Jedro

Pri nekaterih izvršitvenih oblikah kaznivega dejanja po 176. členu KZ-1 se že sam poskus šteje za dokončano kaznivo dejanje, kar velja tudi za spodbujanje mladoletne osebe k izdelavi pornografskega gradiva. Navedeno pomeni, da je obtoženec kazniva dejanja dokončal tudi v tistih primerih, ko mu oškodovanke po njegovem nagovarjanju niso poslala golih fotografij. Glede na dikcijo drugega odstavka 176. člena KZ-1 je obtoženec že z nagovarjanjem k izdelavi in posredovanju golih fotografij izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da mora biti nagovarjanje kot izvršitveni način iz drugega odstavka 176. člena KZ-1, ki implicira neko ponavljajoče, trajajoče in ne enkratno ravnanje, po teži primerljivo ostalim izvršitvenim načinom (z uporabo sile, grožnje ali preslepitve, prekoračitev ali zloraba pooblastil, novačenje, izkoriščanje)) in s posegom v spolno integriteto mladoletnih oškodovank dovolj intenzivno. Tudi enkraten poziv dekletom,, naj pošljejo gole fotografije, bi za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja zadoščal, če bi mu bile pridružene še drue obtoženčeve navedbe ali ravnanja v smeri prepričevanja, naj oškodovanke izdelajo in pošljejo gole fotografije ali pa če bi bil tak poziv uspešen.

Izrek

I.Ob odločanju o pritožbah obtoženca, obtoženčevega zagovornika in višje državne tožilke se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se v drugi alineji točke III. 2.) izreka sodbe število 24 nadomesti s številom 20.

II.V ostalem se pritožbe kot neutemeljene zavrnejo in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom I K 62492/2023 z dne 21. 11. 2024 pod točko I. izreka zavrnilo obtožbo zoper obtoženega A. A. zaradi poskusa kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po drugem odstavku 176. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1. Pod točko II. izreka je obtoženca oprostilo obtožbe, da naj bi storil eno kaznivo dejanje po prvem odstavku 176. člena KZ-1, šest poskusov kaznivega dejanja po drugem odstavku 176. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 ter kaznivo dejanje pridobivanja oseb, mlajših od petnajst let za spolne namene po prvem odstavku 173.a člena KZ-1. Obtoženca pa je spoznalo za krivega, da je storil štiri poskuse kaznivega dejanja po drugem odstavku 176. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, kaznivo dejanje po drugem odstavku 176. člena KZ-1 ter kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1. Za kazniva dejanja po drugem odstavku 176. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 mu je določilo kazni: - pet mesecev zapora za dejanje iz točke III. 1.) a); - tri mesece zapora za vsako od dejanj iz točk III. 1.) b) in 1.) c); - en mesec zapora za dejanje iz točke III. 1.) d) ter osem mesecev zapora za dejanje iz točke III. 1.) e). Za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1 pa mu je določilo kazen šest mesecev zapora, nato pa na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti zapora, v katero mu je vštelo čas odvzete prostosti in pripora. Po 73. členu KZ-1 in šestem odstavku 176. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo USB trdi disk in mobilni telefon. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov obsodilnega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški zavrnilnega in oprostilnega dela kazenskega postopka ter potrebni izdatki obtoženca proračun, medtem ko potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun tudi glede obsodilnega dela.

2.Zoper oprostilni del sodbe je vložila pritožbo višja državna tožilka, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega še poskusov kaznivih dejanj iz točk II. 2.) a-f) izreka sodbe. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3.Zagovornik obtoženca se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter obtožencu izrečeno zaporno kazen zniža.

4.Pritožuje se tudi obtoženec sam, smiselno zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Zavzema se za ugodno rešitev pritožbe.

5.V odgovorih na pritožbo višje državne tožilke obtoženec in njegov zagovornik predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo višje državne tožilke zavrne.

K pritožbi obtoženca:

6.Pritožnik prvotno posplošeno opozarja na "protipravnost" opravljene hišne preiskave in preiskave elektronskih naprav. Izpostavlja, da ni podal soglasja za pregled elektronskih naprav, čeprav je ugotoviti, da se to nahaja v prilogi A1/14 spisa I Kpd 62492/2023 (privolitev za preiskavo elektronske naprave), na katerem je razviden tudi obtoženčev podpis. Pritožbene navedbe obtoženca, da naj bi bili hišna preiskava in preiskava elektronskih naprav opravljeni brez obremenilnih dokazov in zgolj na podlagi anonimne prijave, ki naj bi se kasneje izkazala za krivo prijavo, so ovržene s podrobno obrazložitvijo odredbe za hišno preiskavo, ki je skladna s spisovnimi podatki in dokazi, v kateri so obrazloženi utemeljeni razlogi za sum, da naj bi obtoženec storil kazniva dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena KZ-1 in po drugem odstavku 176. člena KZ-1 v zvezi z 34. členom KZ-1, ter pridobivanja oseb, mlajših od petnajst let, za spolne namene po 173.a členu KZ-1. Utemeljeni razlogi za sum ne temeljijo zgolj na anonimnih prijavah, temveč tudi na pregledu javno dostopnih objav obtoženca in domnevne oškodovanke na aplikaciji TikTok, razgovorov z oškodovanko B. B. in njeno mamo ter zaseženih slikovnih in video datotek komunikacije z obtoženim. Obstoja utemeljenih razlogov za sum tudi ne ovrže dejstvo, da očitek na škodo mladoletne B. B., opisan v odredbi za hišno preiskavo, ni vsebovan v obtožnici, ker je državna tožilka v tem delu odstopila od kazenskega pregona. Državna tožilka je tako ravnala, ker se je po končani preiskavi pokazalo, da v omenjenem delu ni bilo dovolj dokazov za vložitev obtožnice, ki zahteva višji dokazni standard - utemeljen sum. Pritožbene navedbe, da bi šlo v tem delu za krivo ovadbo, pa niso konkretizirane, prav tako nimajo podlage v spisovnih podatkih. Ali obstojijo utemeljeni razlogi za sum, preiskovalni sodnik ugotavlja glede na vsebino dokazov, na katerih temelji predlog tožilstva za odreditev hišne preiskave, zato je sklicevanje na vsebino obtožnice v tej zvezi neuspešno.

7.Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb obtoženca, ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zoper obsodilni del sodbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi obtoženčevega zagovora in izvedenih dokazov, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter zanesljivo zaključilo, da je obtoženec storil očitana mu kazniva dejanja.

8.Obtoženec zmotno meni, da ni storil kaznivih dejanj, ker si na družabnih omrežjih vsi dopisujejo in pošiljajo "nude" (gole fotografije). Določba drugega odstavka 176. člena KZ-1 je jasna in med drugim inkriminira spodbujanje z nagovarjanjem mladoletne osebe k izdelavi slik, avdiovizualnih ali drugih predmetov pornografske ali drugačne seksualne vsebine, prav takšna dejanja pa so obtožencu tudi dokazana. Kako je obtoženec oškodovanke nagovarjal k posredovanju njihovih golih fotografij, je podrobno opisano v točkah 26 - 35 obrazložitve izpodbijane sodbe, o navedenem pa je sodišče prve stopnje z gotovostjo zaključilo na podlagi izpovedb mladoletnih oškodovank in zavarovane komunikacije med obtožencem in oškodovankami. Glede na citirano zakonsko določbo so brezpredmetne pritožbene navedbe obtoženca, da se z nobeno oškodovanko ni dobil oziroma srečal v živo, saj slednje za izpolnitev zakonskih znakov po drugem odstavku 176. člena KZ-1 ni potrebno. Ker se navedena kazniva dejanja preganjajo po uradni dolžnosti, so brez uspeha pritožbene navedbe, da nobena od oškodovank ni ničesar prijavila ali zahtevala odškodnine.

9.Kolikor obtoženec poudarja, da so ga oškodovanke kontaktirale same, ker so nekaj želele od njega (ne pa obratno), ga provocirale ter se po svoji volji pogovarjale z njim, iz dokazov izhaja nasprotno, in sicer, da je sam začel s pozivi, naj mu pošljejo gole fotografije, kar je potrdil tudi v zagovoru, ko je pojasnil, da je vsako komunikacijo avtomatsko pričel z zapisom "pošlji nude". V vsakem primeru pa je za presojo kaznivosti obtoženčevega ravnanja povsem nepomembno, ali je s komunikacijo pričel obtoženec ali oškodovanke, kako so se oškodovanke na njegovo nagovarjanje k izdelavi in posredovanju golih fotografij odzivale, kot tudi, ali je bila oškodovankam dovoljena uporaba aplikacij z oznako starostne omejitve 18 let, preko katerih je z njimi komuniciral. Sklicevanje, da ima na družabnih omrežjih objavljeno letnico rojstva, fotografijo in druge podatke, zaradi česar se ni mogel pretvarjati glede svoje starosti, na presojo, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno, nima vpliva. Bistveno v predmetni zadevi je, da je obtoženec vedel, koliko so mladoletne oškodovanke stare (od deset do štirinajst let), pa jih je, kljub navedenemu, s ponavljajočim jim prigovarjanjem spodbujal, naj mu pošljejo svoje gole fotografije. Neuspešno je zato obtoženčevo izpodbijanje ugotovitve, da se je izdajal za 11-14 letnika ali osebo druge starosti, kot je v resnici, ter pojasnjevanje, da naj bi se enemu dekletu zgolj sarkastično predstavil kot enajstletnik, ker mu je dekle na aplikaciji "18+" napisalo, da ima deset let. Tudi sicer pa je mlad. C. C. izpovedala, da se ji je obtoženec najprej predstavil kot 13 ali 14 letni fant, šele kasneje pa ji priznal, da ima 27 let in jo nato nagovarjal k posredovanju golih fotografij. Grožnja s prijavo staršev na policijo, o kateri je omenjena deklica izpovedala, je sledeč obtožencu izmišljena in sploh ne predstavlja grožnje, vendar je sodišče prve stopnje izpovedbo mlad. C. C. ustrezno dokazno ovrednotilo in deklici sledilo, zgolj glede zamolčanih dejstev v zvezi z uporabo določenih aplikacij za komunikacijo z obtožencem pa ocenilo, da je slednje storila, da bi pomen svojega sodelovanja v obravnavanem dogajanju minimalizirala.

10.Opozarjanje, da so policisti ob preiskavi njegovih elektronskih naprav našli zgolj malo sporne vsebine, vse skupaj pa prikazali kot otroško pornografijo, predstavlja zgolj obtoženčevo lastno dokazno oceno. Ravno nasprotno, je bilo za 12 grafičnih datotek na USB trdem disku (prva alineja točke III. 2.) izreka izpodbijane sodbe) ter 20 (od očitanih 24) video datotek na mobilnem telefonu (druga alineja točke III. 2.) izreka izpodbijane sodbe) pod očitkom kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, konkretno pridobivanja in posedovanja pornografskega in drugačnega seksualnega gradiva, ki vključuje mladoletne osebe, zanesljivo ugotovljeno, da so na fotografijah oziroma posnetkih s pornografsko vsebino mladoletna dekleta. O tem je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge v 38.-40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter pojasnilo, da oblika spolovil ter prstov pri dekletih kaže na to, da so mlajša od osemnajst let. Da gre za mladoletne osebe, se je z vpogledom v omenjene datoteke prepričalo tudi pritožbeno sodišče. Pritožbene navedbe, da je ena od oškodovank obtožencu poslala tri različna spolovila deklet z interneta, pri čemer naj bi ena imela celo brazgotino od silikonskih vložkov, glede na vsebino datotek, ki jasno prikazuje mladoletne osebe, zaključkov sodišča prve stopnje ne izpodbijejo. Sledeč pritožniku naj bi sodišče prve stopnje kljub izpovedbi ene od mladoletnih oškodovank, da je fotografijo našla na internetu, zaključilo, da je fotografija njena. Vendar je glede kaznivega dejanja na škodo mlad. C. C., sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge, zakaj je prav slednja obtožencu poslala posnetek svoje gole zadnjice (32.-35. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), o čemer je izpovedala tudi sama (34. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede posedovanja ostalih datotek iz točke III. 2.) izreka izpodbijane sodbe pa ni bistveno, kako si jih je obtoženec pridobil, tudi v kolikor se takšno pornografsko gradivo z mladoletnimi osebami že nahaja na internetu in tudi če ga ni posredoval naprej po spletu. Obtoženec še dodaja, da pomanjkljivo oblečeni ali otroci v kopalkah niso pornografija, vendar je v obravnavanem primeru že v opisu dejanja navedeno, da gre za datoteke s spolnimi zlorabami otrok, izzivalnimi pozami otrok v spodnjem perilu in kopalkah ter za posnetke samozadovoljevanja mladoletnice, kar je jasno razvidno tudi iz fotografij in posnetkov. Nikakršnega dvoma ni, da ne gre zgolj za naključne fotografije oziroma posnetke otrok v spodnjem perilu oziroma v kopalkah, temveč ravno za pornografsko gradivo.

11.Pritožbeno sodišče na tem mestu po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi pravilno pojasnilo, da je le 20 od 24 video datotek iz druge alineje točke III. 2.) izreka mogoče šteti za pornografsko ali drugačno seksualno vsebino spolnih zlorab mladoletnih oseb (39. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), v izreku sodbe pa očitno pomotoma navedlo, da je bilo takšnih datotek kar 24, kakor je to očitala obtožnica. Glede na navedeno je bilo potrebno v tem delu izrek sodbe spremeniti tako, da se število 24 nadomesti s številom 20 (prvi odstavek 394. člena ZKP).

12.Motiv, da se je samozadovoljeval na posnetke deklet, sledeč obtožencu ni resničen, vendar je sodišče prve stopnje njegov zagovor v tem delu korektno povzelo v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kakor je to povedal na zaslišanju (na glavni obravnavi pa to zanikal), pri čemer je dekleta na teh posnetkih sicer ocenjeval za polnoletna. Obtoženec opozarja, da se nikjer ne omenja, da je bil naročen na vsebino za odrasle, vendar navedeno za obravnavano zadevo ni relevantno, saj ni predmet očitka, prav tako pa izpostavljeno dejstvo ne izpodbije kaznivosti obtoženčevih dejanj iz obsodilnega dela sodbe. Enako velja za pritožbene navedbe, da kriminalisti niso ničesar navedli o njegovem dopisovanju in druženju s sovrstnicami oziroma starejšimi ženskami, saj ga slednje ne razbremenjuje očitkov, da si je dopisoval in k izdelavi in posredovanju golih fotografij nagovarjal mladoletne osebe. Kaznivosti svojih ravnanj se obtoženec prav tako ne more razbremeniti s pritožbenimi navedbami, da ima na socialnih omrežjih dovoljeno vsebino (kuhanje veganske hrane), ne pa seksualne. Enako velja za obtoženčevo izpostavljanje drugih oseb, ki naj bi na družabnih omrežjih govorile o seksu, seksualnih aktih, prostituciji, pozirale nage, se dobivale s trinajstletnimi dekleti in se snemale, imele spolni odnos s trinajstletnico, saj s slednjim ne ovrže svojega dopisovanja z mladoletnimi dekleti in nagovarjanja k izdelavi ter posredovanju golih fotografij, kakor tudi ne pridobitve in posedovanja pornografskega gradiva mladoletnih oseb.

13.Pritožbene navedbe obtoženca, da so mu bila dejanja podtaknjena, ker je sodišče o dejanjih razsodilo šele po letu dni in dveh mesecih, ne vzdržijo resne presoje. Upoštevajoč vse navedeno je bilo dejansko stanje iz obsodilnega dela sodbe pravilno in popolno ugotovljeno ter ga pritožbene navedbe niso izpodbile, sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo tudi o obtoženčevi prištevnosti in krivdi (42. -45. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

14.Glede pravne opredelitve dejanj iz točke III. 1.) a-d) izreka sodbe velja pojasniti, da je obtoženec z očitanimi ravnanji dokončal kazniva dejanja po drugem odstavku 176. člena KZ-1 in ta niso ostala zgolj pri poskusih, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Pri nekaterih izvršitvenih oblikah kaznivega dejanja po 176. členu KZ-1 se namreč že sam poskus šteje za dokončano kaznivo dejanje, kar velja tudi za spodbujanje mladoletne osebe k izdelavi pornografskega gradiva (tako A. Završnik in P. Šarf: 176. člen, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) - 1. knjiga (ur. D. Korošec et al.), GV Založba, Ljubljana 2023, str. 1368-1369). Navedeno pomeni, da je obtoženec kazniva dejanja dokončal tudi v tistih primerih, ko mu oškodovanke po njegovem nagovarjanju niso poslale golih fotografij. Glede na dikcijo drugega odstavka 176. člena KZ-1, je obtoženec že s spodbujanjem z nagovarjanjem k izdelavi in posredovanju golih fotografij izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja. Ker pa obtožnica ni bila vložena za dokončano kaznivo dejanje, niti se višja državna tožilka ne pritožuje zoper pravno opredelitev dejanja (v obtoženčevo škodo), pritožbeno sodišče pravne kvalifikacije v obtoženčevo škodo ne more spreminjati po uradni dolžnosti. V okviru 383. člena ZKP namreč pritožbeno sodišče preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, vselej pa (razen če se je pritožil le oškodovanec) mora po uradni dolžnosti med drugim preizkusiti, ali je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon. Ker je bil v obravnavanem primeru kazenski zakon prekršen v korist in ne v škodo obtoženca, je potrebno izpodbijano sodbo v obsodilnem delu potrditi tudi glede pravne opredelitve dejanj iz točke III. 1.) a-d) izreka sodbe, to je poskusov kaznivih dejanj po drugem odstavku 176. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1.

K pritožbi višje državne tožilke:

15.Pritrditi je sodišču prve stopnje, da dejanja iz točke II. 2.) a-f) izpodbijane sodbe po intenziteti niso bila takšna, da bi bilo moč zaključiti o spodbujanju z nagovarjanjem oškodovank k izdelavi slik pornografske in drugačne seksualne vsebine. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da mora biti nagovarjanje kot izvršitveni način iz drugega odstavka 176. člena KZ-1, ki implicira neko ponavljajoče, trajajoče in ne enkratno ravnanje, po teži primerljivo ostalim izvršitvenim načinom (z uporabo sile, grožnje ali preslepitve, prekoračitev ali zloraba pooblastil, novačenje, izkoriščanje) in s posegom v spolno integriteto mladoletnih oškodovank dovolj intenzivno. Navedeno je skladno z odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 28715/2016 z dne 5. 7. 2018, v kateri je poudarjeno, da se po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča1 , ravnanja, ki so opisana z nedovršnimi glagoli, pojmuje kot kazniva dejanja z nedoločenim številom ponavljanj, kar si je pravno treba razlagati tako, da je kaznivo dejanje podano, ne glede na to, ali je storilec ravnal enkrat ali večkrat. Ni nujno treba, da bi moral storilec za izvršitev zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki je opredeljen z nedovršnim glagolom, delovati daljše časovno obdobje, s pomembno razliko, da je v primerih kadar zakonodajalec uporablja nedovršne glagole, v vsakem konkretnem primeru treba oceniti (če gre za enkratno ravnanje storilca) intenziteto njegovega ravnanja. Izpostavilo je torej, da kadar zakonski znak kaznivega dejanja predstavlja nedovršni glagol, ki praviloma implicira neko ponavljajoče, trajajoče oziroma večkratno ravnanje, sodišče v primeru enkratnega ravnanja storilca presodi, ali je bila intenziteta (kvaliteta in kvantiteta) tega ravnanja takšna, da je storilčevo ravnanje zadostilo izpolnitvi zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja oziroma ali je mogoče iz storilčevega enkratnega ravnanja sklepati, da bo s svojim ravnanjem nadaljeval.

16.Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je presojalo vsak posamezen očitek posebej ter ugotavljalo intenziteto posameznih ravnanj obtoženca zoper posamično oškodovanko. Pravi pomen je dalo dejstvu, da je obtoženec vsako od deklet, navedenih v točkah II. 2.) a-f) izreka sodbe k posredovanju golih fotografij2 pozval le enkrat, nato pa kljub dejstvu, da dekleta fotografij niso poslala, pri svoji zahtevi ni vztrajal in jih ni še nadalje pozival, naj to storijo. Opisana nizka intenziteta dejanj zato po teži ni enaka uporabi sile, grožnje ali preslepitve, prekoračitvi ali zlorabi pooblastil, novačenju ter izkoriščanju ter ne dosega praga zakonskega znaka nagovarjanja k izdelavi slik pornografske in drugačne seksualne vsebine.

17.Prepričljivih nasprotnih argumentov ne ponudi niti državna tožilka v pritožbi. Zgoraj citirane sodbe Vrhovnega sodišča ne razlaga pravilno, saj izpostavlja zgolj, da je v primerih kaznivih dejanj, ki so opredeljena z nedovršno glagolsko obliko, kaznivo dejanje podano, ne glede na to, ali je storilec ravnal enkrat ali večkrat. S svojo okrnjeno razlago navedene odločbe državna tožilka ne more prepričati v nasprotno stališče, za katerega se zavzema v pritožbi. Tudi dejstvo, da naj bi mladoletna D. D. zgolj na podlagi enkratne obtoženčeve zahteve, naj pošlje "nude", obtožencu poslala sliko ženske v perilu, ki jo je sicer poiskala na spletu, ne kaže na intenziteto obtoženčevega ravnanja, temveč jo glede na poslano mu vsebino, ki nima nikakršne veze z oškodovanko, kvečjemu zmanjšuje. Pritrditi je sicer državni tožilki, da so bila dekleta glede na njihovo starost naivna in ne dovolj zrela, da bi znala pravilno dojeti obtoženčeva ravnanja, vendar jih obtoženec po zavrnitvi njegovega poziva za gole fotografije, po slednjih ni več spraševal. Njegovo ravnanje v tem delu ne dosega praga kaznivosti v smislu določbe drugega odstavka 176. člena KZ-1.

18.Pritožnica ima sicer prav, da ni mogoče zaključevati, da bi moral obtoženec večkrat ubesediti očitano ravnanje, da bi ga lahko obravnavali kot poskus. Vendar tega sodišče prve stopnje ni trdilo. Tudi enkraten poziv dekletom, naj pošljejo gole fotografije, bi za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja zadoščal, če bi mu bile pridružene še druge obtoženčeve navedbe ali ravnanja v smeri prepričevanja, naj oškodovanke izdelajo in pošljejo gole fotografije, ali pa če bi bil tak poziv uspešen. Slednjega pa ob odsotnosti drugih relevantnih spremljajočih okoliščin ne dosegajo obtoženčeva posamična enkratna sporočila "pošlji nude", "pošlji kako rajcaš" oziroma "pošlji pičko" ter nadalje obtoženčeva pasivnost, ko oškodovanke tega niso storile, kot je bilo to v obravnavanih primerih. Kot že pojasnjeno, opisano obtoženčevo ravnanje ni bilo tako intenzivno, da bi izpolnilo očitani zakonski znak nagovarjanja. Dodati velja, da izvršitvena dejanja, kot se obtožencu očitajo v oprostilnem delu, po intenzivnosti odstopajo od očitanih mu kaznivih dejanj iz obsodilnega dela po drugem odstavku 176. člena KZ-1. Pri nobenem od slednjih ni šlo zgolj za osamljen neuspešen poziv dekletom, naj pošljejo gole fotografije, temveč za večkratno pozivanje, pospremljeno z obtoženčevimi sporočili s seksualno vsebino, kot je to podrobno obrazloženo v 25.-35. točki izpodbijane sodbe.

K pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika zoper odločbo o kazenski sankciji:

19.Pritožbeno sodišče je v luči pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) preizkusilo še odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je ob upoštevanju teže in števila storjenih kaznivih dejanj ter njihovih poskusov zoper številne mladoletne oškodovanke, odločilo za izrek kazni zapora, kljub dejstvu, da obtoženec do sedaj še ni bil kaznovan za kazniva dejanja. Posamične kazni je ustrezno določilo glede na težo posamičnih dejanj, upoštevajoč v izpodbijani sodbi olajševalne in obteževalne okoliščine. Pri določenih kaznivih dejanjih je pri odmeri kazni zapora utemeljeno upoštevalo tudi prispevek nekaterih od oškodovank, kakor obrazloženo v izpodbijani sodbi, oziroma stisko, ki jo je utrpela C. C. pri kaznivem dejanju na njeno škodo. Prav tako je upoštevalo ugotovitve sodne izvedenke o obtoženčevi osebnosti ter osebnostnih motnjah, in v izpodbijani sodbi povzete ugotovitve klinične psihologinje glede obtoženčevega zaznavanja socialnih interakcij in odzivanja nanj. Z upoštevanjem vsega navedenega se ob ustrezno odmerjenih posameznih kaznih, ki so na spodnji meji predpisanih kazni, izrek enotne kazni dveh let zapora izkaže za primerno sankcijo. Navedeno velja kljub spremembi dela izreka izpodbijane sodbe, s katero se je nekoliko zmanjšala kriminalna količina glede očitka hrambe video datotek, ki vsebujejo spolne zlorabe mladoletnih oseb, saj gre v primerjavi s celotnim očitkom kaznivega dejanja iz točke III. 2.) izreka pri delu, ki je odpadel (4 datoteke) za tako majhno količino, da glede na določeno kazen, odmerjeno na zakonskem minimumu ter ob odsotnosti posebnih olajševalnih okoliščinah, znižanje določene kazni glede tega očitka ne bi bilo upravičeno.

20.Ne držijo pritožbene navedbe zagovornika, da bi se ugotovljene osebnostne motnje obtoženca (depresivna, neopredeljena in motnja spolne preference oziroma pedofilija) kot olajševalne okoliščine lahko v večji meri odrazile pri odmeri zaporne kazni. Slednje je sodišče prve stopnje v povezavi z ostalimi upoštevnimi okoliščinami za odmero kazni ustrezno ovrednotilo. Zato s strani zagovornika izpostavljene ugotovitve sodne izvedenke, da obtoženec nima uvida v lasten prispevek za obravnavane dogodke; da gre pri obtožencu za osebnostno strukturo z izraženimi odvisnostnimi potezami; da je pri njemu prisotna nizka samopodoba, negotovost, dvom vase ter občutek manjvrednosti; da obtoženca lažje razumemo, zakaj je po tem, ko je postal popularen na družbenih omrežjih, ravnal kot navedeno v obsodilnem delu izreka sodbe; in da je obtoženec povedal, da se je odvajal uporabe telefona in računalnika, ne morejo doseči znižanja izrečene enotne kazni. Tudi pritožbene navedbe obtoženca samega, ki se zavzema za spremembo kazni zapora v pogojno obsodbo, niso uspešne. Kot argument za to navaja zgolj svojo nepredkaznovanost, vendar glede na težo in število kaznivih dejanj zoper številne oškodovanke, obtožencu ni mogoče izreči milejše kazenske sankcije. Izrečena kazen po oceni obtoženca ne bo dosegla svojega namena, saj bodo oškodovanke na spletu še vedno počele enako kot z njim, kar je razumeti, da bodo komunicirale z odraslimi moški in jim pošiljale svoje gole fotografije. Ker namen kaznovanja ni le specialno preventivni (vplivanje na storilca) in generalno preventivni (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni, je glede na vse zgoraj izpostavljeno, izrek prostostne kazni edina primerna sankcija za obtoženca. Kot že rečeno, so določene kazni odmerjene na spodnjem minimumu predpisane kazni (oziroma tiste, pri katerih je sodišče prve stopnje štelo, da gre za poskus, še mileje), zaradi česar ob odsotnosti posebnih olajševalnih okoliščin, znižanja kazni pod odmerjeno, ni mogoče doseči.

21.Glede na vse zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožb po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v drugi alineji točke III. 2.) izreka spremenilo tako, da je število 24 nadomestilo s številom 20 (prvi odstavek 394. člena ZKP). Sicer pa je upoštevajoč zgoraj obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče pritožbe obtoženca, njegovega zagovornika in višje državne tožilke na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljene zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22.Ker je bilo delno odločeno v obtoženčevo korist, izrek o stroških pritožbenega postopka, to je sodni taksi za pritožbo, kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------

1Sodbe I Ips 99/2006 z dne 21. 2. 2008, I Ips 89056/2010 z dne 5. 4. 2012, I Ips 84687/2010 z dne 23. 7. 2015 in I Ips 9999/2014 z dne 9. 11. 2017.

2Z izjemo mladoletne Zale Robnik, katero je pozval le k posredovanju fotografij (ne pa golih).

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 34, 49, 176, 176/1, 176/2, 176/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.