Jedro

Če gre za odločbo o odvzemu koncesije, začasna odredba po 1. odstavku 69. člena ZUS ni možna, ker se odločba ne izvršuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 77/2003-15 z dne 8.4.2003.

Obrazložitev

V upravnem sporu je izpodbijana odločba tožene stranke z dne 22.1.2003. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Občinske uprave občine P. z dne 25.11.2002. S to odločbo je bilo odločeno, da Občina P. na podlagi 44. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti odstopa od pogodbe o koncesiji št. 1 z dne 5.8.1996, ki je bila sklenjena med Občino P. in tožečo stranko na podlagi odločbe o podelitvi koncesije z dne 14.7.1996. Svojo odločitev je tožena stranka utemeljila z ugotovitvijo, da tožnica obveznosti, ki ji je bila naložena z odločbo z dne 28.2.2000, to je, da mora v roku šestih mesecev zagotoviti sedež opravljanja javne zdravstvene dejavnosti na področju zobozdravstva odraslih na območju občine P. ni izpolnila.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožnice za izdajo začasne odredbe, da se začasno, do dokončne rešitve upravnega spora, zadrži izvršitev navedenih odločb, ki se nanašajo na odvzem koncesije in da se ji dovoli opravljanje zobozdravstvene dejavnosti s koncesijo v M. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožnica predlagala zahtevo za izdajo začasne odredbe tako po 1. kot po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Po presoji prvostopnega sodišča niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe niti po 1. in niti po 2. odstavku navedene določbe. Izvršba odločbe niti ni potrebna, saj je mogoče odločbo o odvzemu koncesije realizirati že z dokončnostjo izpodbijane odločbe. Tožnica tudi ni izkazala verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic. Te utemeljuje z izpadom dohodka in izgubo pacientov. Toda iz predloženega spisa, tožbenih navedb in navedb v zahtevi za izdajo začasne odredbe, izhaja, da tožnica že od 15.10.2001 opravlja zobozdravstveno dejavnost v lastnem lokalu v M., za katerega - kot sama navaja -poseduje vsa potrebna dovoljenja, pa tudi Zdravniška zbornica Slovenije je navedeno spremembo registrirala v registru zasebnih zdravnikov. Tako lahko kot zasebni zdravstveni delavec v smislu 35. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZdej) povsem legalno opravlja in tudi zaračunava zobozdravstvene storitve vsem bolnikom, ki tako storitev zahtevajo. Drži, da bo zaradi odpovedi koncesije prišlo do izpada dohodka, ki ji ga je do sedaj zagotavljal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije za opravljanje storitev javne zdravstvene službe. Toda tožnica, tudi dosedaj ni dosegala dohodka le z opravljanjem storitev, katerih plačnik je navedeni zavod. Kolikšen je bil dohodek od teh storitev, v primerjavi s prihodkom, ustvarjenim z delom po koncesijski pogodbi, tožnica ni navedla. To ni razvidno niti iz predloženih dokazil. Zato sodišče, brez da bi imelo možnost presojati podatke o višini tako ustvarjenega dohodka, tudi ob upoštevanju sicer pavšalne navedbe, da je več kot 95% dohodkov ustvarila na podlagi dela po koncesijski pogodbi, ne more niti s stopnjo verjetnosti sklepati na nastanek hujših škodljivih posledic, ki naj bi se odražale v socialnem in ekonomskem položaju tožnice in pri njej zaposlene delavke. Na drugačno presojo nima vpliva pričakovana izguba pacientov.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da ne gre samo za izpad dohodka ampak in prvenstveno za zdravstveno varstvo njenih pacientov. V postopku pod opr. št. U 251/2002 je prvostopno sodišče s sklepom z dne 21.7.2002 zavrnilo izdajo predlagane začasne odredbe z obrazložitvijo, da takšne posledice tožnici nastanejo le z odvzemom koncesije. Koncesija ni bila odvzeta, ampak je tožena stranka odstopila od pogodbe o koncesiji. Tožnica ne sprejema razlogov izpodbijanega sklepa, ko se ta sklicuje na opravljanje zdravstvene dejavnosti na podlagi 35. člen ZZDej. Zaradi nizke kupne moči v širši m. regiji je število samoplačniških pacientov zanemarljivo. Sicer pa gre za poseben odnos med pacientom in izbrano zobozdravnico, ki ga je tožnica dejansko ustvarila v zadnjih 17 letih svojega dela. Zamenjava zobozdravnika bi pri pacientih povzročila pretrese in zmedo. Pacienti bi ostali brez izbrane osebne zobozdravnice. Razlogi, zaradi katerih je bila prisiljena zapustiti poslovni prostor na območju Občine P., niso na njeni strani. Pritožbi prilaga specifikacijo prihodkov od dejavnosti za obdobje leta 2000 do vključno prvega tromesečja leta 2000. Iz nje naj bi bilo razvidno, da je delež samoplačnikov dejansko zanemarljiv. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijani sklep razveljavi ter samo odloči tako, da predlagani začasni odredbi ugodi, podredno pa, da zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje in toženi stranki naloži povrnitev stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da Vrhovno sodišče RS pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na vsebino tožničine zahteve je sodišče prve stopnje zahtevo pravilno obravnavalo tako po 1. kot po 2. odstavku 69. člena ZUS in pravilno presodilo, da pogoji za zahtevano začasno odredbo niso izpolnjeni po nobeni izmed obeh pravnih podlag.

Pravilno je stališče, da se v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe ne izvršujejo in da že zato začasna odredba po 1. odstavku 69. člena ZUS ni možna.

Po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS lahko sodišče z začasno odredbo uredi sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Tožnica je v zahtevi predlagala, da se ji začasno dovoli opravljanje zobozdravstven dejavnosti s koncesijo v M., v lokalu št. 7. Po presoji pritožbenega sodišča tožnica s takšnim predlogom presega vsebino spornega pravnega razmerja, ki izhaja iz v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe. Ta se nanaša na odvzem koncesije, ne pa na njen prenos v drugo občino. Že zato s takšno začasno odredbo ne more uspeti. Pa tudi sicer glede na razloge, s katerimi je tožnica v zahtevi utemeljevala potrebo po začasni odredbi, in glede na dejansko stanje kot je to razvidno iz izpodbijanega sklepa, tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča ni verjetno izkazala potrebe po začasni ureditvi spornega pravnega razmerja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča za verjetno izkazanost hujših škodljivih posledic, ne zadošča samo pavšalno sklicevanje na izgubo pacientov in izgubo zaslužka. Tožnica svoje zahteve tudi ne more utemeljevati z zatrjevanjem poslabašanja položaja drugih pacientov. Po izrecni določbi 3. odstavka 44. člena ZZDej je v primeru odvzema koncesije koncendent dolžan poskrbeti, da bolnike pod enakimi pogoji sprejme v zdravljenje drug zdravstveni zavod ali zasebni zdravstveni delavec, ki opravlja javno službo.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Upoštevaje obliko izdanega upravnega akta, izpodbijanega v tem upravnem sporu, pravno podlago ter razloge tožene stranke, zlasti pa konkretni razlog, zaradi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, da gre za spor zaradi odvzema koncesije. Glede na naravo odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe bi morala tožnica že v zahtevi sami navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze. Zato ne more šele v pritožbenem postopku dopolnjevati in dodatno dokazovati dejanske podlage svoje zahteve (specifikacij in prihodkov). Tožnica se v tem sporu ne more sklicevati na razloge, ki so bili podlaga pri odločanju v drugem upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73., 68. in 69. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sklep sodišča prve stopnje.