Jedro

Da bi obrazložitev izpodbijanega sklepa ustrezala kriterijem iz 1. odstavka 214. člena ZUP, bi morala tožena stranka najprej navesti ugotovljeno dejansko stanje, torej v obravnavani zadevi posamezne elemente oziroma značilnosti pisne naloge, na katere opira svojo odločitev. Nato bi bilo treba pojasniti, v čem ta element – oziroma vsi obravnavani elementi skupaj – kaže oziroma kažejo na neizpolnjevanje katerega izmed prej navedenih kriterijev iz 23. člena Pravilnika. Šele na takšni oceni bi lahko temeljila negativna ocena pisnega dela dopolnilnega strokovnega izpita.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravnega odbora Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije št. 696/18.02.2010-IB z dne 18. 2. 2010 se odpravi in se zadeva vrne Upravnemu odboru Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrni stroške upravnega spora v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila ugovor tožeče stranke zoper postopek pri opravljanju dopolnilnega strokovnega izpita po 100.e členu ZGO-C dne 18. 9. 2009 (pisni del) in dne 29. 9. 2009 (ustni del). V obrazložitvi med drugim navaja, da so postopek, obseg, program in izvedba pisnega dela izpita določeni v ustreznih pravilnikih, tožeči stranki pa je bilo v dodatno pomoč pri pripravi za izpit ponujeno srečanje s članom izpitne komisije.

Glede ugovora tožeče stranke, da za izdelavo pisnega dela naloge ni imela na voljo dovolj časa, navaja, da je po Pravilniku o programu in načinu opravljanja strokovnih izpitov pri Inženirski zbornici Slovenije (Uradni list RS, št. 35/98 in 64/99) čas za izdelavo naloge omejen na 360 minut, oziroma 8 učnih ur po 45 minut. Čas za izpit ni bil skrajšan, tožeča stranka pa v svojem ugovoru meša dolžino šolske in običajne ure.

V komisiji, ki je ocenjevala pisni izdelek tožeče stranke, so bili trije doktorji znanosti, od tega dva univerzitetna profesorja, ki so ocenili, da izdelek tožeče stranke zdaleč ne dosega nivoja, s katerim bi se lahko potegoval za pozitivno oceno. Navedbe, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala svoj ugovor, ponovno kažejo na nepoznavanje in nerazumevanje tvarine, kar so člani izpitne komisije soglasno ugotovili ob pregledu pisne naloge in njenem zagovoru. Tožeča stranka ne razlikuje med teoretičnimi in kompozicijskimi ter tehničnimi oziroma strokovnimi prvinami stroke. Njeno površno znanje je omejeno zgolj na posamične elemente tehnične narave, kar ne zagotavlja potrebne usposobljenosti za pridobitev pooblastila za opravljanje dela arhitekta. Izpit je zaradi obširnosti arhitekturne stroke zahteven, saj kandidat po njem dobi pooblastilo za odgovornega projektanta arhitekture. Gre za vsestransko preverjanje znanja na področju arhitekturnega načrtovanja, ki poleg izbrušenega občutka za prostor vsebuje tudi poznavanje družboslovja, naravoslovja, ergonomije in tehnike. Pisna naloga je torej zelo kompleksen sistem odčitavanja strokovne usposobljenosti kandidatov s pomanjkljivo formalno izobrazbo. Navedbe tožeče stranke v ugovoru niso merodajne oziroma relevantne za presojo zadostnosti pisne naloge, saj se dotikajo izključno elementarnih tehničnih prvin stroke, z njimi pa tožeča stranka skuša „preusmeriti težišče namena in smisla izpita iz ugotavljanja kompleksne usposobljenosti za opravljanje dejavnosti v domnevno zmotno prepoznavanje njegovega fragmentarnega vedenja o posameznih tehničnih prvinah“. Komisija je po pregledu naloge ugotovila, da tožeča stranka ne obvladuje elementarnih znanj s področja urbanistične doktrine, funkcionalne organizacije, konstrukcijske zasnove, gradbene fizike in oblikovne kompozicije. Komisija ji je ob zagovoru pisne naloge predočila, da njen obseg osnovnih znanj onemogoča kvalificiran dialog o problematiki, čemur je tožeča stranka celo pritrdila. Upravni odbor sicer lahko odloča le o ugovoru zoper postopek pri opravljanju izpita, zato se ni mogel opredeliti do navedb tožeče stranke, da so bili kriteriji izpitne komisije subjektivni.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je bila izpitna naloga identična nalogi, ki jo je tožeča stranka opravljala že leta 1984 in je bila tedaj priznana. Odločitev, da izpita ni opravila, zato pomeni razveljavitev že priznane naloge iz leta 1984 in poseg v že pridobljene pravice. Tožena stranka nima pripravljenega seznama priporočljive literature, ki bi ga po Pravilniku o opravljanju strokovnih izpitov tožeči stranki morala posredovati 15 dni pred izpitom. Poleg tega ni pripravila najosnovnejših kriterijev za opravljanje izpita, tako da tožeča stranka ni vedela, ali se naloga izdeluje na podlagi idejne zasnove, idejnega načrta, načrta za gradbeno dovoljenje ali na nivoju načrta za izvedbo. Brez tega podatka ima ocenjevalna komisija možnost subjektivnega odločanja, tožeča stranka pa je bila postavljena v popolnoma negotov položaj. Kriteriji ocenjevanja niso bili znani vnaprej, zato je imela izpitna komisija možnost, da nalogo oceni na podlagi tožeči stranki neznanih, lahko tudi povsem nepomembnih kriterijev. Naloga je bila preobsežna, oziroma prezahtevna, saj v času, ki je bil na voljo, fizično ni mogoče opraviti izrisa tako zahtevnih risb. V dosedanjih izpitnih nalogah je bila ob dve uri daljšem času zahtevana bistveno manjša količina načrtov. Kljub izčrpnim ugovornim navedbam, ki se tičejo posameznih delov naloge, tožena stranka ni podala strokovne utemeljitve, tako da izpodbijana odločba nima razlogov, iz katerih bi izhajala njena utemeljenost. Tožeča stranka sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je v tej zadevi že odločalo in v sodbi opr. št. U 2493/2006 z dne 31. 1. 2008 opozorilo, da se v upravnih postopkih praviloma vedno, kadar zakon ne določa drugače, kot postopkovni predpis uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in naslednji, v nadaljevanju ZUP). Ne Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 in naslednji, v nadaljevanju ZGO-1) ne preostala pravna podlaga, na katero se sklicuje tožena stranka, ne predpisujejo uporabe drugačnega postopka, zato to velja tudi v obravnavani zadevi. Odločba – torej tudi izpodbijani sklep – mora biti zato sestavljena v skladu z določbami ZUP, kar pomeni, da mora biti obrazložena. Po 214. členu ZUP mora obrazložitev (med drugim) vsebovati tudi ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (2. in 5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Za negativno oceno pisne naloge zato po mnenju sodišča ne zadoščajo zgolj pripombe oziroma oznake na posameznih listih naloge, ki jih je očitno zabeležil član izpitne komisije, ki je nalogo pregledoval, temveč mora biti ti razlogi navedeni v obrazložitvi odločbe. Povedano drugače: odločba mora biti obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti.

To sodišče je v vsebinsko podobni zadevi (sodba opr. št. U 2009/2008 z dne 15. 4. 2010) pojasnilo, da je po določbi 23. člena Pravilnika o strokovnih izpitih s področja opravljanja inženirskih storitev (Uradni list RS, št. 124/03 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik) naloga in pristojnost izpitne komisije med drugim, da tudi na podlagi izpitne naloge, ki jo izdela kandidat, preveri, ali je ta usposobljen za samostojno opravljanje tiste inženirske storitve, s področja katere opravlja takšen izpit, v konkretnem primeru s področja arhitekturnega projektiranja, in ali obvlada zakonitosti metod in tehnik ter dobre prakse za zagotavljanje izvajanja arhitekturnega projektiranja tako, da bo lahko pri opravljanju takšnih inženirskih storitev nastopal v eni od vlog, navedenih v tem členu. Ena od nalog izpitne komisije je torej preveriti, ali kandidat obvlada metode, tehnike in dobre prakse na področju opravljanja konkretne inženirske storitve, za katero opravlja izpit. Navedena določba torej postavlja okvire, v katerih izpitna komisija preveri (oceni) kandidatovo usposobljenost za samostojno opravljanje inženirske storitve in obvladovanje oziroma poznavanje pravil s področja arhitekturne stroke. Vsakršne drugačne zahteve oziroma pričakovanja izpitne komisije, ki v tej določbi nimajo podlage, zato ne morejo biti uporabljena kot relevantna okoliščina pri ocenjevanju uspešnosti opravljanja izpita.

Da bi obrazložitev izpodbijanega sklepa ustrezala kriterijem iz 1. odstavka 214. člena ZUP, bi morala tožena stranka najprej navesti ugotovljeno dejansko stanje, torej v obravnavani zadevi posamezne elemente oziroma značilnosti pisne naloge, na katere opira svojo odločitev. Nato bi bilo treba pojasniti, v čem ta element – oziroma vsi obravnavani elementi skupaj – kaže oziroma kažejo na neizpolnjevanje katerega izmed prej navedenih kriterijev iz 23. člena Pravilnika. Šele na takšni oceni bi lahko temeljila negativna ocena pisnega dela dopolnilnega strokovnega izpita.

Ob tem sodišče pripominja, da se zaveda tako kompleksnosti arhitekturne stroke, kot tudi neizogibno subjektivne narave nekaterih kriterijev ocenjevanja. Iz tega razloga v vsebinsko podobnih zadevah, kjer to zahteva narava stvari, obrazložitve ne preizkuša vsebinsko, to je s stališča stroke (za kar tudi ni usposobljeno), temveč se omeji na preizkus, ali razlogi za odločitev niso nerazumni. Pri tem vsaj najosnovnejša racionalna obrazložitev okoliščin, ki po svoji naravi niso objektivno merljive (npr. oblikovne skladnosti), po mnenju sodišča ni le mogoča, temveč je npr. na področju umetniške oziroma arhitekturne kritike tudi povsem vsakdanja. Zgolj navajanje značilnosti stroke oziroma strokovnih kvalifikacij članov izpitne komisije po drugi strani ne omogoča nikakršnega preizkusa odločitve, zato ne more nadomestiti vsebinske obrazložitve po navedenih kriterijih.

Izpodbijani sklep iz navedenih razlogov ni obrazložen tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev upravnega postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato v skladu s 3. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu, ki ga je izdal, v ponovni postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo tožena stranka morala svojo odločitev obrazložiti v skladu s prej navedenimi kriteriji.

Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka sodišče v zvezi z nadaljnjimi tožbenimi navedbami dodaja še, da je tudi pričakovani obseg opravljenega dela v času, ki ga za izpit določa Pravilnik, lahko le predmet ocene izpolnjevanja kriterijev po 24. členu Pravilnika, ne pa morebitne primerjave z (morda vsebinsko povsem različnimi) predhodnimi izpiti, kot to zatrjuje tožeča stranka. Prav tako je sodišče že v prej omenjeni sodbi U 2008/2009 obrazložilo, da je tožeča stranka s prijavo k dopolnilnemu strokovnemu izpitu iz arhitekturnega projektiranja po 100.e členu ZGO-C izrazila zahtevo, da se ji na podlagi te zakonske določbe dovoli opravljanje dopolnilnega strokovnega izpita, zato brez obrazložitve, zakaj tega ni uveljavljala prej, v tem postopku ne more več uveljavljati dejstva, da je pravice, ki jih lahko dobi na podlagi opravljanja tega izpita, pridobila že s strokovnim izpitom, ki ga je opravljala leta 1984. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu z 2. alineo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožeča stranka v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (2. odstavek 3. člena navedenega Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot je to zahtevala tožeča stranka.