15 dneh.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti, zavrne kot neutemeljena in v pobijanem oz. nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka 27.537,00 SIT v 15 dneh." Sicer se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahtevi obeh pravdnih strank za povrnitev stroškov odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti, se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da mora plačati tožnici 1,600.000,00 SIT odškodnine za tri oblike nepremoženjske škode: za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,250.000,00 SIT, za skaženost 150.000,00 SIT in za strah 200.000,00 SIT, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je v pritožbenem postopku delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 550.000,00 SIT, za skaženost pa za 100.000,00 ali skupaj za 650.000,00 SIT, tako da je znašala celotna odškodnina 2,250.000,00 SIT. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke, pritožbo toženca pa v celoti zavrnilo.

Državno tožilstvo Republike Slovenije je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo sodišča druge stopnje v celoti, zoper sodbo sodišča prve stopnje pa v delu, kolikor je bila tožnici prisojena višja odškodnina kot pa 400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zahtevo za varstvo zakonitosti je vložilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer določila 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih. V razlogih zahteve izvaja, da občasni glavoboli, motnje koncentracije, omotice, slabša čustvena obvladljivost, manjša moč v desni roki z oslabelostjo mišičja, omejena gibljivost desnega ramenskega sklepa v skrajnih gibih, rahel x položaj desnega komolca ter plošča s 7 vijaki, ne opravičujejo ob uporabi pravnega standarda pravične denarne odškodnine višje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot pa 300.000,00 SIT. Višja odškodnina ni združljiva s pomenom prizadete dobrine in ne z namenom odškodnine. Iz istih razlogov je primerna odškodnina za strah v višini 50.000,00 SIT in tudi odškodnina zaradi estetske napake - skaženosti v isti višini to je 50.000,00 SIT. Predlaga, da se s sodbo spremeni sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje ter zahtevek tožnice zavrne nad 400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti sta vložili odgovor tako tožeča kot tožena stranka.

Tožeča stranka opozarja v odgovoru, da so bila njena bolečinska obdobja dolga ter poudarja, da je trditev zahteve, da je primerna odškodnina za telesne bolečine 300.000,00 SIT, za prestani strah 50.000,00 SIT in za skaženost 50.000,00 SIT, nesprejemljiva. Zato predlaga, da se zahteva zavrne.

Tožena stranka pa v odgovoru podpira stališče zahteve s predlogom, da naj se zahtevi ugodi ter pri tem povzema še svoja izvajanja v zvezi z obrestnim zahtevkom, ki jih je podala že v pritožbi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje je tožnica dobila pri trčenju dveh vozil, sedeča na zadnjem sedežu osebnega vozila moža, zlom desne nadlahtnice s poškodbo živca radialisa in odrgnino desnega ramena. Lažji pretres možganov (ki praviloma pušča postkomocialni sindrom), je ostal v domeni verjetnosti. Med zdravljenjem je bila tožnica zaskrbljena za njegov izid, kar se kaže kot strah, pooperativna 20 cm dolga šivna vez na nadlahti, segajoča v komolec, pa predstavlja le estetsko napako in ne skaženosti. Ugotovljeno je bilo, da nima več prave moči v desni roki, da je desna rama omejena v skrajnih stopinjah, da je ostala na desnem komolcu lahna valgizacija. Končno je bilo še ugotovljeno, da je bila ob poškodbi stara 53 let in da je imela že preje določene težave z zdravjem.

Na podlagi takih ugotovitev je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1,250.000,00 SIT odškodnine, za strah 200.000,00 SIT odškodnine in za skaženost 150.000,00 SIT (pri čemer je ugotovilo za nesporno, da je bila odškodnina za telesne bolečine plačana na podlagi poravnave). Sodišče druge stopnje pa je na pritožbo tožnice zvišalo odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 550.000,00 SIT (tako da ta znaša skupaj 1,800.000,00 SIT), za skaženost pa za 100.000,00 SIT (skupaj na 250.000,00 SIT), tako da je bila skupaj priznana odškodnina za 3 oblike nepremoženjske škode 2,250.000,00 SIT odškodnine.

Glede na tako stanje je po stališču zahteve za varstvo zakonitosti odškodnina za vse tri oblike nepremoženjske škode, previsoko odmerjena ter zato ta ni pravična odškodnina v smislu določb 200. člena ZOR.

Predmet zahteve za varstvo zakonitosti je tako le pravilna uporaba materialnega prava. To pravno podlago predstavlja v tem primeru za vse tri oblike škode - iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, strahu in skaženosti - določilo 1. in 2. odstavka 200. člena ZOR. Po določilu 1. odstavka tega člena mora povzročitelj škode povrniti oškodovancu pravično denarno odškodnino. Pravni standard "pravična denarna odškodnina" pa razčlenjuje 2. odstavek 200. člena ZOR, ki nalaga sodišču, da pri odločanju o podlagi škode in višine odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pazeč pri tem, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Pri določanju odškodnin se mora na splošno upoštevati širše okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti ob medsebojnem razmerju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa specifične okolnosti, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu in ki zadevajo njegov spol, starost, poklic, njegov temeljni duševni ustroj, njegovo čustvovanje v zvezi z utrpelo škodo, družinske razmere, njegovo siceršnje zdravje in podobno. Odškodnina je tako posledica tudi konkretizacije posameznih škodnih primerov.

Na podlagi navedenih materialnopravnih izhodišč zaključuje vrhovno sodišče, da je bila odškodnina tožnici za vse tri oblike nepremoženjske škode res priznana v previsokih zneskih, kar pomeni, da določilo 200. člena ZOR v postopkih na drugi in prvi stopnji ni bilo v celoti pravilno uporabljeno in da je zato v znatnem delu utemeljena zahteva za varstvo zakonitosti. Upoštevajoč zgoraj navedene razloge in vse pravno upoštevne okolnosti na strani tožnice in ki so bile ugotovljene v postopkih na drugi in prvi stopnji in ki se nanašajo na posamezne oblike od treh še spornih škod, je po presoji vrhovnega sodišča pravična denarna odškodnina za duševne bolečine tožnice zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 700.000,00 SIT, za strah 50.000,00 SIT in za skaženost 50.000,00 SIT, to je skupaj 800.000,00 SIT, pri čemer je bila v primernem obsegu upoštevana tudi okolnost, da je tožnica morala dalj časa čakati na povrnitev škode. To odškodnino mora plačati toženec z zamudnimi zakonitimi obrestmi od dneva odločanja na prvi stopnji (26.2.1993), ker so se tedaj ugotovili vsi elementi tožničine škode in je od tedaj dalje toženec tudi v zamudi. Vrhovno sodišče je v skladu z obrazloženim ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti v delu, s katerim je priznana odškodnina, ki presega 800.000,00 SIT, v preostalem delu (glede glavnice 200.000,00 SIT) pa jo je zavrnilo. Taka odločitev je imela za posledico spremembo sodbe sodišča druge stopnje v odločitvi o pritožbah obeh pravdnih strank in delno spremembo sodbe sodišča prve stopnje, vse v obsegu, ki je razviden iz izreka te sodbe. Sprejeta odločitev temelji na določilu 408. in 395. člena ZPP.

Odločba o stroških postopka temelji na 154. in na 2. odstavku 166 člena ZPP. Pri odločanju o stroških tožnice na prvi stopnji je upoštevan njen uspeh, izračunan na podlagi glavnice, s katero je uspela v pravdi in z upoštevanjem celotnih stroškov izvedencev (ker so bili ti stroški potrebni, ta potrebnost pa se je ugotavljala na podlagi obstoja temeljev posameznih oblik škode in ne višine posameznih odškodnin). Stroški toženca v pritožbenem postopku pa so odmerjeni od uspeha, ki ga je dosegel glede na odločitev v tem postopku.

Stroškovni zahtevi pravdnih strank, ki se nanašata na povrnitev stroškov, nastalih zaradi odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti, je sodišče zavrnilo, ker odgovora mimo že med postopkom iznešenih izvajanj nista vsebovala česa dodatnega in zato z njima nastali stroški niso bili potrebni (člen 155.ZPP).