Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če sodišče obravnava tožbo in nasprotno tožbo skupaj, ostaneta tožbena zahtevka samostojna. Sodiče z eno odločbo (sodbo) izda dve sodbi o dveh tožbenih zahtevkih. Zato ne moremo govoriti, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, če sodišče najprej zavrne zahtevek za ugotovitev služnosti, nato pa ugodi zahtevku iz nasprotne tožbe in to služnost ukine. Take sodbe ni mogoče razveljaviti zaradi bistvene kršitve postopka.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki terjali ugotovitev, da za potrebe gospodujočih zemljišč parcel, naštetih v izreku izpodbijane sodbe, ki so vse vpisane v vl.št. 171 k.o. ... ter parcele štev. 1104 - travnik, ki je pripisana k vložku štev. 1289 k.o. obstoji služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili in mehanizacijo v korist vsakokratnega lastnika teh zemljišč v breme vsakokratnega lastnika zemljišč parc.št. 1101, 1099, 1080/1, pripisanih k vl.št. 172 k.o., vse po obstoječi poti, ki vodi od odcepa z lokalne ceste skozi M..... pri starem hrastu in mimo stanovanjske hiše toženca M. C., M...... 15 na gospodujoča zemljišča. Zavrnjen je bil tudi tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženec M.C. v roku 15 dni bil dolžan izstaviti tožnikom za vknjižbo te služnosti primerno listino, ker bo sicer tako listino nadomestila pravnomočna sodba. Tožniki so še posebej zahtevali, da toženec opusti postavljanje ovir na obstoječo služnostno pot in da odstrani skladovnico lesa, ki je postavljena na služnostni poti in tudi ta del tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo enako kot tudi stroškovni del izreka. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe in služnostno pot za hojo in vožnjo z vsemi vozili in kmetijsko mehanizacijo,ki je potekala po zemljiščih toženca, vpisanih v vl.št. 172 k.o. . v korist zemljišč, vpisanih pri vl.št. 171 in 1289 k.o. .... ukinilo. Tožeči stranki je naložilo, da povrne tožencu nastale pravdne stroške. Zoper to sodbo se pritožujejo vsi tožniki razen F. J. iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlagajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasproten sam sebi in razlogom sodbe. Sodišče, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da služnost obstaja, je hkrati ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku in služnost ukinilo. Ker ukinitev služnosti učinkuje za naprej, ta izrek vsebuje spoznanje, da služnostna pot, ki jo vtožuje tožeča stranka vendarle obstoji, saj jo sicer ne bi bilo potrebno ukinjati. V tej okoliščini je izrek nasproten sam s seboj in razlogom sodbe, ki navajajo najmanj na zaključek, da je služnostna pot prenehala pred vložitvijo tožbe. Dejansko služnostna pot ni prenehala in še obstoji. Poleg tega je materialno pravo o vprašanju, ali obstoji potreba po vtoževani poti zmotno uporabljeno. Sodba namreč navaja, da je po opravljeni komasaciji odpadel gospodarski pomen poti, ki jo sedaj vtožujejo tožniki, vendar je takšno stališče zmotno, poleg tega pa sodba ne navaja nobenih sprejemljivih razlogov temveč samo oceno na nivoju domneve, da se sodišče ne more znebiti vtisa, da tožniki s tem, ko vtožujejo pravico do služnosti, v resnici prikrivajo dejstvo, da se sami med seboj ne morejo sporazumeti glede dostopa na parcele, ki so nastale potem, ko so si kmetijo F. J. razdelili. Taki zaključki sodišča pa so zmotni. Tožniki so zgubili veliko površino kmetijskih zemljišč, ki je ne bi izgubili, če bi lahko uporabljali v preteklosti nesporno pridobljeno služnostno pot. Pri tem ni pomembno, ali so si kmetijo razdelili ali ne, tudi če bi kmetija v naravi pripadla samo enemu od dedičev bi zaradi zaprtja služnostne poti izgubil veliko kmetijskih površin. Tem kmetijskim površinam pa se ni odpovedal niti F.J. st. niti njegovi dediči tožniki in če bi bila pri zložbi zemljišč dogovorjena sprememba poti, bi bilo to zapisano v listini o zložbi. Če bi bila sprememba poti v resnici dogovorjena bi bila realizirana še za življenja F. J. Če pa bi bila ta sprememba res dogovorjena pa ne zapisana in overjena, bi toženec pridobil v odnosu na dediče, to je tožnike, kvečjemu obligacijsko pravico, da od njih zahteva realizacijo dogovora, ne bi pa pridobil nobene stvarnopravne pravice. To pravico pa si je vzel po smrti F. J. st. toženec samovoljno in ne da bi tožnike kot dediče vsaj obvestil o nameravanem dejanju. Pot, ki jo je naredil pa je brezkoristna, saj se konča v grmovju kot je to izkazal dokazni postopek. Tožniki nikoli niso pristali na to pot in je tudi niso začeli uporabljati in tudi ne priznavati in so razlogi sodbe glede tega v nasprtoju z gradivom v spisu, saj se ta pot konča v grmovju. Vtoževano služnostno pot so tožniki tudi po smrti F. J. st. uporabljali vse dokler jim to ni bilo nasilno preprečeno. V danem primeru je prevladala sila ne pa pravo. Tožniki ponavljajo, da so zatrjevanja tožene stranke, da sta s pokojnim F. J. odpravila sporno služnostno pot neresnična. Dokazno breme za tak dogovor je na strani toženca, ki pa ni z ničemer dokazal, da je do tega prišlo. Priče, ki so bile zaslišane, niso izpovedovale o sklenjenem dogovoru, temveč zgolj kvečjemu o razgovorih o možni prestavitvi poti v času pred smrtjo F. J. in v času, predno je toženec samovoljno vrezal sporno pot po zemljišču Jarkovičevih. Če bi bil dogovor sklenjen bi bil gotovo zapisan in realiziran. S potjo, ki jo je izdelal toženec po zemljiščih tožnikov, se je uničila velika površina kmetijskih obdelovanih zemljišč in to pomeni obremenitev, ki je pred smrtjo F. J. ni bilo. Prehod po služnostni poti, ki je asfaltirana, zemljišč tožene stranke praktično ne obremenjuje. Pri takem stanju ni pogojev za ukinitev služnostne poti in je bil predlog na zavrnitev nasprotnega zahtevka utemeljen. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Pritožba ni utemeljena. Uvodoma je treba odgovoriti na trditev v pritožbi, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasproten sam sebi in razlogom sodbe. Na prvi pogled bi res kazalo tako, saj je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev služnosti kar a contrario pomeni, da služnosti ni, potem pa je ugodilo tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe ter to služnostno pot, ki je potekala po zemljišču toženca ukinilo. Sodišče je torej ukinilo nekaj, kar na dan zadnje glavne obravnave sploh ni obstajalo. Če služnosti namreč ni, je ni mogoče ukinjati. Torej bi res lahko rekli, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, vendar pa je treba tu ugotoviti, da gre za dva tožbena zahtevka. Gre za zahtevek iz tožbe in nasprotne tožbe. Z vložitvijo nasprotne tožbe dobimo dve samostojni pravdi, ki sta združeni za skupno obravnavanje in odločanje v enem postopku. Sodišče bi lahko obravnavalo tožbo posebej, nasprotno tožbo pa posebej, če pa se je odločilo, da ju bo združilo, pa lahko odloči o zahtevku tožbe in nasprotne tožbe z eno samo končno odločbo, ki pa dejansko predstavlja odločitev o dveh tožbenih zahtevkih, torej gre za dve sodbi, vsebovani v eni sami končni odločbi. Zato ne moremo govoriti o tem, da je izrek sodbe nerazumljiv, oziroma da nasprotuje sam sebi. Vsak izrek je torej samostojna sodba, res pa je, da sta v taki povezavi v nasprotju. Vendar pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev po nasprotni tožbi, saj je sodišče s to sodbo odločilo, da se ukine nekaj kar je tožena stranka zatrjevala že vseskozi, da sploh ne obstaja. Tožbeni zahtevek je postavljen tako, da se naj ukine služnost "ki je potekala" torej naj se ukine nekaj, kar je v preteklem času obstajalo, očitno pa sedaj več ne obstaja. Odločitev, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje, nima torej nobenih pravnih posledic in četudi bi pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnikov v delu, ki se nanaša na ukinitev služnosti tožniki od tega ne bi imeli nobene koristi. Pritožba pa tudi ni utemeljena, kolikor se nanaša na tožbeni zahtevek tožečih strank, da se ugotovi, da za potrebe gospodujočih zemljišč, last tožnikov obstoji služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili in mehanizacijo v korist vsakokratnega lastnika teh zemljišč in v breme vsakokratnega lastnika zemljišč toženca. Sodišče prve stopnje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da sta se toženec in pokojni F. J. ob združevanju zemljišč dogovorila, da bosta vozila vsak po svojem zemljišču in ne tako kot pred delitvijo, ko sta vozila drug po drugem zemljišču. K temu zaključku pritožbeno sodišče napeljuje tudi dogovor med K. in J., da bosta del zemljišča zamenjala, saj brez te menjave pot po zemljišču F. J. ne bi mogla biti izpeljana na regionalno cesto, saj bi to preprečevalo zemljišče K. Na dogovor med tožencem in pokojnim F. J. kaže tudi dejstvo, da se je toženec lotil dela na tuji parceli in to dela, ki močno posega v tuje zemljišče in je to storil leta 1990 ali 1991, pa vendar toženci na to niso reagirali s kako vložitvijo tožbe, s katero bi zahtevali prepoved tega posega v njihovo zemljišče in so tako stanje trpeli vse tja do leta 1994, ko so vložili predmetno tožbo. Skratka pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da sta pokojni F. J. in toženec sklenila dogovor, po katerem se je toženec zavezal narediti pot po zemljišču F. J., ta pa se je zavezal, da služnostne poti ne bo več uporabljal. Pritožba pa opozarja tudi na to, da če bi obstajal dogovor med tožencem in F. J. st. pa ni bil zapisan in overjen, bi toženec pridobil v odnosu na tožnike kvečjemu obligacijsko pravico, da od njih zahteva realizacijo dogovora, ne bi pa pridobil nobene stvarnopravne pravice. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da tožencu ni treba zahtevati nobene realizacije dogovora, saj je bil ta realiziran, s tem dogovorom pa ni pridobil nobene stvarne pravice. Če torej sprejmemo pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obstoječa stvarna služnost prenehala z dogovorom med tožencem in pokojnim F. J. potem je jasno, da ob dnevu sojenja služnost ni več obstojala, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek, pravilna. Pritožbeno sodišče je torej zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo, saj ni podan noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo 1. odstavka 166. člena ZPP/77 je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških odgovora na pritožbo. Glede na stanje stvari in vsebino pritožbe ter odgovora nanjo teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP, zaradi česar jih bo morala nositi tožena stranka sama.