Jedro

Če sodišče spozna, da je potrebno za ugotovitev pomembnih dejstev zaslišati pravdni stranki, mora zaslišati obe pravdni stranki, zato je bilo dejansko stanje razjasnjeno nepopolno, ker je bila zaslišana le ena stranka na podlagi ugotovitve, da druge stranke ni mogoče zaslišati. Za tak sklep sodišča ne zadošča le spoznanje, da so umske sposobnosti druge stranke prizadete (motene), temveč mora biti sodišče prepričano, da ta stranka ni zmožna dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba zoper sklep se zavrne kot neutemeljena in se sklep potrdi.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da naj ji toženec vrne 6.310 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila z obrestmi oziroma podrejeni zahtevek na plačilo 1.151.509,90 SIT. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožnice, na ugotovitev da je tožnica do ene nerazdelne polovice solastnica traktorja IMT Ferguson, tip 533, letnika izdelave 1970 ter priključkov: krožne brane, pluga in vitla, kar je toženec dolžan priznati in tožnici omogočiti soposest ter souporabo teh premičnin.

Ugodilo tudi ni predlogom pravdnih strank, da naj ju oprosti plačila sodnih taks. Tožnici je naložilo, da mora povrniti tožencu pravdne stroške v višini 58.196,00 SIT z obrestmi.

Tožnica izpodbija zavrnilo sodbo in sklep ter predlaga, da naj višje sodišče spremeni sodbo tako, da bo predvsem ugodilo njenemu primarnemu zahtevku, ali pa vsaj podrejenemu zahtevku, sicer pa naj izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. S pritožbo uveljavlja tožnica pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

Mnenja je, da prvo sodišče ni dovolj skrbno ocenilo izvedenih dokazov, zlasti pa ne bi smelo zavrniti dokazov, ki jih je predlagala. Zakonca A. bi namreč izpovedala o izjavi toženca, da ne bo vrnil denarja, ki mu ga je posodila tožnica. Sodišče bi moralo zaslišati tudi toženca kot stranko. Predlaga še nove dokaze z zaslišanjem priče E. J. in F. O. Utemeljen je tudi predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ker prejema le 800 DEM mesečne pokojnine s katero mora preživljati še hčerko M., njen mož pa je ob upokojitvi prejel le odpravnino, nadaljnja tri leta pa ne bo prejemal ničesar.

V odgovoru na pritožbo toženec zavrača po tožnici predlagane dokaze ter predlaga potrditev izpodbijane sodbe in sklepa.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena.

Podan je predvsem pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar je vprašljiva tudi uporaba materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni našlo.

Prenagljen je tudi po mnenju pritožbenega sodišča zaključek, da tožnici ni uspelo dokazati dejstev, na katera opira svoj zahtevek in na tej podlagi uporaba pravila o dokaznem bremenu ter se tožnica utemeljeno sklicuje na načelo, da mora sodišče ugotoviti popolnoma in po resnici dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Res je stvar proste dokazne ocene sodišča prve stopnje, katera dejstva šteje za dokazana, vendar mora biti taka ocena rezultat vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka. Ob upoštevanju teh pravil in drugih, ki jih mora sodišče uporabiti pri razjasnjevanju dejanskega stanja, je zlasti prenagljen zajključek, da ni verjetno to, kar je o pomembnih dejstvih povedala tožnica. Res je, da se je moralo prvo sodišče, ob pomanjkanju drugih, zlasti listinskih dokazov, opreti predvsem na to, kar je povedala tožnica, ko je bila zaslišana kot stranka, vendar po mnenju pritožbenega sodišča ne bi smelo posplošeno zaključiti, zaradi nekaterih njenih neskladnih izpovedb, da ni verjetno nič, kar o spornih dejstvih pove tožnica, potem ko niti ni izvedlo drugih dokazov, ki jih je tožnica predlagala in tudi ni zaslišalo toženca kot stranko. Tudi na podlagi tega, kar o dogodkih v kritičnem obdobju pove toženčeva žena, ko je bila zaslišana kot priča, čeprav vse odločilne okoliščine iz tega časa po mnenju drugostopnega sodišča tudi z zaslišanjem te priče še niso bile dovolj popolno razjasnjene, namreč ni mogoče brez pomislekov zaključiti, da je vse, kar pove tožnica, neprepričljivo (nedosledno, nelogično). Tudi, kadar se zaslišuje stranke, je potrebno uporabiti določbe o dokazovanju s pričami, zlasti tudi določila 243. in 244. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur.l.SFRJ št. 4/77 do 35/91). Prvo sodišče bi zato moralo tožnico opozoriti na dolžnost govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati in na posledice krive izpovedbe, ter ji postavljati vprašanja s katerimi bi preizkusilo, dopolnilo in razjasnilo njene izpovedbe in ugotovilo, od kod tožnica ve to, kar je izpovedala, preden je ocenilo, kakšna je dokazna vrednost njenih izpovedb o pomembnih dejstvih. Na tak način bo potrebno razjasniti tudi z zaslišanjem tožnice kot stranke (ob pogojih iz drugega odst. 264. člena ZPP), zlasti okoliščine v zvezi s posojilom posameznih zneskov denarja in glede nakupa ure Seiko ter spornega traktorja s priključki, pa tudi kar zadeva izdatke tožnice zaradi prevažanja toženca in kolikor je pomembno za odločitev, širše okoliščine odnosov pravdnih strank in njunih gmotnih razmer. Za odločitev je morebiti vendarle pomembno tudi to, kar vedo predlagane priče in je prenagljen sklep prvega sodišča s katerim je zavrnilo zaslišanje nekaterih prič, ki jih je predlagala tožnica.

Če sodišče odloči, da se izvede dokaz z zaslišanjem strank mora praviloma zaslišati obe stranki (drugi odstavek 264. člena ZPP) in le izjemoma, samo eno pravdno stranko (prvi in drugi odstavek 265. člena ZPP). Sodišče druge stopnje na podlagi do sedaj zbranih podatkov dvomi, da so podani in utemeljeni razlogi zaradi katerih je prvo sodišče opustilo zaslišanje toženca kot stranke, očitno zaradi mnenja oprtega na zdravniško dokumentacijo, ki jo je predložila tožena stranka, da namreč zaslišanje tožene stranke ni mogoče. Stranke sicer ni mogoče siliti, da se udeležuje obravnav in k izpovedbi, vendar sodišče presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da stranka ne pride na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati (269. člen ZPP). V konkretnem primeru je toženec prišel na narok 22.12.1992, na katerem je bil sprejet dokaz z zaslišanjem pravdnih strank ter je očitno prisostvoval zaslišanju tožnice, brez pripombe, da njega kot stranko ni mogoče zaslišati, temveč je šele kasneje v vlogi z dne 11.1.1993 sporočil sodišču, da se ni zmožen udeleževati obravnav na sodišču iz zdravstvenih razlogov. Iz tega sporočila ni jasno razvidno, ali toženec iz zdravstvenih razlogov le ni zmožen priti na sodišče, da bi bil zaslišan kot stranka neposredno na glavni obravnavi ali tudi ni zmožen za sicer izjemno zaslišanje stranke po predsedniku senata, ker toženec tudi ni navedel od kdaj so tako spremenjene njegove zmožnosti. Toženec je bil namreč po poškodbah, ki jih je utrpel ob nesreči, večkrat zaslišan pred sodiščem, najpreje v kazenskem postopku, zlasti pa tudi kasneje kot stranka v pravdi, ko je šlo za njegove odškodninske zahtevke (na glavni obravnavi 30.1.1990, na l. št. 90). Pomembne podatke je končno dal toženec v odškodninski zadevi tudi izvedencu medicinske stroke prof. dr. L., ob razgovoru s tem izvedencem. Iz spisa je kvečjemu mogoče sklepati, da so bile po prometni nesreči, zaradi možganskih poškodb toženca, poslabšane njegove umske sposobnosti, zaradi česar je otežkočeno, ne pa tudi onemogočeno sporazumevanje s tožencem. O pravdni nesposobnosti toženca (na kar mora sodišče sicer paziti po uradni dolžnosti) , na podlagi teh podatkov ni mogoče sklepati in jo tudi nobena od strank ne zatrjuje. Kritičneje bo moralo zato prvo sodišče predvsem presoditi, morebiti tudi z zaslišanjem izvedenca, ali je toženec zmožen dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo (drugi odstavek 235. člena ZPP v zvezi z 271. členom ZPP). Zmožnost zaznavanja dejstev in o tem zaznavanju poročati imajo namreč tudi umsko prizadete osebe, vendar mora sodišče izpovedbe takih oseb presojati še posebno skrbno, kar velja končno tudi za izpovedbe pravdnih strank tudi, če nimajo pravdne sposobnosti (prvi odstavek 267. člena ZPP).

Iz navedenih vzrokov je sodišče druge stopnje mnenja, da je za pravilno ugotovitev dejstev, ki so odločilna v zvezi z zahtevki tožnice, potrebno opraviti novo glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje. Predvsem si bo moralo prvo sodišče prizadevati v skladu z nalogo materialnega procesnega vodenja (298. člen ZPP), da bosta pravdni stranki pojasnili vse, kar je potrebno, da bi se ugotovilo dejansko stanje, ki je pomembno za odločbo. Zahtevek tožnice npr. ni jasen glede zamudnih obresti, ki tečejo od nedoločenega dne zamude dalje in tudi ne izračun višine podrednega tožbenega zahtevka v višini 330.391,60 SIT oziroma pravilno zaradi spremembe tega zahtevka z dne 9.2.1993 (na l.št. 26) v višini 1.151.509,90 SIT, kar je prvo sodišče spregledalo in o tem niti ni odločilo. Ni tudi povsem jasno, kar zadeva traktor s priključki, zlasti odkar je tožnica določneje opredelila ta zahtevek tako, da se tiče traktorja IMT 533, ki je bil izdelan v letu 1970, za katerega je iz listin razvidno, da naj bi ga kupila toženčeva žena 6.5.1987 (priloga B6) in kasneje 17.4.1989 tudi odprodala (priloga B7), zakaj je vložila tožbeni zahtevek glede tega traktorja proti tožencu, kakor tudi tožnica ni pojasnila v zvezi s tem traktorjem in priključki, podredni svoj zahtevek (na l. št. 25, 26). Iz listin je namreč prav tako razvidno, da naj bi toženec šele v letu 1988 kupil (priloga B5) nov taktor IMT 549, izdelan v istem letu in naj bi bili šele takrat (v letu 1988 in 1989) z denarjem tožnice kupljeni priključki za traktor. Šele na podlagi določnejših navedb tožnice bo mogoče preizkusiti njihovo resničnost tudi na podlagi trditev, da je dala tožencu za nakup traktorja 10.000,00 DEM (že v letu 1986) in za priključke še 300 DEM. V zvezi s trditvami tožnice, da je bil kupljen traktor tudi za njene potrebe, mora tožnica pojasniti tudi to trditev, zlasti glede prevozov za gradnjo hiše, pri katerih naj bi sodeloval tudi toženec. Tožnica naj pojasni, od kod izvira denar, ki naj bi ga dajala tožencu in predloži morebitna dokazila o njegovem dvigu (zamenjavi mark v dinarje) pri banki (npr. za znesek 10.000 DEM v letu 1986, ob nakupu traktorja). Premalo pojasnjene pa so tudi gmotne potrebe in možnosti toženca v istem času, da bi bilo mogoče tudi na tej podlagi preizkusiti resničnost trditev tožnice v zvezi z ugovori toženca, da je imel za vse izdatke zadostna lastna sredstva. Izdatke toženca in njegove družine, zlati v zvezi z nakupi dveh avtomobilov in dveh traktorjev in morebiti z gradnjo hiše, je potrebno primerjati s takratnimi njihovimi dohodki.

Priča A. U. na primer pove, da je v letu 1988 posodil tožencu za nakup traktorja 4.000 mark, kar pa mu je tožnik v 14 dneh vrnil. Res je, kot kaže, da sta prejela toženec in njegova žena delno odškodnino še pred tožbo vloženo iz tega naslova dne 3.6.1987, vendar je bilo o nadaljnjih odškodninskih zahtevkih toženca dokončno odločeno šele v pravdi s sodbami z dne 30.1.1990, 30.10.1990 in 4.9.1991. V vseh nakazanih smereh bo zato moralo prvo sodišče izvajati dokaze, kakor je bilo že obrazloženo. Sodišče je iz teh vzrokov razveljavilo prvo sodbo in je zadevo vrnilo istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje (370. člen ZPP).

Za predlagano oprostitev plačila sodnih taks na strani tožeče stranke, tudi po mnenju pritožbenega sodišča niso podani pogoji že na podlagi tega, kar tožnica sama pove o svojem premoženjskem stanju.

Nobene podlage ni za sklepanje, da bi bila s plačilom taks v tem primeru občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnica in njeni družinski člani. Samo v takem izjemnem primeru je dopustna uporaba določil Zakona o pravdnem postopku (zlasti tretjega odst. 142. člena ZPP) o oprostitvi plačila taks, ki jih je sicer dolžna poravnati v skladu z Zakonom o sodnih taksah. Za izpodbijano odločitev je bilo dejansko stanje dovolj popolno in tudi prepričljivo razjasnjeno in je na tej podlagi prvo sodišče prav uporabilo materialno pravo, bistvene določbe pravdnega postopka pa niso bile prekršene. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zoper sklep zavrnilo in je potrdilo sklep.