Jedro

Ker je Agencija ugotovila, da je revidentka v obravnavanem zahtevku za izplačilo sredstev vključila tudi količinsko in vsebinsko spremenjena dela glede na dokumentacijo, ki je bila podlaga za njeno kandidaturo na Javnem razpisu in za izdajo odločbe o pravici do sredstev, čemur revidentka načelno niti ne ugovarja, in je nesporno, da revidentka soglasja Agencije k spremembam ni pridobila, je Agencija pravilno presodila, da revidentkin zahtevek za izplačilo sredstev v spremenjenem delu ni v skladu s predpisi, javnim razpisom in odločbo o pravici do sredstev (drugi odstavek 56. člena ZKme-1). Zato je na podlagi določb 56. člena ZKme-1 in 30. člena Uredbe 65/2011 morala opraviti primerjavo postavk, odšteti spremenjene postavke od upravičenih stroškov naložbe ter ugotoviti razliko na način iz 30. člena Uredbe 65/2011 in nato na tej podlagi odločiti o revidentkinem zahtevku za izplačilo sredstev.

Izpodbijana sodba o tožbenih ugovorih glede pravilnosti opredelitve sprememb in njihove višine v izpodbijani odločbi Agencije nima razlogov. Te pomanjkljivosti pa prvostopenjsko sodišče s sklicevanjem na razloge izpodbijane odločbe (v 9. točki svoje obrazložitve), za kar ima sicer pravno podlago v drugem odstavku 71. člena ZUS-1, ne more nadomestiti. V izpodbijani odločbi namreč Agencija ni opravila primerjave med svojimi ugotovitvami in primerjalnimi navedbami revidentke iz tožbe oziroma tožbi priložene preglednice. Kot izhaja iz priloženih spisov, je revidentka šele v tožbi lahko uveljavljala svoja stališča glede odbitkov stroškov zaradi sprememb in očitane kršitve določbe devetega odstavka 37. člena ZJN-2, utemeljenost teh tožbenih ugovorov pa bi moralo sodišče prve stopnje presoditi in se do tega v izpodbijani sodbi opredeliti, česar pa ni storilo. Zato bo moralo to storiti v novem sojenju.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 151/2013-11 z dne 21. 5. 2014, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo in okolje (zdaj Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano), Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija), št. 33123-79/2009 z dne 28. 2. 2013. Z njo je Agencija zavrnila revidentkin zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi Agencije o pravici do sredstev, št. 33123-79/2009-11 z dne 4. 5. 2010. Z navedeno odločbo so bila revidentki v skladu z Uredbo o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje od leta 2007 do leta 2013 v letih 2010-2013 (Ur. l. RS, št. 73/2008 in 17/2009, v nadaljevanju Uredba PRP) odobrena nepovratna sredstva v višini do 249.304,94 EUR za sofinanciranje ukrepa 322: Obnova in razvoj vasi, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za Obnovo in razvoj vasi (Uradni list RS, št. 23/2009, v nadaljevanju Javni razpis), in sicer za rekonstrukcijo centra .... Izplačilo denarja je bilo zavrnjeno, ker je Agencija ob preverjanju upravičenosti do izplačila v skladu z Uredbo Komisije (EU) št. 65/2011z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (v nadaljevanju Uredba 65/2011) ugotovila, da je revidentka izvedla javno naročilo za izvedbo del na navedenem objektu v nasprotju s predpisi, Javnim razpisom in pogodbo o pravici do sredstev. Količinsko in vsebinsko je spremenila popise del, ne da bi najavila spremembe naložbe pri Agenciji in od nje pridobila soglasje, kar je bila dolžna storiti v skladu s 54. členom Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) in odločbo o pravici do sredstev, ter pri posameznih postavkah javnega naročila navedla blagovne znamke oziroma postopke, kar po devetem odstavku 37. člena Zakona o javnih naročilih (v nadaljevanju ZJN-2) ni dovoljeno.

2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo odločitvi in razlogom Agencije, jih delno izrecno povzelo in se v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicevalo, opredelilo pa se je tudi do (nekaterih) tožbenih navedb.

3. Revidentka izpodbija prvostopenjsko sodbo z revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z višino sredstev, katerih izplačilo ji je bilo zavrnjeno. Prvostopenjsko sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni raziskalo oziroma preizkusilo dejanskega stanja v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1) in se posledično v izpodbijani sodbi ni opredelilo do nekaterih njenih ključnih tožbenih navedb (glede tega, ali je šlo za dodatna ali za nujna nepredvidena dela; ali je bilo odštevanje vrednosti določenih postavk v izpodbijani odločbi tožene stranke pravilno; kdaj so bila sporna dela izvršena; glede neupravičeno nepriznanih količin; glede nekonsistentnega in neustreznega preverjanja zahtevka ter številnih napak, ki jih je tožena stranka pri tem storila; glede tako imenovanih navideznih postavk; glede metodologije izračuna upravičenih stroškov) ter zmotne uporabe materialnega prava (54. člen ZKme-1 v povezavi z drugim odstavkom 17. člena ZJN-2, 37. člen ZJN-2, 30. člen Uredbe 65/2011). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, na podlagi 93. oziroma 94. člena ZUS-1 spremeni izpodbijano sodbo oziroma vrne zadevo v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v obsežnem odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe, se sklicuje na svojo odločbo in razloge, navedene v njej, ter na svoj odgovor na tožbo. Predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5. Odgovor tožene stranke je bil poslan revidentki.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V tem primeru pa je bil zavrnjen zahtevek za izplačilo 249.304,94 EUR.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. Iz dejanskega stanja te zadeve, povzetega v izpodbijani sodbi in izpodbijani odločbi, izhaja, da je Agencija revidentki z odločbo z dne 4. 5. 2010 pod pogoji, navedenimi v tej odločbi, priznala pravico do nepovratnih sredstev za tam navedeno rekonstrukcijo centa ... na podlagi dokumentacije, ki jo je v skladu z Javnim razpisom predložila revidentka. Revidentka je dne 29. 8. 2012 vložila (drugo) vlogo za izplačilo odobrenih sredstev v višini 249.304,94 EUR. V postopku za izdajo odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu, je Agencija v skladu s 56. členom ZKme-1 in Uredbo 65/2011 opravila natančen pregled upravičenosti revidentkinega zahtevka za izplačilo na podlagi preveritve stroškov celotne naložbe. Ugotovila je: 1) da je revidentka izvedla javno naročilo za pridobitev izvajalca del za rekonstrukcijo objekta s količinsko in vsebinsko spremenjenimi popisi del, ne da bi spremembe prijavila Agenciji in k njim pridobila njeno soglasje (pri tem gre tudi za povečanje vrednosti naložbe za 28% pogodbene vrednosti, kar med strankama ni sporno), kar bi morala storiti po 54. členu ZKme-1 in sedmem odstavku „zaveze stranke“ v odločbi o pravici do sredstev z dne 4. 5. 2010; 2) in da je revidentka kršila pravila devetega odstavka 37. člena ZJN-2, saj se je v javnem naročilu pri določenih delih sklicevala na proizvajalca, tip materialov oziroma blagovno znamko, kar pa po navedeni določbi ZJN-2 ni dovoljeno. Glede na te ugotovitve je Agencija opravila primerjavo del in odštela novo uvedene postavke (stroške) in postavke, ki se sklicujejo na blagovno znamko (kršitve devetega odstavka 37. člena ZJN-2), od upravičenih stroškov naložbe. Na tej podlagi je ugotovila, da bi bila revidentka, ki je zahtevala izplačilo 249.304,94 EUR, upravičena do izplačila le 100.941,46 EUR, da je razlika, katere izplačilo se ne odobri, do celotnega zahtevanega zneska 148.363,53 EUR ali 59,51% celotne naložbe in da torej glede na določbe 30. člena Uredbe 65/2011, ki dopušča največ 3% odstopanje, revidentka ni upravičena do nobenega izplačila, saj je razlika med upravičeno in neupravičeno zahtevanimi sredstvi negativna in znaša - 47.422,07 EUR. Zato je Agencija z izpodbijano odločbo zavrnila revidentkin zahtevek za izplačilo sredstev. Tej odločitvi in razlogom zanjo pa je v izpodbijani sobi pritrdilo tudi prvostopenjsko sodišče. 10. V tem primeru je torej sporna odločba Agencije, s katero je revidentki na podlagi 56. člena ZKme-1 zavrnila izplačilo sicer odobrenih sredstev iz proračuna RS za sofinanciranje ukrepa 322: Obnova in razvoj vasi, ki so bila razpisana z Javnim razpisom, in sicer za rekonstrukcijo centra ..., določenih v njeni odločbi o pravici do sredstev, št. 33123-79/2009-11 z dne 4. 5. 2010, izdani na podlagi 53. člena ZKme-1 in Uredbe PRP. Pri tem med strankama ni sporno, da so bila revidentki sredstva v višini do 249.304,94 EUR, odobrena z odločbo Agencije z dne 4. 5. 2010; da so v tej odločbi navedene tudi obveznosti revidentke, ki izhajajo iz predpisov in same pogodbe; da je v 54. členu ZKme-1 določena obveznost stranke (upravičenca do proračunskih sredstev), da vsako spremembo svojih obveznosti po izdaji odločbe o pravici do sredstev in pred potekom roka za izpolnitev obveznosti iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev sporoči Agenciji in si za vsako spremembo pridobi soglasje Agencije; da je revidentka spremenila svoje obveznosti in je v javnem naročilu objavila količinsko in vsebinsko drugačen popis del, kot je bil v njeni kandidaturi na Javni razpis in je bil podlaga za izdajo odločbe o pravici do sredstev; da za te sprememba ob vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev in tudi ob odločanju Agencije o njenem zahtevku za izplačilu sredstev ni imela soglasja Agencije; da se glede na določbe drugega in tretjega odstavka 56. člena ZKme-1 ugodi le zahtevku za izplačilo sredstev v delu, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev ter da se o tem odloči z odločbo (taka je v tem upravnem sporu izpodbijana odločba); da mora Agencija pred izplačilom sredstev glede na določbe 30. člena Uredbe 65/2011 preveriti pravilnost in zakonitost zahtevka in preračunati utemeljenost zahtevka na način, določen v navedeni določbi ter, če gre za odstopanje za več kot 3%, znižati zahtevano izplačilo.

11. Sporno v tem primeru pa je, ali lahko Agencija zniža oziroma zavrne izplačilo zahtevanih sredstev, torej ali lahko uporabi 56. člen ZKme-1 in 30. člen Uredbe 65/2011, če upravičenec do sredstev za spremembe svojih obveznosti sicer nima soglasja Agencije, gre pa za nujna dela v smislu drugega odstavka 17. člena ZJN-2, povečane oziroma drugačne investicijske stroške, ki jih vnaprej ni bilo mogoče predvideti in so bili potrebni za zagotovitev mehanske stabilnost in varnosti objekta oziroma uskladitve PGD s spremembo predpisov, kot za ta primer trdi revidentka, in ali se pri tem upošteva drugi odstavek 17. člena ZJN-2 oziroma ali takšno ravnanje Agencije ni dopustno, ker da je revidentka dokazala, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska, ter se pri tem sklicuje na zadnji odstavek 1. točke 30. člena Uredbe 65/2011. Nadalje je sporno, ali so bile spremembe obveznosti ugotovljene pravilno (ali je šlo v vseh primerih, ki jih je navedla Agencija, res za spremembe glede na dokumentacijo, ki je bila predložena za Javni razpis in je bila podlaga za odločbo o pravici do sredstev), ali je bilo pravilno ugotovljeno, da je revidentka z javnim naročilom kršila določbe devetega odstavka 37. člena ZJN-2, in ali so bili odbitki pravilno preračunani. Sodišču prve stopnje pa revidentka poleg zmotne uporabe materialnega prava očita, da ni sledilo njenim tožbenim navedbam in ni preverjalo pravilnosti in popolnosti v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja ter da se do nekaterih njenih bistvenih tožbenih navedb ni opredelilo, zaradi česar je izpodbijana sodba obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka v upravnem sporu.

12. Revidentka pozna oziroma bi vsaj morala poznati svoje pravice in obveznosti iz ZKme-1, ZJN-2, Uredbe PRP, Uredbe 65/2011 in drugih predpisov v zvezi z sredstvi državne pomoči, ki so ji bila odobrena z odločbe Agencije o odobritvi sredstev z dne 4. 5. 2010, v kateri so nekatere od teh obveznosti tudi izrecno navedene (med drugim tudi, da bo naložbo, za katero so ji bila odobrena sredstva, izvedla v skladu s pogoji iz Javnega razpisa in z namenom, za katerega so ji bila sredstva odobrena, ter da bo obvestila Agencijo o vsaki vsebinski, finančni ali časovni spremembi naložbe v roku 10 dni in pridobila soglasje Agencije, preden se spremembe naložbe začnejo izvajati). V odločbi o pravici do sredstev je bila opozorjena tudi na posledice kršitev oziroma neizpolnjevanja prevzetih obveznosti.

13. Po izdaji odločbe o odobritvi sredstev je sprememba obveznosti za prosilca, določenih s to odločbo, možna le, če so izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZKme-1. Ta določa: „1) Po izdaji odločbe o pravici do sredstev in pred potekom roka za izpolnitev obveznosti iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, lahko stranka vloži obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev. Če bi bile tudi s spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter dosežen namen, za katerega je bila stranki dodeljena pravica do sredstev, pristojni organ strankinemu zahtevku za spremembo ugodi. 2) Pristojni organ v primeru iz prejšnjega odstavka izda odločbo, s katero določi, da se spremeni obveznost .3) V primeru, da pristojni organ ugotovi, da ni dosežen namen iz prvega odstavka tega člena, z odločbo strankin zahtevek za spremembo obveznosti zavrne.“

14. Iz navedene povsem jasne določbe 54. člena ZKme-1 izhaja, da mora upravičenec do sredstev za vsako spremembo svojih obveznosti (mednje pa spadajo tudi spremembe vsebine, količine, obsega, vrste potrebnih del in opreme ter časovna dinamika in finančne spremembe glede na dela, opremo, časovno dinamiko in potrebna finančna sredstva, ki so bila podlaga za kandidaturo na javnem razpisu in izdajo odločbe o pravici do sredstev) pridobiti soglasje Agencije. Takšno soglasje mora po presoji Vrhovnega sodišča pridobiti najpozneje do vložitve zahtevka za izplačilo sredstev, v katerem zahteva tudi sredstva za spremenjene postavke. Da bi revidentka do vložitve zahtevka za izplačilo sredstev, ki je obravnavan v tej zadevi, pridobila za spremembe svojih obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev, soglasje Agencije, niti ne zatrjuje. Agencija pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da revidentka Agencije o količinsko in vsebinsko spremenjenem popisu del v javnem naročilu glede na popis del v dokumentaciji, s katero je kandidirala na Javnem razpisu in je bila podlaga za izdajo odločbe o pravici do sredstev, ni obvestila in za te spremembe tudi ni pridobila soglasja Agencije. Tej navedbi revidentka ni ugovarjala niti v tožbi niti v reviziji.

15. Glede na jasno zakonsko določbo in nesporno dejstvo, da revidentka nima soglasja Agencije k spremembam svojih obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev, je pa te spremembe izvršila in jih v zahtevku za izplačilo sredstev tudi prikazala in uveljavljala, niti ni pomembno, kdaj so bila dela izvršena in kdaj bi morala za soglasje zaprositi. Da soglasja Agencije k spremembam obveznosti investitorja ne bi bilo treba pridobiti, če gre za nujna dela v smislu drugega odstavka 17. člena ZJN-2, povečanje oziroma drugačne investicijske stroške, ki jih vnaprej ni bilo mogoče predvideti in so bili potrebni za zagotovitev mehanske stabilnost in varnosti objekta oziroma uskladitve PGD s spremembo predpisov, kot za ta primer zmotno navaja revidentka, iz določbe 54. člena ZKme-1 in zadnjega odstavka 1. točke 30. člena Uredbe 65/2011 pa tudi iz kakšnega drugega predpisa ne izhaja. Tovrstne spremembe lahko vplivajo le na pravočasnost investitorjeve najave in prošnje za soglasje Agencije k spremembi, ki pa mora biti v vsakem primeru pred vložitvijo zahteve za izplačilo sredstev. Pravočasnost najave in prošnje za soglasje Agencije pa v tem primeru ni pomembna za odločitev, saj soglasja Agencije k spremembam ob vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev nesporno ni bilo, pa bi najpozneje takrat moralo biti izkazano.

16. Določba drugega odstavka 17. člena ZJN-2 (ki se glasi: „Pri naročanju gradenj, katerih vrednost ne presega vrednosti iz prvega odstavka 12. člena tega zakona, lahko naročnik, kadar gre za izvajanje dodatnih oziroma več del, dovoli izvajalcu, ki že izvaja dela na gradbišču, po potrditvi obsega del s strani osebe, ki opravlja nadzor nad gradbenimi deli, začetek opravljanja teh del istočasno z začetkom postopka pogajanj, v kolikor bi lahko zaradi zamika izvedbe del zaradi izvedbe postopka prišlo do dodatnih stroškov pri naročniku, pri tem pa vrednost teh del ne sme presegati 10 % osnovne pogodbene vrednosti“) je splošna in se nanaša na vsa javna naročila. Če pa je s posebnimi predpisi določeno drugače, kar je tudi v določbah 54. člena ZKme-1 in 30. člena Uredbe 65/2011, ki se nanašajo na primere državnih pomoči iz državnih oziroma evropskih sredstev in določajo še posebne zahteve za prejemnike takih sredstev (kot je tudi revidentka), pa veljajo te posebne določbe. Upravičenci do sredstev državnih pomoči, kot je tudi revidentka, morajo torej spremembe svojih obveznosti sporočiti Agenciji in za njih pridobiti njeno soglasje. Takega soglasja Agencije pa revidentka v tem primeru, kot je že navedeno v 14. in 15. točki te obrazložitve, nima.

17. Revidentka se v zvezi z zavrnitvijo izplačila sredstev zaradi neodobrenih sprememb svojih obveznosti neutemeljeno sklicuje tudi na zadnji odstavek v 1. točki 30. člena Uredbe Komisije (ES) 65/2011 (ta se glasi: „Znižanje se ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska.“) in neutemeljeno meni, da na tej pravni podlagi do znižanja odobrenih sredstev oziroma do zavrnitve njenega zahtevka za izplačilo sredstev ne bi smelo priti, ker da je dokazala, da ni odgovorna za vključitev neupravičenih zneskov v zahtevo. Navedena določba Uredbe 65/2011 namreč po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavnem primeru, ko je revidentka vložila zahtevek za izplačilo sredstev in pri tem v njem uveljavljala spremenjene postavke, h katerim ni pridobila soglasja Agencije, ne more uporabiti. Revidentka pa se v takih okoliščinah ne more uspešno sklicevati na to, da ni odgovorna, da je v obračun vključila spremembe, za katere soglasja Agencije nima.

18. Določbe 56. člena ZKme-1 in 30. člena Uredbe 65/2011 mora Agencija pred izplačilom sredstev uporabiti v vsakem primeru, torej tudi v obravnavanem. V 56. členu ZKme-1 je določeno: „(1) Za izplačilo sredstev stranke vlagajo zahtevke. 2) Zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun. Nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno. (3) Če zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo. 4) Zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, organ z odločbo zavrne. 5) Zoper odločbe iz tega člena pritožba ni dovoljena.“ V 30. členu Uredbe 65/2011 pa je določeno: „1. Plačila se izračunajo na podlagi tistega, za kar se med administrativnim pregledom ugotovi, da izpolnjuje pogoje. Država članica preveri zahtevek za plačilo, ki ga prejme od upravičenca, in določi zneske, upravičene za podporo. Določi: (a) znesek, ki ga plača upravičencu izključno na podlagi zahtevka za plačilo; (b) znesek, ki ga plača upravičencu po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo. Če znesek, izračunan na podlagi točke (a), presega znesek, izračunan na podlagi točke (b), za več kot 3 %, se za znesek, izračunan na podlagi točke (b), uporabi znižanje. Znesek znižanja je enak razliki med obema navedenima zneskoma. Znižanje se ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska. 2. Če se ugotovi, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo, se zadevna dejavnost izključi iz podpore EKSRP in zahteva povračilo že plačanih zneskov za navedeno dejavnost. Poleg tega se upravičenec izključi iz prejemanja podpore v okviru istega ukrepa za koledarsko leto ugotovitve in naslednje koledarsko leto. 3. Znižanja in izključitve iz odstavkov 1 in 2 se smiselno uporabljajo za neupravičene izdatke, ugotovljene pri pregledih na podlagi členov 25 in 29.“

19. Ker je Agencija ugotovila, da je revidentka v obravnavanem zahtevku za izplačilo sredstev vključila tudi količinsko in vsebinsko spremenjena dela glede na dokumentacijo, ki je bila podlaga za njeno kandidaturo na Javnem razpisu in za izdajo odločbe o pravici do sredstev, čemur revidentka načelno niti ne ugovarja, in je nesporno, da revidentka soglasja Agencije k spremembam ni pridobila, je Agencija pravilno presodila, da revidentkin zahtevek za izplačilo sredstev v spremenjenem delu ni v skladu s predpisi, javnim razpisom in odločbo o pravici do sredstev (drugi odstavek 56. člena ZKme-1). Zato je na podlagi določb 56. člena ZKme-1 in 30. člena Uredbe 65/2011 morala opraviti primerjavo postavk, odšteti spremenjene postavke od upravičenih stroškov naložbe ter ugotoviti razliko na način iz 30. člena Uredbe 65/2011 in nato na tej podlagi odločiti o revidentkinem zahtevku za izplačilo sredstev.

20. Revizijski ugovori o zmotni uporabi materialnega prava po presoji Vrhovnega sodišča torej niso utemeljeni.

21. Revizijski ugovori, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi do tožbenih ugovorov, da je bilo v upravnem postopku nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, vsebovanih v III. in IV. poglavju tožbe, ni opredelilo, so utemeljeni. Zato je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo pravil postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

22. Revidentka je primerjavi postavk in ugotovljeni razliki, kot ju je v izpodbijani odločbi napravila Agencija, torej pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja glede odbitkov, ugovarjala že v tožbi. V reviziji pa se na ta tožbeni ugovor sklicuje in očita sodišču prve stopnje, da dejanskih okoliščin ni preverjalo in se do njenih tovrstnih tožbenih ugovorov, ki pa so bistveni, ni opredelilo, oziroma se je do njenega tožbenega ugovora o tem, da se ji neutemeljeno očita kršitev devetega odstavka 37. člena ZJN-2 opredelilo na enak način kot Agencija, ne da bi preverilo tožbene trditve o vsebini njenega javnega naročila in se glede na to specifiko opredelilo do očitne kršitve devetega odstavka 37. člena ZJN-2. 23. Kot je navedeno že v 8. točki te obrazložitve, v reviziji ni dopustno uveljavljati ugovora nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Zato Vrhovno sodišče revizijske navedbe, da sodišče prve stopnje tožbenega ugovora o nepopolni oziroma nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja ni upoštevalo in nanj v izpodbijani sodbi ni odgovorilo, presoja v okviru revizijskih ugovorov postopkovnih kršitev v upravnem sporu. Presoja torej le, ali se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi do za odločitev pravno pomembnih tožbenih ugovorov (med katere spadajo tudi tožbeni ugovori o spremenjenih postavkah in njihovi višini, o čemer je revidentka k tožbi priložila celovit preglednico z označitvijo sprememb, ki so po njenem mnenju upoštevne za odbitke, in o njihovi višini, ter tožbeni ugovori o tem, da je revidentka pri javnem naročilu spoštovala določbe devetega odstavka 37. člena ZJN-2) ustrezno opredelilo, ter posledično o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe.

24. Izpodbijana sodba o tožbenih ugovorih glede pravilnosti opredelitve sprememb in njihove višine v izpodbijani odločbi Agencije nima razlogov. Te pomanjkljivosti pa prvostopenjsko sodišče s sklicevanjem na razloge izpodbijane odločbe (v 9. točki svoje obrazložitve), za kar ima sicer pravno podlago v drugem odstavku 71. člena ZUS-1, ne more nadomestiti. V izpodbijani odločbi namreč Agencija ni opravila primerjave med svojimi ugotovitvami in primerjalnimi navedbami revidentke iz tožbe oziroma tožbi priložene preglednice. Kot izhaja iz priloženih spisov, je revidentka šele v tožbi lahko uveljavljala svoja stališča glede odbitkov stroškov zaradi sprememb in očitane kršitve določbe devetega odstavka 37. člena ZJN-2, utemeljenost teh tožbenih ugovorov pa bi moralo sodišče prve stopnje presoditi in se do tega v izpodbijani sodbi opredeliti, česar pa ni storilo. Zato bo moralo to storiti v novem sojenju.

25. Stališče sodišča prve stopnje v 11. točki izpodbijane sodbe pa ne odgovori ustrezno na tožbeni ugovor iz 3. točke III. poglavja tožbe, namreč, da revidentka ni kršila določbe devetega odstavka 37. člena ZJN-2. Ta se glasi: „(9) Če tega ne upravičuje predmet naročila, se tehnične specifikacije ne smejo sklicevati na posamezno znamko ali vir ali na posebni postopek ali na blagovne znamke, patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo, če bi se s takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom ali bi s tem bili izločeni. To sklicevanje je dovoljeno v primerih ko drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena; pri takem sklicevanju se navede besedo "ali enakovredni.". Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do tožbenega ugovora, da kršitve navedene določbe ni, ker je bilo „pri skupni rekapitulaciji na prvi strani popisa“ gradbeno-obrtniških del (ki je bil sestavni del njenega javnega naročila) izrecno navedeno, da „je vse v popisu navedene materiale možno zamenjati s cenejšimi, če imajo enake tehnične karakteristike in so kakovostno enakovredni“, kar naj bi po revidentkinem mnenju zadostilo pogojem za izjemo iz zadnjega stavka devetega odstavka 37. člena ZJN-2. Na presojo, ali gre ob taki dikciji javnega naročila za dopustno izjemo po zadnjem stavku devetega odstavka 37. člena ZJN-2, pa ne more odločilno vplivati, kateri izvajalec in kakšne tipe proizvodov je navedel v svoji ponudbi na javno naročilo.

26. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 93. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje v smislu napotkov iz tega sklepa.

27. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.