Jedro

Odločanje o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na reparacijo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ne predstavlja posebnega spora, ampak predstavlja spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem se sodna taksa ne plača.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se na novo glasi: „Tožeči stranki se odmeri sodna taksa in sicer: za razširitev denarnega dela tožbe v višini 300,00 EUR, za sodbo v višini 889,60 EUR in za pritožbo zoper sodbo v višini 1.779,18 EUR, kar vse skupaj znese 2.968,78 EUR.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se tožeči stranki odmeri sodna taksa za razširitev denarnega dela tožbe v višini 349,61 EUR in za izdano sodbo v višini 962,48 EUR, kar znese 1.312,09 EUR in za vloženo pritožbo zoper izdano sodbo v višini 1.779,18 EUR, kar vse skupaj znese 3.091,27 EUR.

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, podrejeno, da izpodbijani sklep spremeni in odmeri sodno takso za sodbo in sklep v znesku 81,00 EUR in za pritožbo v znesku 16,00 EUR. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, ker so zahtevki za odškodnino, jubilejno nagrado in regrese za leta 2003, 2004, 2005 in odpravnino zastarali, tožbo s sklepom zavreči. Odločitev sodišča ne more iti tožniku v škodo. Sodišče je tako glede denarnega zahtevka s sodbo odločilo le o zadržanih plačah v znesku 2.327,18 EUR in o regresih za leta 2003, 2004 in 2005 v skupnem znesku 1.794,46 EUR. Sodišče je tudi napačno obračunalo sodno takso za pritožbo, saj se je tožnik pritožil le zoper tisti del sodbe in sklepa, v katerem z zahtevki zaradi zastaranja ni uspel. Tožnik poudarja, da odmerjene takse v skupnem znesku 3.091,00 EUR enostavno ne zmore plačati.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi takega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo njegovo tožbo v delu, v katerem je tožbene zahtevke zavrnilo zaradi ugovora zastaranja, zavreči. Zato je tudi neutemeljeno njegovo nadaljnje razlogovanje, da bi sodišče moralo odmeriti sodno takso za izdajo sklepa in ne sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, za katere vloge je tožnik dolžan plačati sodno takso in sicer je to razširitev tožbe, sodba in pritožba. Pri tem pa je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožbeni zahtevki, ki se nanašajo na reparacijo zaradi uveljavljanega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja predstavljajo poseben tožbeni zahtevek, izven zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Po ustaljeni sodni praksi namreč vsi zahtevki, ki se nanašajo na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, to je tudi zahtevek za reparacijo, predstavljajo spor o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja, za take spore pa po določbi 3. odstavka 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST – Ur. l. SRS, št. 1-1/90 in naslednji) delavec takse ne plača. Tako je sodišče prve stopnje zmotno odmerilo sodno takso tudi od zahtevka za plačilo jubilejne nagrade v višini 426,46 EUR in regresov za letni dopust v znesku 4.535,30 EUR. Pravilno je odmerjena sodna taksa le od razširitve tožbe v zvezi z odškodninskim zahtevkom v višini 30.000,00 EUR, za kar znaša sodna taksa 1 % od vrednosti, to je 300,00 EUR (tar. št. 1/1 ZST). Enako napako je napravilo sodišče prve stopnje tudi v zvezi z odmero takse za sodbo sodišča prve stopnje, saj je bilo potrebno takso odmeriti le od zahtevka za plačilo odškodnine v višini 30.000,00 EUR in zahtevka za plačilo odpravnine zaradi razrešitve s funkcije poslovodnega organa v znesku 58.959,54 EUR, kar skupaj predstavlja znesek 88.959,00 EUR, 1 % od te vrednosti znaša 889,60 EUR (tar. št. 2/1 ZST), za pritožbo je taksa odmerjena pravilno, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik pritožil le zoper 7. in 8. točko izreka sodbe, ki se nanašata na plačilo odpravnine in odškodnine.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se odmeri sodna taksa za razširitve tožbe v znesku 300,00 EUR, za sodbo sodišča prve stopnje v znesku 889,60 EUR, kar znesek skupaj 1.189,60 EUR in ob upoštevanju pravilne odmerjene takse za pritožbo v znesku 1.779,18 EUR, znese skupaj taksna obveznost 2.968,78 EUR. Za svojo odločitev je pritožbeno sodišče imelo podlago v 2. in 3. točki 365. člena ZPP.