Jedro

Ker je predmet varstva ustavno zajamčena pravica do združevanja, je treba obstoj pogojev za njeno omejevanje presojati z upoštevanjem procesnopravnih standardov. Njihovega zniževanja ni mogoče opravičevati s poenostavljenimi društvenimi postopkovnimi pravili.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: Ugotovi se, da je sklep skupščine K. zveze Slovenije z dne 2.12.2000, ki je bil potrjen 23.6.2001, nezakonit in neveljaven glede izključitve tožeče stranke K. klub S., K. klub H. S., K. klub K., K. klub F., K. klub Š. in U. klub L..

Kar zahteva tožeča stranka drugače se zavrne.

2. V ostalem se pritožba zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 220,32 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega roka dalje do plačila pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva ugotovitev, da je sklep skupščine K. zveze Slovenije z dne 2.12.2000, ki je bil potrjen 23.6.2001, nezakonit in neveljaven in da so tožeče stranke od 2.12.2000 dalje še vedno polnopravni člani tožene stranke. V posledici take odločitve je v zvezi z popravnim sklepom odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.446,37 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je bilo ravnanje tožene stranke na skupščini v letu 2000 nedopustno in nezakonito pri ugotavljanju krivde in sprejetju sklepa o izključitvi ter da je sodišče sledilo in verjelo zgolj navedbam tožene stranke, ne da bi se v zadevo poglobilo in pretehtalo očitke obeh strank. Tožena stranka je oseba zasebnega prava in bi morala delovati v skladu s pravnim redom. Načela pravnega reda v statutu niso navedena, kar ne pomeni, da se statut sme uporabljati za sprejemanje odločitev mimo teh norm, zlasti kadar gre za izključitev članov iz zveze. Če statut ne vsebuje v naprej predpisanega postopka, veljajo splošna pravila in ni dopustna nobena sankcija, ki ni izpeljana v ustreznem postopku. Napačno je prepričanje sodišča, da splošno vabilo na skupščino, poslano vsem klubom, zadošča ustreznosti predizključitvenega postopka, saj v vabilu ni napovedi izključitve, niti v gradivu ni predloga sklepa o izključitvi, temveč zgolj informacija in razprava. Edina možnost za izvensodno ureditev spora, bi bil preklic sklepa o izključitvi, za kar so se klubi večkrat zaman zavzemali. Tožeče stranke so po svoji skupščini 17.9.2000 pričakovale ponovno vabilo na skupščino, na kateri bi se stvari v sporu pomirile. Urejanje notranjih sporov s pomočjo več zaporednih skupščin je običajna praksa na področju civilne družbe (športa). Izključitev na eni skupščini pomeni sledenje logiki linča, ki je v pravnem redu RS nedopustna in pomeni nesorazmeren ukrep. V interesu vseh članov bi morala tožena stranka klubom predlagati, da naj zastopnikom odvzamejo pooblastila ter proti njim sprožiti disciplinske postopke in šele potem sprožiti postopke proti klubom. Tožena stranka je zavestno in sistematično kršila načelo enakopravnosti in pri izključitvah ravnala protipravno in nedopustno. Tudi, če bi tožeča stranka grobo kršila statut, je bilo to ugotovljeno na nezakonit in protipraven način, saj tožena stranka tožečim strankam ni omogočila enakopravne udeležbe v postopku ugotavljanja krivde.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravica do združevanja (drugi odstavek čl. 42 Ustave) je ustavna pravica. Prvi odstavek 23. člena Ustave vsakomur zagotavlja sodno varstvo njegovih pravic. Predmet sodnega preizkusa je, ali je bila pravica do združevanja omejena protipravno ali ne. Tožena stranka je zveza klubov in društev za katero se smiselno uporabljajo določbe Zakona o društvih. Ker je v konkretnem primeru predmet varstva zajamčena pravica do združevanja, je treba obstoj pogojev za njeno omejevanje presojati z upoštevanjem slehernemu sodnemu postopku imanentnih procesnopravnih standardov. Njihovega zniževanja ni mogoče opravičevati z poenostavljenimi postopki tako, kot je storila tožena stranka in ji je pritrdilo sodišče prve stopnje z obrazložitvijo, da je bilo ravnanje tožene stranke v skladu z določili statuta, ko je izključila tožeče stranke zaradi grobe kršitve statuta in zavestnega ravnanja proti interesom zveze (čl. 9 in 14 Statuta tožene stranke). To pomeni, da je tudi v primeru očitane kršitve, upoštevati ustavno predvidena procesnopravna jamstva iz druge alineje čl. 29 Ustave, po kateri mora biti vsakomur, ki je obdolžen neke kršitve, ob popolni enakopravnosti, zagotovljeno, da se brani v ustreznem postopku. Iz vabila na skupščino dne 2.12.2000 izhaja, da kršitve in postopku v zvezi z izključitvijo tožečih strank niso bili predmet obravnavanja, saj je bil predmet obravnavanja le „informacija o stanju in aktivnostih samooklicanega vodstva KZS“. S takim postopanjem tožene stranke, ki mu neutemeljeno pritrjuje sodišče prve stopnje, tožečim strankam ni bila dana možnost obravnavanja v zvezi z ugotovljenimi grobimi kršitvami statuta in delovanja proti interesom zveze. Zgolj okoliščina, da po statutu tožene stranke o izključitvi klubov odloča skupščina, ne odvezuje tožene stranke, da izpelje ustrezen postopek ugotavljanja krivde in udeležencem da možnost, da se izjasnijo o očitanih kršitvah, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. To pomeni arbitrarno odločanje, kar je v nasprotju z zgoraj navedenimi ustavnimi določili in pravicami. Prav tako so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna obrazložiti svoje odločitve, ker to ni predpisano v statutu. O tako pomembnem vprašanju, kot je izključitev iz članstva, bi bila po izvedenem postopku tožena stranka dolžna obrazložiti svojo odločitev, da bi bil možen preizkus odločitve.

Ker tožena stranka teh minimalnih pravnih standardov ni spoštovala, je bilo pritožbi delno ugoditi, izpodbijano sodbo spremeniti v delu, ko je bil zavrnjen zahtevek in izrek spremeniti opisno tako, da je iz izreka razvidno, da se razveljavlja sklep o izključitvi tožečih strank. Ker je sklep o izključitvi razveljavljen, je nepotreben izrek, da so tožeče stranke še vedno člani tožene stranke, saj je to v dispoziciji tožeče stranke in je bilo zaradi tega v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti (čl. 358 in 353 ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico spremembo odločitve o pravdnih stroških. Do odločitve pritožbenega sodišča z odločbo I Cp 1718/2006 z dne 2.8.2006 in Vrhovnega sodišča RS kot revizijskega sodišča, II Ips 987/2006 z dne 11.6.2009, je vsaka stranka uspela polovično (tožeča stranka ni bila uspešna z zahtevkom o odškodnini). Od takrat naprej je tožeča stranka v celoti uspela v tej zadevi (pravilnost izključitve tožečih strank) in tožena stranka ji je dolžna povrniti od takrat nastale pravdne stroške, ki znašajo, odmerjeni po veljavni odvetniški tarifi, pred sodiščem prve stopnje 220,32 EUR. izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožeča stranka ni priglasila. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 165 v zvezi s čl. 154 in 155/2 ZPP.