Jedro

Kljub uveljavitvi novega ZCS-1 in novele CZ-B je v zadevah, v katerih je izvršilni postopek za izterjavo dolžne carine pričel teči pred 1.7.1999, še naprej podana sodna pristojnost.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Upnica je 12.5.1999 pri sodišču vložila predlog za izvršbo zaradi izterjave dolžne carine in pri tem navedla kot izvršilni naslov izvršljivo odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Carinarnice Celje z dne 31.7.1998, kot izvršilno sredstvo pa rubež in prodajo več avtomobilov. Na poziv sodišča je ta predlog 6.4.2000 dopolnila in zahtevo za plačilo zamudnih obresti uskladila z izvršilnim naslovom. Sodišče je s sklepom z dne 3.12.2001 izreklo, da v tej izvršilni zadevi ni sodne pristojnosti in zato izvršilni predlog z njegovo dopolnitvijo zavrglo. Štelo je, da je z uveljavitvijo novega Zakona o carinski službi (Ur. l. RS, št. 56/99 - ZCS-1) za prisilno izterjavo carinskega dolga podana pristojnost carinskega urada, ker je ta naloga navedena v 9. točki 12. člena novega zakona, sklicevalo pa se je tudi na 6. člen Carinskega zakona (Ur. l. RS, št. 32/99 - CZ-B), da v teh primerih carinski organ postopa v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek.

Sodišče druge stopnje je upničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Štelo je sicer, da je bila v času vložitve izvršilnega predloga še podana sodna pristojnost, ker po takrat veljavnem Zakonu o carinski službi (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 58/93, 65/93 - ZCS) za prisilno izterjavo carinskega dolga ni bila podana pristojnost carinskega urada. Novi ZCS-1, ki tako nalogo carinskemu uradu podeljuje, pa v prehodnih določbah ni določil, da se zadeve, glede katerih je bil postopek ob uveljavitvi zakona že v teku, končajo po določbah prejšnjega zakona. Zato je po uveljavitvi ZCS-1 za prisilno izterjavo carinskega dolga pristojen carinski urad in je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) izpodbija sklepa obeh sodišč in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Obe sodišči sta nepravilno uporabili prvi in drugi odstavek 18. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, drugi odstavek 1. člena ZIZ in sicer vse zaradi nepravilne uporabe 9. točke 12. člena ZCS-1 in zaradi neuporabe prvega odstavka 6. člena Carinskega zakona (Ur. l. RS, št. 1/95, 28/95 - CZ) ter drugega odstavka 276. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 47/86 - ZUP/86) v zvezi s 324. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99, 70/2000 - ZUP/99), vse to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanih sklepov. Zahteva poudarja, da sodna praksa ni enotna, ali je v zadevah, v katerih je bil vložen izvršilni predlog za izterjavo dolžne carine pred 1.7.1999, pristojno sodišče. V času vložitve izvršilnega predloga je takratni prvi odstavek 6. člena CZ določal, da vodi carinski organ carinski postopek v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. Po določbi drugega odstavka 276. člena ZUP/86 se je izvršba za izpolnitev denarnih obveznosti na podlagi upravnih odločb opravljala po sodni poti. Po uveljavitvi ZUP/99 se glede na prehodno določbo 324. člena že začeti postopki dokončajo po ZUP/86. Zmotno je sklicevanje sodišča prve stopnje na tako vsebino 6. člena, kot je bila uveljavljena s CZ-B, ker je ta novela začela veljati šele 21.5.1999, uporabljati pa se je začela 1.7.1999. Zmotno je tudi sklicevanje obeh sodišč na ZCS-1, ker je ta pričel veljati šele 14.7.1999. Sklicevanje sodišča druge stopnje, da ZCS-1 nima prehodnih določb in se zato uporablja za vse zadeve od njegove uveljavitve, pa je zmotno zato, ker je bil postopek odmere in izterjave carine urejen v drugem zakonu, in sicer v CZ, prejšnji ZCS pa ni imel določb o izterjavi carinskega dolga in zato tudi ZCS-1 ne more veljati za nazaj, torej za obdobje veljavnosti ZCS. Sodišče prve stopnje pa ni uporabilo prvega odstavka 6. člena CZ, kot je veljal v času vložitve izvršilnega predloga in ki je odkazoval na ZUP/86. Vse to je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov in predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Zahteva je bila vročena upnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

Zahteva je utemeljena.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 18. člena ZPP (vsebinsko enako je določal tudi ZPP/77 v prvem in drugem odstavku 16. člena) glede presoje, ali je v tej zadevi podana sodna ali upravna pristojnost za prisilno izterjavo carinskega dolga. Sodišče prve stopnje se je zmotno sklicevalo na novelirano besedilo šestega odstavka CZ-B in na novi ZCS-1. Sodišče druge stopnje pa je iz okoliščine, da ZCS-1 nima posebnih prehodnih določb glede vprašanja pristojnosti že tekočih izvršilnih postopkov napravilo zmoten sklep. Carinski urad je pridobil pristojnost opravljati prisilno izterjavo carinskega dolga šele z uveljavitvijo ZCS-1, ki je pričel veljati 14.7.1999 in ki v 9. točki 12. člena določa novo nalogo carinskega organa, in sicer izvajanje postopka prisilne izterjave carinskega dolga in trošarin. Ker prej veljavni ZCS take naloge carinskega urada ni določal, lahko nova naloga carinskega urada velja le za nove postopke prisilne izterjave. Vprašanje prisilne izterjave in izvršbe carinskega dolga je bilo pred tem urejeno v CZ, ki se je pričel uporabljati 1.1.1996. V 155. členu je le načelno določeno, da se lahko neplačani carinski dolg prisilno izterja, kaj je izvršilni naslov pri izvršbi oziroma prisilni izterjavi in tek zamudnih obresti. Zato se je glede izvršbe oziroma prisilne izterjave uporabljal prvi odstavek 6. člena CZ in sicer v vsakokrat veljavni vsebini. V času vložitve izvršilnega predloga je ta člen določal: če s tem zakonom ni drugače določeno, vodi carinski organ carinski postopek v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. Navedena določba je bila spremenjena šele z novelo CZ-B, ki je pričela veljati 21.5.1999, uporabljati pa se je pričela 1.7.1999. Novelirana vsebina tega člena se glasi: če s tem zakonom ni drugače določeno, carinski organ postopa v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek (ta pa le za prisilno izterjavo iz dolžnikovega nepremičnega premoženja in iz deleža družbenika določa sodno pristojnost). Ker je ZCS-1 pričel veljati 14.7.1999 in ker se je CZ-B pričel uporabljati 1.7.1999, nobenega od teh zakonov in zato tudi odkazovanja na ZDavP v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, saj se je postopek začel z vložitvijo izvršilnega predloga že 12.5.1999. Pravkar povedano pomeni, da so za pravilno presojo procesne predpostavke sodne pristojnosti in uporabo prvega in drugega odstavka 18. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pomembne tiste zakonske določbe, ki so veljale v času, ko se je izvršilni postopek začel. Takrat veljavna določba prvega odstavka 6. člena CZ je odkazovala na subsidiarno uporabo ZUP/86, ta pa je v drugem odstavku 276. člena za izvršbo zaradi izpolnitve denarne obveznosti iz upravne odločbe določal sodno pot. Res je sicer 1.4.2000 pričel veljati novi ZUP/99, ki pa je v prehodni določbi 324. člena tudi jasno določil, da se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku, končajo po določbah ZUP/86. Iz navedenih razlogov je bilo v času vložitve predloga za izvršbo v tej izvršilni zadevi jasno, da je podana sodna pristojnost, kasnejše spremembe zakonodaje (ZCS-1, novelirana določba 6. člena ZC-B, ZUP/99) pa na spremembo te pristojnosti niso vplivale. Vrhovno sodišče le še dodaja, da na to vprašanje ni vplivala niti še kasneje uveljavljena novela ZIZ-A, ki je nekoliko drugače, vendar vsebinsko za to zadevo nepomembno, oblikovala določbo drugega odstavka 1. člena, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, in tudi 17. in 18. člena navedenega zakona.

Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ odločilo kot v izreku te odločbe.