Jedro

Glede možnosti sodelovanja v upravnem postopku pred izdajo prvostopenjske odločbe ima tožeča stranka prav, da bi moralo biti iz podatkov v spisu nedvoumno razvidno, da je bila tožeča stranka obveščena o začetku postopka v zvezi z možnostjo odstranitve oreha in o ogledu, ki ga je opravila uradna oseba na kraju samem, zato da bi tožnica imela možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Vendar pa v tem primeru ni šlo za absolutno bistveno kršitev določb postopka glede na to, da je upravni organ vse bistvene elemente utemeljitve izpodbijanega akta vključil v prvostopenjsko odločbo, in je tožeča stranka imela možnost in jo je tudi izkoristila, tako da je vse ugovore podala v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, o kateri je odločal drugostopenjski organ.

Poseg v lastninsko pravico tožnice je primeren, ker je z njim možno doseči legitimen cilj, torej odpraviti ogrožanje prometa in tožnica po oceni sodišča ni uspela z listino, ki jo je priložila v pritožbenem postopku, dokazati, da ukrep ni nujen v tem smislu, da ne bi bilo mogoče z milejšim ukrepom doseči zavarovanja prometa na cesti niti milejšega posega sploh ni predlagala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Na podlagi 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in 42. člena Odloka o občinskih cestah v Občini Medvode (Odlok, Uradni list 127/03) je prvostopenjski organ odločil, da je A.A. dolžna najkasneje v roku 15 dni odstraniti oreh, ki se nahaja na zemljišču parc. št. ... k.o. H. na meji s parc. št. ... k.o. H. (v varovalnem pasu občinske ceste). Rok za odstranitev oreha začne teči z dnem vročitev te odločbe. Po poteku roka iz prejšnje točke vse stroške odstranitve oreha nosi A.A. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je bila A.A. že v letu 1993 s strani Krajevne skupnosti S. seznanjena z zahtevo lastnikov sosednjih zemljišč in pozvana, da naj odstrani oreh. V letu 2008 je bila z dopisom občinskega inšpektorja z dne 21. 9. 2008 ponovno opozorjena, da ogroža občinsko pot na sosednji parc. št. ... k.o. H. ter stanovanjsko hišo na parc. št. ... k.o. H., in je bila zaprošena, da ga prostovoljno odstrani. Ker A.A. kljub prošnjam in opozorilom, da naj predmetni oreh prostovoljno odstrani, tega ni storila, sta B.M. in B.H. ponovno podala prijavo. V nadaljevanju se organ sklicuje na Odlok o občinskih cestah v Občini Medvode in sicer na 1. odst. 42. člena in šesto točko 2. odstavka 42. člena Odloka. Iz vpogleda v zemljiško knjigo izhaja, da je A.A., lastnica zemljišča parc. št. ... travnik v izmeri 2262 m2, vpisanega v zemljiškoknjižnem vložku ... k.o. H. Ob ogledu je bilo ugotovljeno, da se oreh in drevje nahajajo na severovzhodnem delu zemljišča parc. št. ... k.o. H. na meji z zemljiščem parc. št. ... k.o. H. Zemljišče parc. št. ... pot v izmeri 1283 m2 je vpisano v zemljiškoknjižnem vložku ... k.o. H. kot družbena lastnina z imetnikom pravice upravljanja Občino Ljubljana – Šiška, v deležu do I/I (do celote). Občina Ljubljana – Šiška je prenehala obstajati z dnem 31. 12. 1994. Občina Medvode je njena pravna naslednica na podlagi Dogovora o delitvi premoženja med Mestno občino Ljubljana, Mestni trg 1, 1000 Ljubljana in Občino Medvode, Cesta komandanta Staneta 12, 1215 Medvode, deponiranem pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št.: Sup 25-7/01-11 in Sup 25-7/01-42. Zemljišče parc. št. … k.o. H. je v naravi občinska pot. Ob ogledu na kraju samem je bilo ugotovljeno, da oreh, ki se nahaja na severovzhodnem delu parc. št. ... k.o. H. na meji s parc. št. ... k.o. H., sega v višino 30 m in zaradi svoje višine ter slabega stanja ogroža tako stanovanjsko hišo na parc. št. ... k.o. H., kakor tudi promet na občinski poti. Navedeno izhaja tudi iz strokovnega mnenja za posek dreves, številka 28/2009 z dne 3. 10. 2009, ki ga je izdelalo podjetja T. d.o.o..V navedenem strokovnem mnenju je ugotovljeno, da predmetni oreh stoji blizu stanovanjske stavbe H. na parc. št. ... k.o. H. in je bil v preteklosti močno poškodovan, odstranjen je bil vrh in posledica premočnega obrezovanja oziroma odloma je bujna rast sekundarnih poganjkov pod poškodbo in razkroj notranjosti debla. Na deblu so vidni trosnjaki glive Inonotus hispidus, ki povzroča razkroj lignina in se s tem drastično zmanjša stojnost drevesa. Poganjki so se z leti razvili v veje, ki so zaradi sekundarnega nastanka slabo pritrjene na deblo. Z rastjo takih vej in z napredovanjem razkroja v notranjosti postaja tako drevo vedno bolj nevarno. Nadalje je v strokovnem mnenju ugotovljeno, da predmetno drevo nima perspektive v smislu zagotavljanja varnosti, vseeno pa opravlja ekološke funkcije drevesa. Zato je zaradi varnosti odstranitev tega drevesa nujna. Občinska uprava je postavila 15 dnevni rok za izpolnitev obveznosti, ker meni, da je tak rok primeren, da se naslovnica odločbe pripravi na dela in lahko najde ustreznega izvajalca ter glede na dejstvo, da je bila predhodno že večkrat opozorjena, da predmetni oreh ogroža tako promet na občinski poti kakor tudi sosednjo stanovanjsko hišo. 2. V pritožbi tožeča stranka pravi, da stranka v letu 1993 nikoli ni bila s strani Krajevne skupnosti S. seznanjena s kakršnokoli zahtevo lastnikov sosednjih zemljišč. Prav tako ne drži nadaljnja navedba, da naj bi bila v letu 2008 z dopisom občinskega inšpektorja z dne 21. 9. 2008 ponovno opozorjena, da oreh ogroža občinsko pot na sosednji parceli. Obvestilo s strani občinskega inšpektorata je bilo sicer res izdano, vendar pa se je nanašalo na povsem drugo parcelno številko, ter povsem na drugo zadevo. Stranka ob navedenem pojasnjuje, da o ogledu s strani Občine Medvode oziroma njenega predstavnika nikoli ni bila obveščena, zaradi česar ji je bilo onemogočeno zavarovanje njenih pravic, upravni organ pa je s takšnim ravnanjem kršil upravni postopek. Upravni organ je svojo odločitev oprl na navedeno strokovno mnenje, katero pa stranki nikoli ni bilo posredovano v izjavo. Stranka je namreč šele z vročitvijo predmetne izpodbijane odločbe izvedela, da naj bi podjetje T. d.o.o. pripravilo strokovno mnenje. Stranka tako ni imela možnosti izjaviti se o ključnem procesnem gradivu, ki je vplivalo na odločitev upravnega organa. Zato ji je bila kršena z Ustavo zagotovljena pravica stranke do izjave. Stranka meni, da bi upravni organ moral angažirati ustreznega sodnega izvedenca, kar podjetje T. d.o.o. ni. Četudi bi bilo navedeno strokovno mnenje ustrezno, pa stranka meni, da v njem ni tehtnega razloga, ki bi opravičeval poseg v lastninsko pravico stranke, to je odstranitev oreha, ki se nahaja na parc. št. ..., k.o. H., zaradi česar gre v konkretnem primeru za nedopustno izvrševanje diskrecijske pravice upravnega organa, ki pomeni poseg v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine, kot to določa 33. člen Ustave Republike Slovenije. Nikjer iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni namreč zaslediti zakonskega pogoja, da bi predmetni oreh kakorkoli poslabšal ali onemogočil preglednost ceste ali drugače oviral ali ogrožal promet, poškodoval cesto ali poslabšal njeno urejenost. V kolikor pa posamezne osebe moti predmetni oreh oziroma menijo, da posega v njihovo zemljišče pa imajo zato druge pravne instrumente, saj je več kot očitno, da na občinsko cesto predmetni oreh ne vpliva.

Na podlagi zgoraj navedenega tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, na kakšen način naj bi predmetni oreh ogrožal promet na občinski poti. Stranka ob tem še pojasnjuje, da občinska pot na parc. št. ..., k.o. H. ni asfaltirana, pač pa gre za travnik, po katerem promet sploh ne poteka, gre za kolovozno pot, ki ne pelje do nobene nepremičnine. Kot dokaz prilaga dopis Občine Medvode, občinska uprava z dne 28. 6. 2010, iz katerega je razvidno, da je referent oddelka za GJS M.J. dne 28. 6. 2010 ugotovil, da vejevje in grmovje ob poti št. ..., k.o. H., bilo sanirano s strani stranke, da je cesta očiščena in prevozna za traktorje in intervencijska vozila. Stranka ob tem zgolj pripominja, da je bilo strokovno mnenje podjetja T. d.o.o., izdelano v mesecu oktobru 2009, predstavnik Občine Medvode pa je na kraj sam prišel v mesecu juniju 2010, torej skoraj 1 leto po izdelanem strokovnem mnenju. Strokovno mnenje podjetja T. d.o.o. je tako zastarelo in ne ustreza dejanskemu stanju. Navedeno tako pomeni, da oreh nikakor ne ogroža prometa na občinski poti na parc. št. ..., k.o. H. Prav tako iz upravne odločbe ni razvidno, da bi upravni organ pri odločanju o posegu v zasebno lastnino stranke tehtal, ali je poseg sorazmeren z ustavno zavarovano pravico do zasebne lastnine. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa tako ne izhaja tehtanje med javnim interesom in varstvom zasebne lastnine stranke.

3. Z drugostopenjski aktom je bilo odločeno, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in da tožnica sama nosi stroške v višini 625,49 EUR (brez DDV). Pritožbeni organ ugotavlja, da je tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe kakor tudi iz fotografij, ki so bile posnete na kraju samem ter strokovnega mnenja, št. 28/2009 z dne 3. 10. 2009, podjetja T. d.o.o., razvidno, da oreh, ki se nahaja na severovzhodnem delu parc. št. ... k.o., H. na meji s parc. št. ... k.o. H., zaradi svoje višine in slabega stanja ogroža tako stanovanjsko hišo na parc. št. ... k. o. H., kakor tudi promet na občinski poti. Hkrati pritožbeni organ ugotavlja, da ne držijo trditve pritožnice, da je strokovno mnenje podjetja T. d.o.o. zastarelo in ne ustreza dejanskemu stanju, kar naj bi bilo izhajalo iz že navedenega dopisa referenta oddelka za gospodarske javne službe. Strokovno mnenje podjetja T. d.o.o. se nanaša na predmetni oreh in ne na ostalo vejevje in grmovje ob poti na parc. št. ... k.o. H., na kar se nanaša navedeni dopis, iz fotografij, ki so bile posnete na kraju samem pa je razvidno, da je predmetni oreh še vedno v nespremenjenem stanju. Prvostopni organ je svojo odločitev oprl na zapisnik obravnave z dne 14. 10. 1993, katere predmet je bila poravnava v zvezi s predmetnim orehom med strankama B.A., in A.A. Tako se pritožbeni organ ugotavlja, da navedbe pritožnice v zvezi s tem ne držijo. Prav tako ne držijo navedbe pritožnice, da naj bi se dopis občinskega inšpektorja z dne 21. 9. 2008 nanašal povsem na drugo parcelno številko in na povsem drugo zadevo. Pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno svojo odločitev oprl na dopis občinskega inšpektorja z dne 21. 9. 2008, saj iz navedenega opozorila jasno izhaja, da se nanaša tudi na predmetni oreh in je bila pritožnica z njim pozvana, da naj skrajša dolžino drevesnih debel na ogroženih lokacijah. Pritožbeni organ odgovarja, da je poseg, kot ga je določil organ prve stopnje, nujen in primeren za dosega cilja, tj. prenehanje ogrožanja hiše, ki se nahaja v neposredni bližini predmetnega oreha in zagotovitev varnosti prometa na občinski poti. Navedeno izhaja tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kakor tudi iz strokovnega mnenja podjetja T. d.o.o.. Glede na navedeno v strokovnem mnenju pritožbeni organ ugotavlja, da je predvideni poseg nujen in primeren. Dosežena korist bo tako proporcionalna s škodo, ki jo bo pritožnica utrpela zaradi posega v njeno zasebno lastnino. V nadaljevanju drugostopenjski organ utemeljuje še odločitev o stroških.

4. Tožnica vlaga tožbo zaradi odprave odločbe Občine Medvode, občinske uprave št. 061-3/2011 z dne 12. 1. 2011 in odprave odločbe Občine Medvode, župana št. 061-3/2011-4 z dne 28. 3. 2011.Tožeča stranka namreč v letu 1993 nikoli ni bila s strani Krajevne skupnosti S. seznanjena s kakršnokoli zahtevo lastnikov sosednjih zemljišč. Prav tako v tem letu ni bila pozvana, da naj odstrani oreh, ki se nahaja na parc. št. ..., k.o. H. Kot je razvidno iz odločbe tožene stranke št. 061-3/2011-4, z dne 28. 3. 2011, se tožena stranka do te navedbe tožeče stranke sploh ni opredelila, še več, navaja neka nova dejstva, s katerimi tožeča stranka sploh ni bila seznanjena in sicer, da je prvostopni organ svojo odločitev oprl na zapisnik obravnave z dne 14. 10. 1993, katere predmet je bila poravnava v zvezi s predmetnim, orehom med strankama A.B. in tožečo stranko. Načelo kontradiktornosti postopka določa, da mora imeti vsaka stranka postopka možnost, da se izjavi o dokumentih, ki so ključni za izdajo odločbe. Nadalje tožena stranka v obeh izpodbijanih odločbah navaja, da je bila odločitev prvostopenjskega organa oprta na dopis Občinskega inšpektorja z dne 21. 9. 2008, s katerim naj bi bila tožeča stranka opozorjena, da oreh, ki se nahaja na parc. št. ..., k.o. H., ogroža. Tožeča stranka tudi v zvezi s tem ugotavlja, da se drugostopenjski organ ni opredelil do njene navedbe, da je bilo obvestilo s strani Občinskega inšpektorata res izdano, vendar pa se je nanašalo na povsem drugo parc. št. ter povsem na drugo zadevo. Tožeča stranka namreč ne razpolaga z dopisom Občinskega inšpektorja, s katerim naj bi bila opozorjena, da oreh, ki se nahaja na parc. št. ..., k.o. H., ogroža občinsko pot na sosednji parc. št. ..., k.o. H. ter stanovanjsko hišo na parc. št. ..., k.o. H., kot to zatrjuje tožena stranka. Nadalje tožeča stranka ugotavlja, da se organ druge stopnje z odločbo št. 061-3/2011-4 z dne 28. 3. 2011 ni opredelil do njene navedbe, da tožeča stranka o ogledu s strani tožene stranke oziroma njenega predstavnika nikoli ni bila obveščena. Iz odločbe upravnega organa prve stopnje namreč izhaja, da je bilo ob ogledu na kraju samem ugotovljeno, da oreh, ki se nahaja na severovzhodnem delu parc. št. ..., k.o. H. na meji s parc. št. ..., k.o. H., sega v višino 30 m in zaradi svoje višine ter slabega stanja ogroža tako stanovanjsko hišo na parc. št. ..., k.o. H., kakor tudi promet na občinski poti. Tožeča stranka bi namreč glede na to, da je zoper njo tekel postopek, morala biti obveščena o vseh dejanjih upravnega organa, torej tudi o ogledu, za katerega še danes ni jasno, ali je bil s strani predstavnikov tožene stranke sploh opravljen ali ne. Poleg tega tožeča stranka v postopku nikoli ni bila zaslišana, da zoper njo teče kakšen postopek, pa tekom postopka sploh ni bila nikoli obveščena. Da zoper njo teče kakšen postopek, je tožeča stranka lahko sklepala šele, ko ji je bila vročena odločba Občine Medvode, občinske uprave št. 061-3/2011 z dne 12. 1. 2011, katera ji je bila vročena dne 13. 1. 2011. Tudi na tem mestu tožeča stranka opozarja, da še vedno ni seznanjena z navedenim strokovnim mnenjem, saj ji s strani tožene stranke nikoli ni bilo posredovano v izjavo. Tožeča stranka več kot očitno ni imela možnosti izjaviti se o ključnem procesnem gradivu, ki je vplivalo na odločitev prve in druge stopnje. Tožeča stranka je podala tudi dokazni predlog, da se v postopku postavi sodnega izvedenca s področja prometne in gozdarske stroke. Tožeča stranka je v svoji pritožbi z dne 24. 1. 2011 podala konkretne razloge, zakaj mnenju podjetja T. d.o.o. ni mogoče slediti. Glavni razlog je že to, da navedeno podjetje ni sodni izvedenec. Glede na to, da je navedeno strokovno mnenje podjetja T. d.o.o. ključno procesno gradivo, na podlagi katerega je bila izdana odločba tako upravnega organa prve stopnje kot tudi upravnega organa druge stopnje, bi še kako upravni organ prve stopnje ter upravni organ druge stopnje morala dati tožeči stranki možnost, da zahteva postavitev drugega sodnega izvedenca, ki bo neodvisen in nepristranski ter objektiven in bo izdelal izvedensko mnenje, katerega bi dejansko lahko naročil tudi upravni organ sam, saj mu ZUP daje to možnost. Ker tožeči stranki ni bila dana možnost seznaniti se z mnenjem podjetja T. d.o.o., ji je bila kršena tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Niti iz obrazložitve odločbe št. 061-3/2011 niti iz obrazložitve odločbe št. 061-3/2011-4 z dne 28. 3. 2011 ni mogoče zaslediti zakonskega pogoja, določenega v Odloku o občinskih cestah v Občini Medvode, kateri v 6. točki 2. odstavka 42. člena določa, da je v varovalnem pasu prepovedano postavljanje ograje, zasaditi živo mejo, drevje, trto /.../.. Iz obrazložitve obeh izpodbijanih odločb tako ni razvidno, da bi predmetni oreh kakorkoli poslabšal ali onemogočal preglednost ceste, ali drugače oviral ali ogrožal promet, poškodoval cesto ali poslabšal njeno urejenost. Tožeča stranka ugotavlja, da iz citirane obrazložitve tako sploh ni razvidno, kakšna nevarnost naj bi grozila prometu na občinski posti ter kakšna nevarnost naj bi grozila stanovanjski hiši, ki se nahaja v neposredni bližini. Tožeča stranka je nadalje v svoji pritožbi z dne 24. 1. 2011 tudi navedla, da občinska pot na parc. št. ..., k.o. H., ki meji na parc. št. ..., k.o. H., na kateri tudi stoji predmetni oreh, ni asflatirana, pač pa gre za travnik, po katerem promet sploh ne poteka, saj gre za kolovozno pot, ki ne pelje do nobene nepremičnine. Tožeča stranka se je že v svoji pritožbi z dne 24. 1. 2011 sklicevala na dopis Občine Medvode, občinska uprava, oddelka za gospodarske javne službe z dne 28. 6. 2010, iz katerega je razvidno, da je referent oddelka za GJS M.J. dne 28. 6. 2010 ugotovil, da je vejevje in grmovje ob poti št. ..., k.o. H., bilo sanirano s strani tožeče stranke, da je cesta očiščena in prevozna za traktorje in intervencijska vozila. Navedeno tako pomeni, da predstavnik tožene stranke ni zasledil, da bi predmetni oreh kakorkoli vplival na občinsko pot na parc. št. ..., k.o. H. Upravna organa bi namreč morala tehtati med posegom v lastninsko pravico tožeče stranke in med javnim interesom (zagotovitev varnosti prometa na občinski cesti). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe organa druge stopnje št. 061-3/2011-4 z dne 28. 3. 2011 pa izhaja zgolj, da bo dosežena korist proporcionalna s škodo, ki jo bo tožeča stranka utrpela zaradi posega v njeno zasebno lastnino. Iz obrazložitve predmetne odločbe tako sploh ni razvidno, na podlagi česa upravni organ druge stopnje zaključuje, da bo dosežena korist proporcionalna s škodo, ki jo bo tožeča stranka utrpela. Povsem jasno je, da upravna organa prve in druge stopnje testa sorazmernosti v ožjem pomenu nista opravila. Predlaga odpravo obeh odločb in povrnitev stroškov postopka.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je bilo ob ogledu na kraju samem ugotovljeno, da se predmetni oreh nahaja na severovzhodnem delu zemljišča parc. št. ... k.o. H. ob meji s parc. št. ... k.o. H., v varovalnem pasu občinske poti, za tako zasaditev pa tožeča stranka ni pridobila soglasja. Tožena stranka ne zanika, da gre za kolovozno pot, vendar pa gre v vsakem primeru za občinsko pot, ki služi dostopu do sosednjih travnikov in ostalih obdelovalnih površin. Tožena stranka tako meni, da navedbe tožeče stranke, da ni izpolnjen pogoj iz 6. točke 2. odstavka 42. člena Odloka o občinskih cestah, ne držijo. Predmetni oreh, ki se namreč nahaja neposredno ob robu občinske poti, morda res ne povzroča nepreglednosti prometa na občinski poti, vendar pa ogroža promet na občinski poti tako, da bi zaradi slabega stanja, v katerem je predmetni oreh, lahko na mimoidočega ali stanovalca sosednje hiše padla kakšna veja oziroma bi v primeru neurja oreh oziroma kakšna njegova veja padla na pot ali stanovanjsko hišo, ki se nahaja v neposredni bližini, kot se je v preteklosti že zgodilo. V zvezi z navedbami tožeče stranke, da iz dopisa referenta Oddelka za gospodarske javne službe z dne 28. 6. 2010, v katerem le-ta ugotavlja, da je vejevje in grmovje ob poti parc. št. ... k.o. H. bilo sanirano s strani tožeče stranke, da je cesta očiščena in prevozna za traktorje in intervencijska vozila, izhaja, da predstavnik tožeče stranke tako ni zasledil, da bi predmetni oreh kakorkoli vplival na občinsko pot na parc. št. ... k.o. H., tožena stranka, odgovarja, da se predmetni dopis referenta oddelka za gospodarske javne službe nanaša na ostalo vejevje in grmovje ob občinski poti in ne na predmetni oreh, ki je, kljub sanaciji ostalega vejevja in grmovja, ostal v nespremenjenem stanju, kar je razvidno tudi iz fotografij, ki so bile posnete na kraju samem, ter predstavlja že prej opisano nevarnost za promet na občinski poti. V spisu se nahaja zapisnik obravnave, ki je bila dne 14. 10. 1993 v tajništvu doma KS S., predmet obravnave pa je bila poravnava v zvezi s spornim orehom med strankama B.A., in A.A., zapisnik poravnave pa je podpisan tudi s strani tožeče stranke. Tožeča stranka se je takrat strinjala, da bo predmetni oreh sanirala tako, da se bo čim bolj zmanjšala možnost naravne nesreče. Ker tega ni storila, je bila tudi kasneje večkrat opozorjena, da naj le-to stori, saj predmetni oreh predstavlja nevarnosti tako za sosednjo stanovanjsko hišo kot tudi za varnost prometa na občinski poti. Ne držijo navedbe tožeče stranke, da se drugostopenjski organ ni opredelil do njenih navedb. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, št. 061-3/2011-4 z dne 28. 3. 2011 je namreč razvidno, da pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopni organ svojo odločitev oprl na dopis občinskega inšpektorja z dne 21. 9. 2008, iz katerega jasno izhaja, da se nanaša tudi na predmetni oreh in je bila pritožnica (tožeča stranka) z njim pozvana, da naj skrajša dolžino drevesnih debel na ogroženih lokacijah. Tožeča stranka je bila, kot je že bilo povedano, že v letu 1993 seznanjena z zahtevo lastnikov sosednjih zemljišč in pozvana, da naj odstrani predmetni oreh. Kasneje pa je bila predvsem po neurju v letu 2008 z več dopisi občinskega inšpektorja opozorjena in pozvana, da naj odstrani oziroma zniža na razumno višino tudi predmetni oreh. Občinski inšpektor ter vodja oddelka za gospodarske javne službe sta v tem času opravila več ogledov, na katerih je bila običajno prisotna tudi tožeča stranka. Zato glede na navedeno tožena stranka meni, da ne držijo navedbe tožeče stranke, da nikoli ni bila obveščena, da zoper njo teče kakšen postopek, prav tako pa ne držijo navedbe, da ni imela možnosti izjaviti se o predmetni zadevi. Iz navedenega strokovnega mnenja podjetja T. d.o.o. jasno izhaja, da predmetni oreh stoji blizu stanovanjske stavbe ... na parceli št. ... k.o. H. in je bil v preteklosti močno poškodovan. Zato je zaradi varnosti odstranitev tega drevesa nujna. Glede na navedeno tožena stranka meni, da navedbe tožeče stranke, da v strokovnem mnenju ni tehtnega razloga, ki bi opravičeval poseg v njeno lastninsko pravico, ne držijo. Predmetni oreh predstavlja nevarnost tako za promet na občinski poti, kot tudi za sosednjo stanovanjsko hišo, ki ji je bila zaradi oreha, ki je v zelo slabem stanju, v neurju leta 2008 že povzročena škoda. Ne držijo navedbe tožeče stranke, da tožena stranka ni opravila tehtanja med posegom v lastninsko pravico tožeče stranke in med javnim interesom. Namreč iz obrazložitve odločbe, št. 061-3/2011-4 z dne 28. 3. 2011 jasno izhaja, da je poseg, kot ga je določil organ prve stopnje nujen in primeren za dosego cilja, tj. prenehanje ogrožanja hiše, ki se nahaja v neposredni bližini predmetnega oreha in zagotovitev varnosti prometa na občinski poti. Navedeno izhaja tako iz že omenjenega strokovnega mnenja podjetja T. d.o.o., kot tudi iz dejstev, ki so bila ugotovljena na kraju samem. Tožena stranka ugotavlja, da je glede na navedeno predvideni poseg nujen in primeren, da se odstrani nevarnost, ki jo predstavlja predmetni oreh za varnost prometa na občinski poti (javni interes) in stanovanjsko hišo, ki se nahaja v neposredni bližini. Dosežena korist bo tako proporcionalna s škodo, ki jo bo tožeča stranka utrpela zaradi posega v njeno zasebno lastnino.

6. V pripravljalni vlogi tožeča stranka pravi, da predmetni oreh na parc. št. ... k.o. H. stoji že nekaj desetletij, Odlok o občinskih cestah v Občini Medvode pa je bil sprejet v letu 2003. Torej predmetni oreh na tem mestu stoji že precej več časa pred sprejetjem odloka o občinskih cestah v Občini Medvode. Takrat ko je tožeča stranka oreh zasadila pa tudi ni bilo za zasaditev potrebno pridobiti nikakršnih dovoljenj oziroma soglasij. Podaja hipotetične zaključke, da predmetni oreh ogroža promet na občinski poti tako, da bi zaradi slabega stanja, v katerem je predmetni oreh, lahko na mimoidočega ali stanovalca sosednje hiše padla kakšna veja oziroma bi v primeru neurja oreh oziroma kakšna njegova veja padla na pot ali stanovanjsko hišo, ki se nahaja v neposredni bližini. V zvezi z navedenim tožeča stranka pojasnjuje, da promet na predmetni kolovozni poti nikakor ni ogrožen niti ne obstaja nikakršna nevarnost, da bi prišlo do poškodovanja oseb oziroma premoženja oziroma, vsaj kaj takega ne izhaja iz dokaznega postopka oziroma listin, ki jih je v spis predložila tožena stranka in s katerimi je bila tožeča stranka seznanjena šele, ko jih je sama pridobila iz sodnega spisa opr. št. I U 884/2011. Da bi bila kakorkoli izkazana ogroženost prometa na občinski poti, bi se lahko izkazalo šele, v kolikor bi to ugotovil ustrezni sodni izvedenec, katerega bo upravni organ moral imenovati, saj upravni organ nima ustreznega strokovnega znanja, na podlagi katerega bi lahko podal zaključke, kot izhajajo iz obeh izpodbijanih odločb. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na zapisnik obravnave z dne 14. 10. 1993, iz katerega pa izhaja, da se je tožeča stranka zavezala odstraniti dve veji oreha in nekoliko znižati vrhove. Navedeno so namesto tožeče stranke po naročilu soseda A.B. storili drugi. Iz fotografij, ki jih je k odgovoru na tožbo priložila tožena stranka se lepo vidi, da so bile veje in vrhovi odrezani nestrokovno, zaradi česar je oreh začel rasti „po svoje“. Prav tako iz dovoljenja za posek drevja z dne 20. 5. 2009, katerega je prav tako v spis vložila tožena stranka, izhaja, da se dovoljenje za posek nanaša na smreke in ne na oreh. Prav tako se nanaša na smreke, ki stojijo na lokaciji ..., in ne na parceli, ki je v lasti tožeče stranke. Zato je navedeni dokument povsem irelevanten za predmetni postopek. Prav tako se navedeno strokovno mnenje nanaša na parc. št. ... k.o. H., sporni oreh pa stoji na parc. št. ... k.o. H. Torej je bilo strokovno mnenje narejeno za drevo, ki stoji povsem na drugi parc. št., na kateri pa sporni oreh sploh ne stoji. Tudi iz tega razloga se upravni organ ne bi smel opreti na strokovno mnenje podjetja T. d.o.o. Zlasti pa v oči bode dejstvo, da je naročnik tega mnenja prav sosed tožeče stranke A.B., kar že samo po sebi kaže na pristranskost in upravni organ že iz tega razloga na to mnenje ne bi smel opreti svoje odločitve, pač pa bi sam moral angažirati ustreznega sodnega izvedenca, kar mu nenazadnje narekuje že ZUP.

7. V odgovoru na pripravljalno vlogo tožena stranka pojasnjuje, da ne gre zgolj za hipotetične zaključke, kakor navaja tožeča stranka, temveč je v preteklosti, in sicer v neurju meseca julija 2008, veja s predmetnega oreha že padla na sosednjo hišo in poškodovala njeno streho in ostrešje. Glede na navedeno tožena stranka meni, da ne gre zgolj za hipotetične zaključke, da predmetni oreh ogroža promet na občinski poti in sosednjo hišo, temveč je ogroženost glede na slabo stanje predmetnega oreha dejansko izkazana. Prav tako ne držijo navedbe tožeče stranke, da je iz opozoril razvidno, da se le-ta nanašajo na predvsem na živo mejo oziroma smreke, ki so bile predmet drugega upravnega postopka in so zato predmetne dokazne listine irelevantne za predmetni postopek. Opozorila občinskega inšpektorja se nanašajo tako na smreke kakor tudi na predmetni oreh in so kot taka po mnenju tožene stranke relevantna tudi za predmetni postopek. V zvezi s strokovnim mnenjem podjetja T. d.o.o. in navedbami tožeče stranke, da se navedeno mnenje ne nanaša na sporni oreh, saj je v navedenem mnenju navedeno, da se le-to nanaša na drevo, ki se nahaja na parc. št. ... k.o. H., tožena stranka meni, da je v navedenem strokovnem mnenju prišlo do pisne pomote in da se navedeno strokovno mnenje nanaša na predmetni oreh, ki se nahaja na parc. št. ... k.o. H. 8. V naslednji vlogi tožeča stranka zavrača tovrstne navedbe kot neutemeljene, neizkazane, še manj pa dokazane. Tožena stranka podaja neresnične navedbe in več kot očitno želi širiti „problematiko“ oreha na sosednjo stanovanjsko hišo, katera pa ni predmet predmetnega postopka. Več kot očitno pa je iz navedb tožene stranke razvidno, da za toženo stranko občinska cesta, za katero je nesporno ugotovljeno, da gre v bistvu za kolovozno pot, po kateri nihče ne vozi, ne predstavlja problema, pač pa je očitno problem v sosednji hiši. Tožeča stranka pojasnjuje, da v kolikor bi bila sosednja hiša kakorkoli ogrožena s strani spornega oreha oz. bi ji s strani spornega oreha nastala kakršnakoli škoda, bi se lastniki te nepremičnine morali poslužiti drugih ustreznih postopkov. V pristojnosti občine pa ni, da rešuje „ogroženo“ privatno lastnino. Prav tako v zvezi s strokovnim mnenjem podjetja T. d.o.o. tožeča stranka vztraja pri že podanih navedbah in v kolikor bi prišlo do neke pisne pomote v parcelni številki, kot to želi prikazati tožena stranka, bi podjetje T. d.o.o. naredilo popravek, česar pa ni storilo. Ob tem tožeča stranka še dodaja, da mnenja podjetja T. d.o.o. ni naročila tožena stranka, pač pa je bilo naročeno s strani tretje osebe.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Na podlagi ustaljene sodne prakse v zvezi z Zakonom o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010) je sodišče smiselno štelo, da tožnica izpodbija prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o njeni pravici oziroma pravnem interesu, med tem ko je bilo s prvo točko izreka drugostopenjske odločbe odločeno le o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt, v drugi točki izreka pa je drugostopenjski akt odločil o stroških postopka. Zato je sodišče sprejelo v presojo zakonitosti prvostopenjski akt in drugo točko drugostopenjskega akta, ker prva točka prvostopenjskega akta ne pomeni odločitve o pravici tožeče stranke v smislu ZUS-1. 11. Glede možnosti sodelovanja v upravnem postopku pred izdajo prvostopenjske odločbe ima tožeča stranka prav, da bi moralo biti iz podatkov v spisu nedvoumno razvidno, da je bila tožeča stranka obveščena o začetku postopka v zvezi z možnostjo odstranitve oreha in o ogledu, ki ga je opravila uradna oseba na kraju samem, zato da bi tožnica imela možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 9. člena ZUP in 1. odstavek 138. člena ZUP). Vendar pa v tem primeru ni šlo za absolutno bistveno kršitev določb postopka glede na to, da je upravni organ vse bistvene elemente utemeljitve izpodbijanega akta vključil v prvostopenjsko odločbo, in je tožeča stranka imela možnost in jo je tudi izkoristila, tako da je vse ugovore podala v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, o kateri je odločal drugostopenjski organ. Te ugovore pa je tožena stranka obravnavala v drugostopenjskem postopku v smislu 2. odstavka 254. člena ZUP in je nanje odgovorila v drugostopenjski odločbi, noben ugovor pa ni tak, da bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek. Zato sodišču tudi ni bilo treba razčiščevati, ali tožnica res ni bila nikdar pravilno obveščena o nevarnosti predmetnega drevesa s strani inšpektorata Občine Medvode glede na dopise tega inšpektorata tožnici z dne 20. 8. 2008 (podpisanega s strani občinskega inšpektorja), z dne 21. 9. 2008 (nepodpisanega), ki izrecno omenjata tudi nevarnost v zvezi z orehom, visokim približno 35 metrov, in dopis občinskega inšpektorja z dne 25. 2. 2009, ki se sklicuje na neuspešna „obsežna dogovarjanja glede žive meje, ki jo sestavljajo drevesa visoka nad 15 metrov. To isto velja tudi z vidika možnosti seznanitve s strokovnim mnenjem družbe T. d.o.o. z dne 3. 10. 2009, na katerega je tožena stranka uporabila v izpodbijani odločbi. Bolj pravilno bi nedvomno bilo, da bi tožnica to mnenje dobila na vpogled, da bi se o njem lahko izrekla, pred izdajo prvostopenjske odločbe. Vendar pa gre za dokazni material, ki ni nezakonit, saj se po ZUP (2. odstavek 164. člen) kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine /.../, izvedence, oglede. Tožena stranka je uporabila listino, ki izkazuje strokovno mnenje o stanju in nevarnosti predmetnega drevesa in četudi je bila listina izdelana na pobudo soseda tožeče stranke, s tem listina ni izgubila dokaznega pomena. Tožena stranka ni bila dolžna uporabiti izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, saj tudi tožeča stranka v pritožbenem postopku ni predložila nobenega strokovnega mnenja, razen mnenja referenta na oddelku za gospodarske javne službe, ki je dne 28. 6. 2009 ugotovil, da je tožnica po ogledu z dne 24. 6. 2010 dne 28. 6. 2010 sanirala vejevje in grmovje ob poti št. ... KO H., ter da je cesta očiščena in prevozna za traktorje. Ta ugovor pa je drugostopenjski organ v pritožbenem postopku obravnaval in ga argumentirano zavrnil (3. odstavek na strani 2 odločbe), češ da se navedena ugotovitev referenta ne nanaša na problem oziroma nevarnost predmetnega oreha. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da se strokovno mnenje, ki ga je uporabila tožena stranka, nanaša na povsem drugo drevo, kot je predmet izpodbijane odločbe. Zato sodišče ne dvomi, da navedba v odgovoru na tožbo, da je v omenjeni listini pomotoma navedena druga parcelna številka, točna. Tožeča stranka ne oporeka ugotovitvi tožene stranke, da je sosednje zemljišče, kjer stoji sporno drevo, v naravi občinska cesta, ampak ugovor podaja le z vidika uporabnosti te ceste, da gre zgolj za neasfaltirano, kolovozno pot, ki ne pelje do nobene nepremičnine. Za uporabo določila 42. člena Odloka je bistveno, da gre za občinsko cesto, ne pa pogostost njene dejanske uporabe.

12. Kar pa zadeva vsebinski ugovor tožeče stranke, da v predmetni zadevi niso izpolnjeni pogoji za poseg v lastninsko pravico tožnice v skladu z načelom sorazmernosti, sodišče lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, pri čemer pa obrazložitev tožene stranke popravlja oziroma dopolnjuje v naslednjem smislu:

13. Omejitev lastninske pravice tožnice je predpisana v 1. odstavku in 6. točki 2. odstavka 42. člena Odloka, ki je sprejet na podlagi 1. odstavka 82. člena Zakona o javnih cestah in 3. ter 7. člena Zakona o gospodarskih javnih službah, pri čemer pa je navedena omejitev lastninske pravice tožnice, ki mora odstraniti drevo ob občinski cesti, samo v funkciji preprečitve „ogrožanja prometa“, kamor spadata med drugim tudi promet kmetijskih strojev ali hoja ljudi po občinski cesti. Legitimna podlaga za omenjeni ukrep torej ni varovanje zasebnega premoženja (hiše) na drugi strani občinske ceste, ker za to ni podlage v 42. členu Odloka. Že v prvostopenjski odločbi je organ navedel, da je na ogledu in na podlagi mnenja podjetja T. d.o.o. ugotovil, da drevo „zaradi slabega stanja ogroža promet na občinski cesti“, ker je „drastično zmanjšana stojnost drevesa“, ker so „veje slabo pritrjene na deblo“ in da“drevo nima perspektive za varnost“. Zato tožeča stranka nima prav, ko trdi, da v obrazložitvi odločbe ni narejena subsumcija dejstev na zakonski dejanski stan. Poseg v lastninsko pravico tožnice je primeren, ker je z njim možno doseči legitimen cilj, torej odpraviti ogrožanje prometa in tožnica po oceni sodišča ni uspela z listino, ki jo je priložila v pritožbenem postopku, dokazati, da ukrep ni nujen v tem smislu, da ne bi bilo mogoče z milejšim ukrepom doseči zavarovanja prometa na cesti niti milejšega posega sploh ni predlagala. Presoja z vidika sorazmernosti v ožjem pomenu besede pa tudi ne vzbuja dvoma v zakonitost izpodbijanega akta, kajti tožnica niti ne navaja, kakšna materialna ali nematerialna škoda bi ji nastala z odstranitvijo drevesa, zato ima tožena stranka prav, da varstvo pravic drugih do varnosti (34. člen Ustave) na občinski cesti odtehta poseg v tožničino pravico do nemotenega uživanja lastnine (3. odstavek 15. člena Ustave v zvezi z 33. členom Ustave).

14. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

15. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).