Jedro

Če je stranka sama krivdno ustvarila položaj, v katerem je nevarno stvar, v zvezi s katero je nastala škoda, izgubila izpod svojega nadzora, ostaja objektivno odgovorna.

Tožena stranka je pri varovanju skladišča na podlagi sklenjenih pogodb z dvema podjetjema za varovanje zadostila le minimalnim kriterijem varovanja, čeprav bi morala storiti več za preprečitev vloma v objekt.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o povrnitvi stroškov postopka (III. izreka) tako spremeni, da ji je tožena stranka dolžna povrniti 1.385,80 EUR stroškov postopka.

II. V ostalem se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino 6.471,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 471,59 EUR od 30.12.2009 do plačila in od zneska 6.000,00 EUR od 24.2.2010 do plačila. V preostanku je zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo ter odločilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka 64,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija sodbo v zavrnilnem delu in glede odmere pravdnih stroškov ter predlaga ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo vseh potrebnih dejanskih okoliščin za prisojo pravične odškodnine, saj je odločitev o obsegu in trajanju telesnih in duševnih bolečin oprlo le na izvedensko mnenje sodnega izvedenca, ni pa upoštevalo subjektivne izpovedbe tožnika in ni pojasnilo, zakaj tožnikovi izpovedbi ni verjelo. Upoštevati bi moralo vse konkretne okoliščine tožnikovega primera, zlasti, da je bil ob škodnem dogodku star zgolj 18 let in v vrhunski športni kondiciji. Pri odmeri ni upoštevalo dejstva, da je bilo zdravljenje tožnika zelo neprijetno, kar ugotavlja tudi izvedenec. Ob škodnem dogodku je trpel hud primarni strah za svoje življenje in zdravje in trpel tudi sekundarni strah, zato mu pripada odškodnina v vtoževani višini. Odločitev o zavrnitvi zahtevka na plačilo odškodnine za pretrpeljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče opira izključno na ugotovitve izvedenca, ne pa tudi na izpoved tožnika. Upoštevati bi moralo, da je tožnik utrpel posttravmatsko stresno motnjo, zaradi katere ni več zmogel trenirati kick boksa, porušeno je njegovo duševno ravnotežje, še danes ne hodi več v diskoteke, občasno ga tlačijo nočne more in muči nespečnost. Zaradi stresa ob škodnem dogodku je zbolel za dermatitisom, ki ovira njegove vsakdanje življenjske aktivnosti. Pri odločanju o upravičenosti do plačila denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti ni upoštevana izpovedba tožnika, enako pri odškodnini iz naslova tuje pomoči. Pri odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov bi moralo sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve ovrednotiti uspeh strank ločeno po temelju in višini, ker je ugotavljanje temelja terjalo posebne dodatne stroške. Po izračunu aritmetične sredine znaša skupni uspeh tožnika v pravdi 65 % in ne 30 %.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so priče O., M. in V. neverodostojne, ker imajo vsi velik interes, da se v postopku dokaže, da je odvržena bomba izvirala iz skladišča tožene stranke. V primeru, da tožena stranka izkaže, da ni odgovorna za škodo oškodovanca, oni odgovarjajo za nastalo škodo. Ne drži ugotovitev sodišča, da so bile izjave teh prič takšne, kot so bile ugotovljene v obeh kazenskih postopkih. Po mnenju tožene stranke obstaja velika verjetnost, da sta bombo dobila od drugih oseb. Ni zadostnih dokazov, da bomba izvira iz P. j. Sodišče je tudi prezrlo izpoved priče I. V., da ima vžigalnik pri bombi rok trajanja in da je smodniku pretekel rok uporabe. Razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju oziroma sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče kljub ugotovitvi izvedenca, da je tožena stranka na poligonu in skladišču vzpostavila varovanje v skladu z minimalnimi tehničnimi standardi in zagotovila tehnično in fizično varovanje, zaključi, da ni ravnala z zadostno skrbnostjo. Za protipravnost, ki je eden izmed elementov odškodninske odgovornosti, mora biti ravnanje tožene stranke protipravno, ker pa je brez dvoma tožena stranka zadostila minimalnim tehničnim pogojem varovanja, protipravnost ni podana in ni odškodninsko odgovorna niti objektivno. Vzročna zveza nedvomno ni podana. Dejstvo, da je prišlo do vlomne tatvine in storitve naklepnega kaznivega dejanja, je kakršnokoli vzročno zvezo pretrgalo. Tožena stranka je ravnala v celoti v skladu z vsemi pravili in ustrezno varovala skladišče orožja in eksplozivnih stvari, kamor je bilo vlomljeno. Nerazumno bi bilo pričakovati, da bi tožena stranka zagotavljala 24 urni fizični nadzor objekta. Za kaj takšnega je ne obvezuje noben predpis ali zakon. Tudi dejstvo, da sistem tehničnega varovanja ob vlomu ni deloval, ni zadosten očitek toženi stranki, da ni zadostno varovala objekta. Sodišče je povsem nekritično sprejelo mnenje izvedenca, ki bi moral ugotoviti le, ali je tožena stranka varovala skladišče ustrezno v skladu s predpisi. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da se tožena stranka ne more razbremeniti objektivne odgovornosti po prvem odstavku 152. člena OZ. Za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za strah je dosojena odškodnina previsoka in višja, kot jo za takšne primere sicer priznava sodna praksa. Odškodnino za uničena oblačila je sodišče priznalo po cenah znanih blagovnih znamk, kar je tožnik le zatrjeval in z ničemer izkazal. 4. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagata, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, in sicer le glede stroškov postopka. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), češ da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju glede ugotovitev sodišča o neskrbnem ravnanju tožene stranke pri varovanju poligona in skladišča. Sodba ima tako v tem, kot tudi v preostalem delu jasne razloge, ki si med seboj ne nasprotujejo in je zato sodbo mogoče preizkusiti. Pritožba tožene stranke se namreč sklicuje le na delne ugotovitve izvedenca, sodba pa na vse njegove zaključke, iz katerih jasno izhaja, da varovanje skladišča kljub zagotovljenim minimalnim standardom ni bilo zadostno in ustrezno.

7. Pomembne dejanskega ugotovitve sodbe o škodnem dogodku so sledeče: tožnik je bil poškodovan 25.10.2009 v eksploziji ročne bombe M 75 pred vhodom v nočni klub M.c. v K.; bombo sta v bližino obiskovalcev kluba odvrgla D. M. in D. V., ki sta bila v kazenskem postopku pravnomočno obsojena za storitev kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti; eksplodirano ročno bombo so ukradli M. O. in ostali sostorilci v noči iz 15. na 16.5.2009 iz skladišča orožja in eksplozivnih sredstev na poligonu 208 izobraževalnega centra Uprave RS za zaščito in reševanje v P. j.; M.O., tudi sam pravnomočno kazensko obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja, je nekaj od ukradenih ročnih bomb izročil D. V.; tožena stranka je bila imetnica oziroma lastnica ročne bombe, odvržene v škodnem dogodku v K.; pri varovanju poligona in skladišča orožja in eksplozivov v P. j. je tožena stranka opustila dolžno skrbno ravnanje pri varovanju skladišča orožja in eksplozivov, ki predstavljajo nevarne stvari.

8. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča o tem, da je bil tožnik poškodovan v eksploziji ročne bombe, ki je bila pred tem ukradena iz skladišča tožene stranke v P. j. Kakšna je bila pot orožja od tatvine do eksplozije, res izhaja iz izpovedi treh pravnomočno obsojenih storilcev kaznivih dejanj, vendar to ne pomeni, da so v konkretni zadevi pričali neverodostojno in sebi v korist, prav tako ne drži, da naj bi pred kazenskim sodiščem izpovedali drugače. V sodbi je dovolj natančno in predvsem logično pojasnjeno, zakaj sodišče verjame skladnim izpovedbam tako priče M. O., ki je bombe ukradel iz skladišča, kot tudi prič D. V. in D. M., da je bombe dal V. približno 14 dni pred škodnim dogodkom. Izpovedi prič se v bistvenem ujemajo tudi s tistimi v obeh kazenskih postopkih(1). V obrazložitvi sodbe tudi ni prezrt dopis državnega tožilca v Kranju z dne 31.3.2010, na katerega izrecno opozarja pritožba tožene stranke, vendar je v sodbi razumno pojasnjeno, da ta dopis nima takšne teže, kot meni tožena stranka, saj je v tej odškodninski zadevi prvostopenjsko sodišče dejstvo, od kod izvira bomba, samo ugotavljalo in ga ugotovilo na podlagi ocene izvedenih dokazov. Pritožbene trditve, da sestavljena bomba sploh ni mogla delovati zaradi poteka roka uporabe smodnika, so novota in zato neupoštevne ( člen 337/1 ZPP).

9. Pritožbeno sodišče pri presoji materialnopravne pravilnosti odločitve v celoti sledi razlogom sodbe in zaključku o objektivni odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo. Nedvomno je ročna bomba M 75 kot vrsta orožja oziroma eksploziva nevarna stvar in tej oceni tudi tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik (150. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Tudi objektivno odgovoren imetnik nevarne stvari pa v določenih izjemnih primernih lahko dokaže, da ni odgovoren za škodo. Te primere urejata določbi 151. in 152. člena OZ, na katere se kot ekskulpacijska razloga v pritožbi ponovno sklicuje tožena stranka. Določba 151. člena OZ ureja odgovornost imetnika v primeru protipravnega odvzema nevarne stvari; v tem primeru za škodo, ki iz nje izvira, ne odgovarja imetnik, temveč tisti, ki mu je nevarno stvar vzel, razen v primeru, če je imetnik odgovoren, da mu je bila odvzeta. Potencialna nevarnost, ki jo v življenju prinaša nevarna stvar, je tako velika, da terja posebno imetnikovo skrb tudi pri njenem varovanju pred protipravnim odvzemom. Stopnja pričakovane skrbnosti imetnika nevarne stvari za njeno varovanje je odvisna od lastnosti same nevarne stvari. Tako npr. nevaren eksploziv, radioaktivne snovi, strupi ali orožje gotovo terjajo večjo skrbnost pri hrambi kot npr. avtomobil (2). V tem okviru je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo, ali je tožena stranka objektivno odgovorna za tožnikovo škodo kljub dejstvu, da je do bombe prišel tretji po tatvini orožja iz njenega skladišča. Kot odločilno je bilo potrebno zato ugotoviti, ali je tožena stranka dovolj poskrbela za varovanje orožja in streliva v svojem skladišču, ali pa je sama krivdno ustvarila položaj, v katerem je nevarno stvar, v zvezi s katero je nastala škoda, izgubila izpod svojega nadzora. V takšnem primeru ostaja objektivno odgovorna. Sodišče prve stopnje je vse okoliščine skladiščenja orožja in eksploziva, tako tiste, ki se nanašajo na ustreznost hrambe v skladišču, kot tudi ustreznost in zadostnost varovanja skladišča, skrbno in natančno raziskalo ter na podlagi izvedenih dokazov in ob pomoči izvedenca za zasebno varnost zanesljivo ugotovilo, da tožena stranka pri varovanju skladišča ni ravnala z zadostno skrbnostjo pri hrambi orožja in eksploziva v njeni lasti. Glede ustreznosti hrambe v skladišču kot zgradbi se toženi stranki sicer ne očita nepravilnosti. Pač pa ji je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča mogoče očitati, da je pri varovanju skladišča na podlagi sklenjenih pogodb z dvema podjetjema za varovanje zadostila le minimalnim kriterijem varovanja, čeprav bi morala storiti več za preprečitev vloma v objekt. Po oceni izvedenca bi morala celo zagotoviti 24 urno dnevno fizično varovanje. Tožena stranka poleg tega tudi ni zagotovila nemotenega delovanja tehničnega sistema varovanja, saj ob vlomu v skladišče alarmni sistem, ki bi ga morala tožena stranka zagotoviti in nadzirati, sploh ni deloval. V tako ugotovljenih okoliščinah neustreznega in nezadostnega varovanja skladišča pred vlomom se tožena stranka ne more ekskulpirati, ko v pritožbi ponavlja, da je ravnala z zadostno skrbnostjo in v skladu s pravili.

10. Pri odločanju o podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke je pravilno uporabljena določba prvega odstavka 152. člena OZ, po kateri namesto imetnika za nevarno stvar odgovarja enako kot on tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo ali tisti, ki je sicer dolžan stvar nadzorovati. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi pravilno utemeljilo, zakaj tožena stranka ne more prenesti svoje objektivne odgovornosti za nevarno stvar na družbi, s katerima je imela sklenjeni pogodbi za varovanje. Pritožbeno sodišče pravilnim in izčrpnim razlogom sodbe tudi v tem delu nima kaj dodati.

11. Obe pravdni stranki izpodbijata višino odmerjene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem kot prenizko oziroma previsoko. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pri odmeri odškodnine za obe navedeni postavki sodišče pravilno uporabilo določbo 179. člena OZ. Glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin ter obsega nevšečnosti je prvostopenjsko sodišče upravičeno sledilo mnenju izvedenca medicinske stroke, ker je objektivno, narejeno vestno in skladno s pravili stroke. Tudi pri odškodnini za strah je upoštevalo in pravilno ovrednotilo, da je tožnik ob eksploziji bombe utrpel intenziven primarni strah, kasneje ob zdravljenju pa lažjo obliko sekundarnega strahu. Odškodnina 6.000,00 EUR za obe obliki škode je ob upoštevanju vseh okoliščin tožnikovega primera pravična in ustrezna glede na primerljive odškodninske zadeve.

12. Tožeča stranka se nadalje neutemeljeno pritožuje proti odločitvi o zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti. Po ugotovitvah izvedenca, ki mu sodba sledi, zaradi utrpelih poškodb tožnikove življenjske aktivnosti niso trajno zmanjšane. Tožnik se v pritožbi zavzema za odškodnino iz tega naslova zaradi diagnosticirane posttravmatske stresne motnje, ki naj bi bila pri njem še prisotna oziroma za odmero odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Ker je bila po ugotovitvah izvedenca posttravmatska stresna motnja le začasne narave in je že prešla, do odškodnine iz tega naslova ni upravičen, niti do odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj so oškodovanci do takšne odškodnine po stališču sodne prakse upravičeni le v izjemnih primerih(3), kar tožnikov primer ni. V okviru te oblike škode sodišče pravilno ni upoštevalo pojava dermatitisa, ker ga izvedenec, enako kot poškodbo ušesa, ni povezal s škodnim dogodkom. Ker ima tožnik zaradi poškodbe na telesu le tri majhne brazgotinice, ki so pretežno pokrite z oblačili, tudi upoštevaje tožnikovo mladost ni podlage za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj gre le za minimalni kozmetski defekt. Obe pritožbi sta neutemeljeni tudi v delu, v katerem se pritožujeta zoper odločitev o premoženjski škodi. Tožnikov zahtevek za tujo pomoč, ki naj bi jo izvajali njegovi svojci na domu, je sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da takšne pomoči za vsakodnevne osnovne potrebe ni potreboval. Pritožba se v tem delu sklicuje le na drugačno izpoved tožnika, ki ji sodišče utemeljeno ni sledilo. Tožena stranka pa zahteva znižanje odškodnine na 100,00 EUR za uničena oblačila, češ da tožnik ni izkazal višjega zneska. Sodišče je o višini odškodnine za to postavko odločilo po prostem preudarku (prvi odstavek 216. člena ZPP). Ker iz obrazložitve sodbe izhaja, zakaj je sodišče verjelo tožniku, da je imel škodo v zahtevanem znesku, pritožbeno sodišče tudi v tem delu nima pomislekov v pravilnost odločitve.

13. Utemeljen pa je pritožbeni očitek tožeče stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Glede na okoliščine konkretne zadeve lahko sodišča v odškodninskih pravdah o stroških postopka odločajo o uspehu strank tako, da posebej ovrednotijo uspeh po temelju in po višini ter nato skupni uspeh v pravdi. Takšna metoda izračuna je primerna, če je ugotavljanje temelja povzročilo znatno višje pravdne stroške. Pritožba ima prav, da gre za takšen primer v tej zadevi. Zato je pritožbeno sodišče upoštevalo pri odločanju o povrnitvi stroškov, da je uspeh tožnika po temelju 100 %, po višini pa 30 %, skupni uspeh torej 65 %, zato mu mora tožena stranka glede na odmerjene stroške 2.706,80 EUR povrniti 1.769,42 EUR, sam pa mora toženi stranki od odmerjenih stroškov 1.067,50 EUR povrniti 373,62 EUR. Po pobotanju mora tožena stranka povrniti tožniku 1.385,80 EUR pravdnih stroškov.

14. Glede na gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo stroškovni del odločitve (3. točka 365. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo v nespremenjenem delu (353. člen ZPP), saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. točka 350. člena ZPP).

15. Ker je tožnik uspel s pritožbo le v stroškovnem delu, torej glede stranske terjatve, krije sam svoje pritožbene stroške, enako kot tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela (165. člen in 154. člen ZPP). Stroška odgovora na pritožbo obeh pravdnih strank pa po oceni pritožbenega sodišča nista potrebna stroška postopka (155. člen ZPP).

(1) Sodba Okrožnega sodišča v Kopru I K 6626/2009 z dne 16.6.2010, stran 31 in sodba Okrožnega sodišča v Kranju I K 7656/2010, stran 11. (2) Obligacijski zakonik s komentarjem, I. knjiga, komentar dr. Dunje Jadek Pensa k 151. členu.

(3) Odločbe VS RS II Ips 723/2008 II Ips 618/2005, II Ips 205/2003, II Ips 205/2003, II Ips 205/2003, II Ips 205/2003, II Ips 295/98 in številne druge.