Jedro

Primarno tožena krajevna skupnost spada med osebe iz 1. točke 489. člena ZPP, tožnik pa med osebe iz 489.a člena ZPP. Zato je njun spor potrebno obravnavati kot gospodarski spor, za odločanje o teh sporih pa je stvarno pristojno okrožno in ne okrajno sodišče.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da primarno tožena stranka ni bila naročnik gradbenih del, ki jih je v letih 1990 in 1991 na cesti proti V. opravil tožnik. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Do uveljavljane procesne kršitve je prišlo zato, ker je spor med tožnikom kot nosilcem gospodarske dejavnosti in toženo krajevno skupnostjo gospodarski spor, zaradi česar okrajno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi.

Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker v reviziji poudarjene okoliščine kažejo na to, da je primarno tožena stranka zavezanka za plačilo izvršenih del. Revizija je bila vročena toženima strankama in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Primarno tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožnik je tožbo vložil 1.12.1992 pri takratnem Temeljnem sodišču v Ljubljani, Enoti v Grosupljem in že v 1. točki navedel, da je kot obrtnik za gradbeno mehanizacijo in prevoze opravil sporna gradbena dela. V teku pravde je prišlo do nove organizacije sodišč in tudi nove pristojnosti tako organiziranih sodišč. Po 1.1.1995 so zato na podlagi določbe 101. člena točka II-3 Zakona o sodiščih (Ul. RS št. 19/94, 45/95, 38/99) za sojenje v gospodarskih sporih stvarno pristojna okrožna sodišča. Pojem gospodarskega spora je opredeljen v 489. členu in 489.a členu ZPP. Pravila o postopku v gospodarskih sporih po navedenih določbah veljajo tudi v sporu, ki izvira iz medsebojnega gospodarskega razmerja osebe iz 489.a člena ZPP, ki opravlja kot registriran poklic kako gospodarsko dejavnost z osebo iz 1. točke 489. člena ZPP, torej s prejšnjimi družbenopolitičnimi skupnostmi, podjetji, organizacijami združenega dela, samoupravnimi interesnimi skupnostmi ali drugimi samoupravnimi organizacijami ali skupnostmi. Med te osebe je po prejšnji ureditvi spadala tudi krajevna skupnost, ki je po novi ureditvi ena od oblik nove lokalne samouprave in zato tudi sedaj spada med osebe iz 1. točke 489. člena ZPP. Po prvem odstavku 18. člena Zakona o lokalni samoupravi (Ul. RS št. 72/93 in naslednji) je lahko območje občine v skladu s statutom občine razdeljeno tudi na krajevne skupnosti. Po 4. členu Zakona o ustanovitvi občin in o določitvi njihovih območij (Ul. RS št. 60/94 in naslednji) so obstoječe krajevne skupnosti nadaljevale z delom do konstituiranja na prvih volitvah izvoljenih svetov novih krajevnih skupnosti oziroma do uveljavitve novega občinskega statuta, če v njem ne bo predvidena delitev občine na krajevne skupnosti. Iz v postopku neprerekane trditve primarno tožene stranke na redni št. 25 spisa izhaja, da pri statusu te stranke ni prišlo do nobenih sprememb in da je tudi v območju novo nastale Občine Ivančna Gorica predvideno, da bodo krajevne skupnosti še naprej obstajale.

Ker po vsem obrazloženem primarno tožena krajevna skupnost spada med osebe iz 1. točke 489. člena ZPP, tožnik pa med osebe iz 489.a člena ZPP, je njun spor potrebno obravnavati kot gospodarski spor, za odločanje o teh sporih pa je stvarno pristojno okrožno in ne okrajno sodišče. Vsako sodišče mora v skladu z določbo prvega odstavka 17. člena ZPP ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Zato bi moralo po uveljavitvi nove organizacije sodišč okrajno sodišče odstopiti zadevo v pristojno reševanje okrožnemu sodišču. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo navedeno zakonsko določbo, na kar bi moralo v mejah uradnega preizkusa na podlagi drugega odstavka 365. člena ZPP paziti tudi sodišče druge stopnje, čeprav tožnik v pritožbi tega ni uveljavljal. Obravnavano procesno kršitev uveljavlja šele v reviziji, vendar je tako njeno uveljavljanje glede na določbo 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP dovoljeno. Zato je moralo revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZPP odločiti kot v izreku te revizijske odločbe.