Jedro

Ker že prvih dveh postavk neupravičene obogatitve (prikrajšanje in obogatitev) sodišče ni ugotovilo, se mu z nadaljnjima dvema postavkama, to je v vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo ter odsotnostjo pravne podlage, ni bilo treba ukvarjati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki se glasi na plačilo 950 EUR in vračilo premičnih stvari (I. točka izreka) ter mu naložilo, da toženki povrne 485,50 EUR stroškov pravdnega postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče glede na izkazano dejansko stanje v postopku zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi se moralo spustiti v ugotavljanje izpolnjevanja elementov neupravičene obogatitve po 190. členu Obligacijskega zakona (OZ) ter ugotoviti, da je bil tožnik prikrajšan, saj je plačal za najem vozila, ki ga je nedvomno za svoje potrebe uporabljala tudi toženka. Podane so torej vse predpostavke neupravičene obogatitve. Nadalje je sodišče napačno povzelo in ocenilo tožnikovo izpoved, saj je jasno izpovedal, da je bilo vozilo najeto tudi za toženkine potrebe. V tem delu je prišlo do kršitve 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in do bistvene kršitve postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede zavrnitve zahtevka za vračilo premičnin navaja, da je sodišče nepravilno presojalo kriterij dejanske oblasti, saj je toženka ob zaslišanju potrdila, da so bile stvari, katerih vrnitev tožniku otežuje, pri njej, zato bi sodišče moralo po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) tožbenemu zahtevku ugoditi, zaradi česar je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je tudi nepravilno povzelo izpovedi obeh pravdnih strank, zaradi česar je tudi v tem delu prišlo do bistvene kršitve postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je nezakonita stroškovna posledica sodbe, saj bi sodišče moralo tožnikov zahtevek v celoti priznati. Tožnik predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je dovoljeno sodbo izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbo v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Najem vozila

6. Očitek o zmotni uporabi materialnega prava (190. člen OZ) je neutemeljen. Sodišče je ta tožnikov zahtevek presojalo po navedeni določbi in je ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi bil zaradi plačila stroškov najema vozila v višini 950 EUR prikrajšan, toženka pa za navedeni znesek obogatena. Ker že prvih dveh postavk neupravičene obogatitve (prikrajšanje in obogatitev) sodišče ni ugotovilo, se mu z nadaljnjima dvema postavkam, to je v vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo ter odsotnostjo pravne podlage, ni bilo treba ukvarjati. Očitana kršitev postopka po 8. členu ZPP je relativne narave in v postopku v sporih majhne vrednosti nedopustna, očitana bistvena kršitev pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa prav tako ni podana. Pritožbeno sodišče ob pregledu sodnega spisa in preučitvi izpovedi obeh strank in priče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnikovo izpoved v sodbi pravilno povzelo, a je v nadaljevanju tudi obrazložilo, zakaj mu ne verjame. Pritožbeni očitek, da je naslovno sodišče nepravilno ocenilo tožnikovo izpoved, pa se nanaša na ugotavljanje dejanskega stanja in je nedopusten.

Premične stvari

7. V zvezi z nepravilnim presojanjem kriterija dejanske oblasti nad premičnimi stvarmi, se tožnik v pritožbi dejansko pritožuje zoper ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopustno. Po oceni sodišča tudi ni prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je tožnikov zahtevek pravilno presojalo na podlagi 92. člena SPZ, vendar je ugotovilo, da ni dokazal, da bi se v času odločitve sodišča premične stvari nahajale pri toženki. Da je sodišče nepravilno povzelo izpoved obeh pravdnih strank tudi v tem delu, pa je v pritožbi pavšalno zatrjevano in se pritožbeno sodišče o tem ni bilo dolžno izrekati. Kljub temu ugotavlja, da tudi v tem delu ni prišlo do bistvene kršitve pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje izpovedi zaslišanih strank in priče v sodbi povzelo tako, kot izhajajo iz sodnega spisa.

8. Ker je sodišče tožnikov tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, je pravilni tudi stroškovni izrek v izpodbijani sodbi. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženka pa prav tako, saj z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

9. Ker niso podani niti uveljavljani, niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (353. člen ZPP).