Jedro

Dejstvo, da je pokojni brat tožnika ekonomsko podpiral oz.

preživljal, ne pomeni trajnejše življenjske skupnosti med bratoma.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, po katerem bi mu morala tožena stranka plačati odškodnino

1.900.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi smrti brata ter 72.000,00 SIT za stroške žalne obleke.

Proti sodbi se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se spremeni z ugoditvijo zahtevku, ali pa razveljavi.

Čeprav se je v postopku skliceval na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sodbe II Ips 225/81, se sodišče o tem ni izjasnilo, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, saj niso obrazložena odločilna dejstva.

Kljub življenju v ločenih gospodinjstvih sta bila z bratom močno čustveno in ekonomsko navezana. Brez finančne pomoči pok. brata, ki je bila najmanj trikrat večja od pokojnine, ki jo je prejemala mati, tožnik ne bi mogel preživeti, študij pa sploh ne bi bil mogoč. Ta ekonomska odvisnost predstavlja razmerje iz 2. odst. 201. člena ZOR.

Ob tem velja upoštevati tudi ekonomsko situacijo v R Hrvaški in takratni Jugoslaviji, ter vsa dejstva in okoliščine primera, ne le oddaljenost ali bližino stanovanja članov ekonomske skupnosti. Glede materialne škode, to je stroškov za žalna oblačila, pritožnik poudarja, da to sodna praksa ožjim sorodnikom redno priznava. Sodišče bi zato moralo o tem delu zahtevka odločati po prosti presoji, višino odškodnine pa določiti po povprečnih cenah takih oblačil, upoštevaje dejstvo, da se je nesreča zgodila meseca decembra.

Pritožba ni utemeljena.

Za oceno, ali je med bratoma obstajala trajnejša življenjska skupnost v smislu določila 2. odst. 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) so nedvomno poleg oddaljenosti ali bližine njunih bivališč odločilne tudi druge okoliščine, na katere opozarja pritožba. Vsa ta dejstva, kot na primer ekonomsko odvisnost tožnika od finančne podpore pok. brata v smislu preživljanja, ločeno bivanje tudi kot posledico takratnih vojnih razmer na Hrvaškem ter po drugi strani njuno globoko čustveno povezanost oz. navezanost, pa je prvo sodišče upoštevalo ter navedene in še druge relevantne okoliščine temeljito osvetlilo z raznih vidikov in jih v skupnosti pretehtalo v luči uvodoma navedenega predpisa. Na podlagi izčrpno obrazloženih ugotovitev sprejeti zaključek, da kljub vsemu ni šlo za življenjsko skupnost, kakršno kot temelj za zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi izgube brata terja 2. odst. 201. člena ZOR in je kot pravni standard opredeljena v dosedanji sodni praksi, je po presoji pritožbenega sodišča pravilen. Jasne in prepričljive razloge, ki jim ni potrebno ničesar dodati, zato sprejema kot svoje, da jih ne bi ponavljalo. Hkrati vse povedano pomeni, da nikakor ni podan uveljavljani pritožbeni razlog bistvene procesne kršitve iz 14. točke

2. odst. 339. člena ZPP, saj se je sodba opredelila o prav vseh odločilnih dejstvih.

Izpodbijana odločitev o zavrnitvi zahtevka za tožnikov nepremoženjsko škodo je torej pravilna. Enako pa velja glede zahtevane povrnitve premoženjske škode. Tožnik namreč v teku postopka ni niti navajal tistih dejstev, ki jih v tej zvezi omenja šele v pritožbi, niti ni o njih izpovedal kot stranka. Tako ne glede na to, da ni predložil računov za žalno obleko, prvo sodišče ni imelo podlage za določitev tovrstne odškodnine po prostem preudarku (čl. 216 ZPP).

Po obrazloženem in ko tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo potrdilo (čl. 353. ZPP).