Jedro

Tudi po presoji sodišča tožnik z zahtevo za vrnitev carine uveljavlja izvedbo carinskega postopka na drugi pravni podlagi, kot ga je uveljavljal v carinski deklaraciji, kar pomeni spremembo carinske deklaracije, ki po izrecni določbi 3. točke 2. odstavka 50. člena CZ ni več dopustna po tem, ko je blago sproščeno izpod carinskega nadzora, kot je to v obravnavani zadevi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A, št. ... z dne 17. 8. 2000 (točka I izreka); in ni ugodila zahtevi tožnika za povrnitev stroškov postopka (točka II izreka). V obrazložitvi ugotavlja, da je odločitev prvostopnega organa, da zahtevo tožnika za povrnitev carinskega dolga zavrne, pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih v obrazložitvi navaja prvostopni organ. Iz spisov zadeve je razvidno, da je družba AAA d.d. A, kot deklarant za tožnika kot prejemnika blaga, dne 10. 6. 1999 vložila carinsko deklaracijo št. ... pri Carinski izpostavi A, s katero je uvozno ocarinila 87 novih osebnih avtomobilov, med drugimi tudi v postavki 13 pet novih osebnih vozil Golf 1.9 TDI in GOLF 1.9 L TDI. Za navedena vozila je deklarant uveljavljal znižano carinsko stopnjo na podlagi Uredbe o določitvi carinskih kontingentov pri uvozu blaga v letu 1999 (Uradni list RS, št. 85/98, 2/99, dalje: Uredba o določitvi kontingentov) ter v polje 39 v postavk 13 vpisal šifro 4003. V polje 36 je v isti postavki vpisal šifro "O", kar pomeni, da je izrecno zahteval ugodnosti kot "druge preferenčne kvote, ki niso zajete v G in P". Iz polja 44 v postavki 13 izhaja, da so bili zadevni carinski deklaraciji priloženi računi z izjavo pooblaščenega izvoznika. Po prepustitvi blaga tožniku, je deklarant dne 12. 6. 2000 v imenu tožnika vložil zahtevek za povračilo carinskega dolga za navedenih pet vozil, saj naj bi bila po poreklu iz Slovaške in zanje velja preferencialna carinska stopnja "prosto", predvidena v 1. odstavku 3. člena Uredbe o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini (CEFTA) v letu 1999 za industrijske izdelke (Uradni list RS, št. 88/98, dalje: Uredba o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma). Po določbi 10. točke 1. odstavka 3. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, dalje: CZ) pomeni carinska deklaracija vlogo, s katero oseba v predpisani obliki in na predpisan način zahteva izvedbo določenega carinskega postopka, 48. člen istega zakona pa določa, da carinski deklarant izpolni carinsko deklaracijo tako, da vsebuje vse tiste podatke, ki so potrebni glede na izbran carinski postopek. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je izjava pooblaščenega izvoznika na računih, vpisanih v polje 44 v postavki 13, vendar je iz carinske deklaracije razvidno, da deklarant pri sprostitvi blaga v prost promet ni uveljavljal ugodnosti na podlagi Uredbe o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma, čeprav je z izjavami na računih že razpolagal. Deklarant je skladno s Pravilnikom o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95, 76/95 in 68/96, dalje: Pravilnik) izrecno zahteval ugodnosti kot "druge preferenčne kvote, ki niso zajete v G in P", to izhaja iz označbe "O" v polju 36 carinske deklaracije, v polje 39 pa je vpisal šifro 4003, torej je uveljavljal ugodnosti iz Uredbe o določitvi kontingentov. Deklarant ni zahteval ugodnosti, ki izhajajo iz Uredbe o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma in se priznajo na podlagi porekla blaga, ker bi v tem primeru moral na podlagi 5. člena navedene uredbe v polje 39 vpisati šifro 1201, v polje 36 pa označbo "P". Carinski deklarant je z izpolnitvijo carinske deklaracije sam, po načelu proste izbire, zahteval ukrep avtonomnega znižanja carinske stopnje in ne ukrepa preferencialne obravnave. Po mnenju tožene stranke uveljavljanje ene ugodnosti namesto druge pomeni spremembo zahtevka za izvedbo določenega carinskega postopka. Z vložitvijo zahtevka za povračilo carinskega dolga se spremeni zahtevek, ki izhaja iz carinske deklaracije, taka sprememba pa po izrecni določbi 3. točke 2. odstavka 50. člena CZ ni več dovoljena po tem, ko je bilo blago že sproščeno izpod carinskega nadzora. Zaradi s carinsko deklaracijo zahtevanega postopka, poreklo blaga v času prehoda carinske črte in pred sprostitvijo izpod carinskega nadzora ni bilo preverjeno, saj za uveljavljanje ugodnosti, kot jih je zahteval deklarant v carinski deklaraciji, izvor blaga ni pomemben. Zaradi neuveljavljanja ugodnosti na podlagi preferencialne obravnave blaga so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moral prvostopni carinski organ ravnati po določbi 3. odstavka 21. člena Odloka o preferencialnih pravilih o poreklu blaga, ki se v letu 1999 uporabljajo za izvajanje Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini (CEFTA) (Uradni list RS, št. 92/98, dalje: Odlok 4760) ter izvoznika oziroma pritožnika pozvati, naj predloži vse primerne dokumente, ki dokazujejo status porekla blaga kot tudi izpolnitev drugih zahtev Odloka 4760. V nadaljevanju obrazložitve pa tožena stranka še ugotavlja, da zahtevek deklaranta tudi sicer ni utemeljen, ker konkretne izjave na računih ne predstavljajo dokaza o poreklu blaga, na podlagi katerega bi bilo mogoče priznati ugodnosti na podlagi Uredbe o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma ter Odloka 4760. Izrek v zvezi s stroški tožena stranka utemeljuje z določbo 8. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 91/98, dalje: ZDavP), ki se ga po 6. členu CZ uporablja kot subsidiarni predpis za primere, ki niso urejeni s tem zakonom.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Prvostopni in drugostopni organ potrjujeta, da je poreklo uvoženih avtomobilov Slovaška, vendar zatrjujeta, da to dejstvo ni izkazano skladno z veljavnimi predpisi ob carinjenju. Oba organa sta prezrla, da lahko izvoznik poda izjavo na računu ob izvozu izdelkov, na katere se nanaša, ali naknadno, najkasneje v dveh letih po uvozu izdelkov. Tožeča stranka je že v pritožbi poudarila, da so avtomobilom predloženi dokumenti Volkswagen Nemčija, ki je na računu podal izjavo, da je blago slovaškega porekla in tudi, da bo v roku dveh let predložil dodatne dokaze o tem, da so avtomobili slovaškega porekla. Iz priloženih listin - tovornih listov je razvidno, da je INTEREUROPA A kot pooblaščenec tožeče stranke dostavil originalne tovorne liste izvoznika izdelkov - Volkswagen Slovakia za konkretno carinsko deklaracijo .... Listine so bile predložene v okviru dveletnega roka, skladno z "določbami člena 21 tč. 6.". Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevku ugodi in naloži toženi stranki povračilo neutemeljeno plačanega zneska 204.675,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in dodatno pojasnjuje določbo 6. točke 21. člena Odloka 4760 ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem sporu ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov kot nesporno izhaja, da je deklarant s carinsko deklaracijo, ki po določbi 10. točke 1. odstavka 3. člena CZ pomeni vlogo, s katero se v predpisani obliki na predpisan način zahteva izvedba določenega carinskega postopka, ki ga izbere carinski deklarant (48. člen CZ), uveljavljal izvedbo carinskega postopka z znižano carinsko stopnjo (2. in 17. člen Uredbe o določitvi kontingentov), kar je na podlagi vpisov v ustrezna polja carinske deklaracije pravilno razložila že tožena stranka v izpodbijani odločbi in se sodišče v izogib ponavljanju, na te navedbe sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS). Sporno pa je, ali ima tožnik po sprostitvi blaga (pet vozil) izpod carinskega nadzora, pravico uveljavljati drugo vrsto ugodnosti pri izvedbi carinskega postopka, v obravnavani zadevi uporabo carinske stopnje "prosto" na podlagi Uredbe o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma, ki v 1. odstavku 3. člena za industrijske izdelke, ki se uvažajo iz Slovaške republike, tako stopnjo dopušča, in s tem povezano vračilo carine. Tudi po presoji sodišča tožnik z zahtevo za vrnitev carine uveljavlja izvedbo carinskega postopka na drugi pravni podlagi, kot ga je uveljavljal v carinski deklaraciji, kar pomeni spremembo carinske deklaracije, ki po izrecni določbi 3. točke 2. odstavka 50. člena CZ ni več dopustna po tem, ko je blago sproščeno izpod carinskega nadzora, kot je to v obravnavani zadevi. Ob dejstvu, da tožnik ob vložitvi carinske deklaracije oziroma njegov deklarant ni uveljavljal carinskega postopka po Uredbi o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma in s tem carinske stopnje "prosto", temveč izrecno po Uredbi o določitvi carinskih kontingentov, poreklo blaga ni pravno relevantno. Zato so tožbeni ugovori, ki se sklicujejo na ugotavljanje in dokazovanje porekla blaga in s tem povezane kršitve postopka, neutemeljeni. Tožnik carinskega postopka na podlagi porekla blaga sploh ni zahteval, zato je sklicevanje tožbe na možnost dokazovanja porekla blaga v okviru dveletnega roka po določbi 6. točke 21. člena Odloka 4760 v obravnavani zadevi brezpredmetno. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila materialne določbe, ko je zavzela stališče, da tožnik ni upravičen do vračila carine zato, ker je z vložitvijo carinske deklaracije zahteval izvedbo določenega carinskega postopka, ki ga je carinski organ tudi izvedel, z zahtevo za vračilo carine pa uveljavlja carinsko stopnjo "prosto", torej izvedbo carinskega postopka na drugi pravni podlagi, ki je ob vložitvi carinske deklaracije ni zahteval. Po nepotrebnem je tožena stranka v zadnjem delu obrazložitve (zadnji odstavek na strani 4 in prva dva odstavka na strani 5 izpodbijane odločbe) presojala izpolnjevanje pogojev glede porekla blaga, kar na zakonitost izpodbijane odločbe po mnenju sodišča ne vpliva, saj je prvi del obrazložitve izpodbijane odločbe pravilen in na zakonu utemeljen (stran 3 in prvi odstavek izpodbijane odločbe).

Tožena stranka je v 2. točki izreka zavrnila zahtevo tožnika za povrnitev stroškov upravnega postopka in svojo odločitev oprla na 8. člen ZDavP, ki se na podlagi 6. člena CZ uporablja tudi v carinskih postopkih. Ne glede na to, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, opr. št. U-I-252/00 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 105/03) razveljavilo 8. člen ZDavP, je odločitev tožene stranke pravilna, saj tudi po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, dalje: ZUP) tožnik ne bi imel pravice do povrnitve stroškov glede na določbo 113. člena ZUP.

Sodišče je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Kadar sodišče odloča o zakonitosti upravnega akta, kot je to v obravnavani zadevi, glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.