Jedro

Pritožbeno sodišče pripominja, da je predmet tega kazenskega postopka občutljivo, medijsko odmevno uradniško korupcijsko dejanje iz skupine kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva, ki obravnavanega procesnega udeleženca negativno stigmatizira tako v zasebnem, kot poklicnem življenju, pa tudi v odnosu do okolice, še posebej volivcev, ki so mu na županskih volitvah zaupali svoj glas. Prav zato je jasna, natančna in nedvoumna opredelitev prvostopenjskega sodišča, kako presoja verodostojnost edine neposredne obremenilne priče in protislovnih dokazov sploh, bistvenega pomena. Po navedenem je zagovornikovo uveljavljanje izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja utemeljeno, zato je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo. To je storilo po določilu prvega odstavka 392. člena ZKP in prvem odstavku 380. člena ZKP, saj meni, da je treba odrediti novo glavno obravnavo in dokazni postopek dopolniti še v smeri natančnejše ugotovitve kraja, časa in načina storitve obdolženemu očitanega koruptivnega kaznivega dejanja, torej meritorno relevantnih okoliščin, ki zaradi predstavljenih razhajanj pred sodiščem prve stopnje niso bile zanesljivo ugotovljene oziroma vsaj ne na stopnji pričakovane gotovosti in zanesljivosti.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega A. A. ter reševanju pritožbe okrožne državne tožilke, se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja podkupnine po drugem odstavku 262. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, izreklo pa mu je tudi stransko denarno kazen 40 dnevnih zneskov, to je 2.666,00 EUR, ki jo je obdolženi dolžan plačati v treh mesecih od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, se bo izvršila tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska, to je 133,20 EUR denarne kazni, določen en dan zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženega, proračun, ker je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se A. A. plačila stroškov oprosti. Je pa sodišče prve stopnje obdolženemu na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP določilo sodno takso v višini 200,00 EUR.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - zagovornik obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi oziroma jo spremeni tako, da obdolženega v celoti obtožbe oprosti in - okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženemu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto zapora in preizkusno dobo treh let ter stransko denarno kazen 60 dnevnih zneskov.

3. Na pritožbo obdolženčevega zagovornika je okrožna državna tožilka podala odgovor in pritožbenemu predlagala, da pritožbo obdolženega, vloženo po njegovem zagovorniku, zavrne kot neutemeljeno.

4. Na pritožbo okrožnega državnega tožilstva je podal odgovor obdolženčev zagovornik in posledično nestrinjanju s pritožbo okrožne državne tožilke smiselno predlagal njeno zavrnitev.

5. Pritožbeno sodišče je dne 12. 7. 2023 opravilo javno sejo, katere so se udeležili uvodoma navedeni procesni udeleženci.

6. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

7. Po zagovornikovi oceni je dejansko stanje v obravnavani zadevi posledično časovni in krajevni nedefiniranosti kaznivega dejanja zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj so si posamezne izjave B. B. preveč različne, da bi jim sodišče lahko poverilo zaupanje. Pritožbeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje sicer časovni potek dogodkov pojasnjuje kot enega od razlogov, zakaj je priči B. B. verjelo, vendar pa kronološka oziroma časovna razlaga sodišča ni pravilna. Prvotna izjava B. B. v postopku P 178/2018 z dne 11. 1. 2019, ko bi se naj zadeve še bolj spomnila zaradi manjše časovne oddaljenosti, namreč ni skladna s kasnejšimi navajanji v kazenskem postopku. V pravdnem postopku je tako izjavila, da so se župani srečevali na operativnih sestankih v sejni sobi Občine X, ko naj bi ji obdolženi na samem rekel: „Plačaj mi to, kar mi gre, nekaj boš dobila od tega vstran“, medtem ko je v kazenskem postopku zatrdila, da sta se srečala v lokalu Y. in naj bi nekaj dobila „fkraj“. Tozadevno zagovornik opozori na zapisnik o prvem naroku za glavno obravnavo P 178/2018 z dne 11. 1. 2019 in navedbe v drugi pripravljalni vlogi tožene stranke - Občine X, katere županja je bila B. B., ki je trdila, da ji je tožnik - sedaj obdolženi - na sestanku v začetku leta 2015 predlagal, naj mu že izplača zneske po podjemni pogodbi in da bo v tem primeru tudi sama prejela del teh sredstev. Vzporedno pa zagovornik izpostavi vsebino zaslišanja priče B. B. v okviru kazenske preiskave dne 10. 11. 2021, ko je izpovedala, da sta se nekako poleti leta 2018 čisto slučajno z obdolžencem srečala pred lokalom Y. v M., in pripomni, da pa je priča kasneje, v kazenskem postopku dne 21. 3. 2022, povedala, da je bilo leto 2018 v poletnem času pred gostinskim lokalom Y., in na izrecno vprašanje izjavila, da sta bila dogovorjena. Po oceni zagovornika to pomeni, da je priča B. B. ves čas izpovedovala popolnoma obratno in drugače kot predhodno, pri čemer naj bi jo glede na kasnejšo izpoved obdolženi poklical, da se dobita na kavi. Pritožbeno je nadalje tudi izpostavljeno, da je na naroku dne 5. 12. 2022 priča B. B. celo izjavila, da je bilo poleti 2018 prvič povedano, naj se obdolženemu plača znesek po pogodbi, po kateri je že pravdni postopek stekel, kar po mnenju zagovornika pomeni, da je obdolženi B. B. domnevno nekaj obljubil šele po vložitvi tožbe dne 20. 6. 2018, kar smatra za popolnoma nelogično. Posledično trditvi, da priča B. B. inkriminiranega dogodka ne zna časovno in krajevno umestiti, zagovornik povzame, da je priča B. B. glede inkriminiranega povedala vsaj trikrat drugače, in sicer je v pravdnem postopku obravnavano dejanje umestila na sestanek leta 2015, ko naj bi jo obdolženi že večkrat opozarjal, kasneje pa nekaj obljubil; nato na naključno srečanje v lokalu Y. poleti 2018, pri čemer pred tem ni vedela nič o obveznosti plačila; ter na dogovorjeni sestanek v lokalu Y. poleti 2018 oz. v poznem spomladanskem času, pri čemer pred tem ni vedela ničesar o obveznosti plačila. Vzporedno se pritožba fokusira še na izpoved priče C. C., ki je na naroku dne 21. 3. 2022, na vprašanje, ali se je obdolženi obračal na kakšne zahteve na Občino X oziroma županjo, pritrdila, da v letu 2014 tudi, pa potem še kasneje, kar po mnenju zagovornika kaže, da sta tako C. C. kot B. B. že bili pozivani k plačilu leta 2014. Tozadevno pripomni, da je na vprašanje obtožbe, ali se je zdaj, ko je B. B. postala županja, obdolženi obračal tudi na njo v zvezi s kakšnimi izplačili, priča C. C. odgovorila pritrdilno. Posledično zagovornik sprejema kot neresnično izpoved priče C. C. v obrazložitvi, da je bila B. B. domnevno šele leta 2018 pozvana k plačilu in da sta šele takrat šli iskati sporne pogodbe. To še posebej zato, ker je B. B. v pravdnem postopku zatrjevala, da ji je obdolženi že prej večkrat omenjal obveznost plačila in da naj bi ji nekaj domnevno obljubil že leta 2015, medtem ko pa je C. C. povedala, da je vedela, da pogodba obstaja in da verjetno vedela tudi B. B., a se ta mogoče ne spomni.

8. Po natančnem pregledu vsebine zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo v pravdni zadevi P 178/2018 z dne 11. 1. 2019, zapisnika o zaslišanju priče B. B. I Kpr 36353/2021 z dne 10. 11. 2021 ter zapisnika in zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 21. 3. 2022 je zagovorniku v pritožbenih izvajanjih pritrditi. Po povzetem in glede na različne izpovedi priče B. B. v pravdnem, kazensko-preiskovalnem in kazenskem postopku v razmerju do istega inkriminiranega historičnega dogodka se pritožbeno sodišče ne more strinjati s prvostopenjsko oceno, da ne drži, da je priča vsakič izpovedala nekoliko drugače in da se pojavljajo tri različne verzije, saj ni nobenih razlik glede bistva njene izpovedbe. Drži sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da je priča B. B. skozi troje pričevanj obremenila s trditvijo, da jo je obdolženi nagovarjal, naj mu plača nagrado po pogodbi in da bo ona od izplačane nagrade dobila nekaj vstran. Vendar ne gre prezreti, da ne le, da celostno, trikratno izpovedovanje ključne in praktično edine obremenilne neposredne priče B. B. ne bazira na identični časovnici (saj zatrjevano pravno nevzdržno ravnanje obdolženega v okviru pravdnega postopka umesti v leto 2015, v okviru kazenskega postopka pa kar tri leta kasneje, torej v leto 2018), skozi v ospredje postavljeno pričevanje ni moč spregledati niti spreminjanja kraja, ki se od sprva zatrjevanega sestanka v letu 2015, brez argumentiranega razlogovanja spremeni v naključno srečanje tri leta kasneje oziroma v dogovorjeno srečanje istega leta, torej 2018. Posledično je zaznati vrzel tudi na točki argumentacije zanesljivosti ugotovljenega načina izvršitve inkriminiranega dejanja, kar pa v skladu s pričakovanim standardom obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ni sprejemljivo. Pritožbeno sodišče pripominja, da je predmet tega kazenskega postopka občutljivo, medijsko odmevno uradniško korupcijsko dejanje iz skupine kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva, ki obravnavanega procesnega udeleženca negativno stigmatizira tako v zasebnem, kot poklicnem življenju, pa tudi v odnosu do okolice, še posebej volivcev, ki so mu na županskih volitvah zaupali svoj glas. Prav zato je jasna, natančna in nedvoumna opredelitev prvostopenjskega sodišča, kako presoja verodostojnost edine neposredne obremenilne priče in protislovnih dokazov sploh, bistvenega pomena.

9. Po navedenem je zagovornikovo uveljavljanje izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja utemeljeno, zato je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo. To je storilo po določilu prvega odstavka 392. člena ZKP in prvem odstavku 380. člena ZKP, saj meni, da je treba odrediti novo glavno obravnavo in dokazni postopek dopolniti še v smeri natančnejše ugotovitve kraja, časa in načina storitve obdolženemu očitanega koruptivnega kaznivega dejanja, torej meritorno relevantnih okoliščin, ki zaradi predstavljenih razhajanj pred sodiščem prve stopnje niso bile zanesljivo ugotovljene oziroma vsaj ne na stopnji pričakovane gotovosti in zanesljivosti. Sodišče prve stopnje bo zatorej izpostavljene, nedokončno razjasnjene in neprepričljivo obrazložene okoliščine v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem odpravilo s ponovnim zaslišanjem prič B. B. in po potrebi tudi C. C. nato pa bo o zadevi vnovič odločilo ter za sprejeto odločitev ponudilo obrazložitev, ki bo skladna določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP.

10. Po obrazloženem, ko je torej pritožba zagovornika obdolženega utemeljena, se pritožbeno sodišče do navedb okrožne državne tožilke, ki se pritožuje le zoper odločbo o kazenski sankciji in se zavzema za strožje kaznovanje, ni opredeljevalo.

11. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.