Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo aktivirati materialno pravdno vodstvo, ko je tožeča stranka nasprotovala omenjenima cenitvama (če je že to nasprotovanje upoštevalo, čeprav je bilo dano šele na drugem naroku za glavno obravnavo), upoštevaje ob tem tudi okoliščino (na katero izrecno opozarja tudi pritožba), da je na naroku ti dve sporni cenitvi sodišče prve stopnje celo vpogledalo v okviru dokaznega sklepa.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (ugodilni del - 1. odstavek izreka in stroškovna odločba - 3. odstavek izreka) r a z v e l j a v i in se zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji nasproti toženi stranki terjatev tožeče stranke v skupnem znesku 802.252,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 164.429.172,12 SIT od 18.9.2000 do 13.2.2004 in od zneska 27.822.665,55 SIT od 18.11.2000 do 21.5.2004, višji tožbeni zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Poleg tega je prvostopno sodišče še odločilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 11.908,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2007 dalje.

Zoper ugodilni del te sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, podrejeno pa, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da tožeča stranka sploh ni navajala vseh dejstev in dokazov in tudi ni predložila vsebine spora. To je naredila šele tožena stranka v odgovoru na tožbo. Dokazno breme pa je bilo na tožeči stranki, saj bi ona morala dokazati, da s plačili v stvareh ni dobila poplačila svoje terjatve v celoti, oziroma kolikšna je še morebitna razlika. Tožena stranka ni bila pogodbena stranka kupoprodajnih pogodb, sklenjenih med tožečo stranko in J.S. (1/2 stanovanjske hiše in poslovni prostor). V zvezi z vrednostjo (ceno) po teh pogodbah ni bila ključna pogodbena cena, pač pa ocenjena vrednost prodanega premoženja, kot to izhaja iz izpovedbe A.P. in izjav, ki jih je J.S. dajala v ugovoru zoper sklep Ig in v kazenskem postopku na obravnavi dne 27.11.2000. Prav tako po mnenju pritožbe ni pomembno, da je tožena stranka pripravljalno vlogo z dne 15.12.2006 vložila v spis prepozno, saj bi se sodišče lahko samo dokopalo do dejstev iz te vloge, če bi pravilno presojalo sicer razpoložljiva dejstva in dokaze. Sodišče prve stopnje je kupoprodajne pogodbe med tožečo stranko in J.S. štelo za merodajne, čeprav tožena stranka sploh ni bila stranka v teh pogodbah. V tej zvezi je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ni pojasnilo, zakaj je štelo, da je tožeča stranka pravilno zapirala terjatve z upoštevanjem vrednosti nepremičnin iz pogodbe. Prav tako je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 16.11.2006 sprejelo dokazni sklep, da se vpogleda tudi v cenilni poročili (prilogi B5 in B6), ki jih je v sodni spis glede vrednosti izročenih nepremičnin vložila tožena stranka, nato pa je v razlogih sodbe stranko presenetilo, ker se dveh dokazov ni upoštevalo. Tožena stranka je bila namreč v dobri veri, da gre za listine z dokazno močjo, sodišče prve stopnje pa jo na nasprotno ni opozorilo, celo več, na naroku je ti dve listini vpogledalo kot dokaz. Po mnenju pritožnika gre za bistveno kršitev procesa, saj je ta kršitev vplivala na to, da je bila glede vrednosti nepremičnin odločilna nedokazana ocenjena vrednost. Sicer bi tožena stranka v tej zvezi kot dokaz predlagala ustreznega sodnega izvedenca. Pri kupoprodajnih pogodbah med tožečo stranko in J.S. je šlo za navidezne pogodbe, kot izhaja iz pisne vloge tožene stranke z dne 15.11.2006. Zamuda roka v zvezi z vložitvijo te vloge ne vpliva na to, da se vloga ne upošteva. Poleg tega bi moralo sodišče pri znižanju zahtevka tožeče stranka upoštevati še najemnine, ki jih tožnik pridobiva iz naslova kupljenih nepremičnin.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi kršilo pravilo o dokaznem bremenu s tem, ko je štelo, da bi morala tožena stranka dokazati, da je tožeča stranka s plačili J.S. v stvareh dobila poplačilo svoje iztoževane denarne terjatve. Tožeča stranka je namreč na konkreten in dokazno podprt način obrazložila svojo denarno terjatev, pri čemer jo je obenem znižala za del sredstev v višini 28.855.267,23 SIT, ki jih je prejela iz naslova osebnega pristopa J.S. k dolgu tožene stranke do tožeče stranke, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V tej zvezi je namreč J.S. pristopila k dolgu tožene stranke v višini 108.046,05 USD in k dolgu tožene stranke v višini 62.663,23 DEM (priloga B14), pri čemer je J.S. nato tožeči stranki kot upnici ta dolg poplačala na način, da ji je izročila v last in posest 1/2 stanovanjske hiše na parc. št. in S. (kupoprodajna pogodba v prilogi B7) za pogodbeno ceno 62.663,23 DEM oz. 6.447.294,40 SIT in svoj poslovni prostor v S. (kupoprodajna pogodba v prilogi B8) za pogodbeno ceno 108.046,05 USD oz. 22.407.972,83 SIT, oziroma skupaj 28.855.267,23 SIT, kar med pravdnima strankama po ugotovitvah sodišča prve stopnje glede zapiranja terjatve tožeče stranke do tožene stranke niti ni bilo sporno. Iz tega sledi, da bi morala tožena stranka dokazati svoja ugovorna zatrjevanja, da sta se pogodbeni stranki omenjenih kupoprodajnih pogodb v resnici dogovorili za višjo pogodbeno ceno (v obliki ocenjene vrednosti izročenega nepremičnega premoženja), kot pa je bila zapisana v pisnem pogodbenem aktu. Prav tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje postopalo procesno korektno, ker ni upoštevalo navedb in dokazov iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 15.11.2006. Tožena stranka namreč v zvezi s to vlogo ni spoštovala sodno določenega roka, zato jo je sodišče prve stopnje povsem upravičeno štelo kot prepozno, kot je to podrobno pojasnjeno v razlogih izpodbijane prvostopne sodne odločbe. Na tem mestu pritožbeno sodišče pritožnika tudi opozarja, da je sodišče vezano na trditveno podlago pravdnih strank (1. odst. 7. čl. ZPP), kar pomeni, da sodišče te podlage ne sme črpati iz predlaganega dokaznega gradiva, saj so v našem civilnem procesnem redu tako imenovani informativni dokazi prepovedani. Tudi v pritožbi očitana postopkovna kršitev, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na kakšen način se je zapirala predmetna terjatev tožeče stranke (387.000.000,00 SIT), po mnenju pritožbenega sodišča ne drži. Sodišče prve stopnje je o tej okoliščini podalo konkretne in prepričljive razloge. Ti razlogi so glede neupoštevanja najemnin pri zapiranju omenjene terjatve pravilni tudi z materialnopravnega vidika, saj lastnik (kupec) nepremičnine ni dolžan prodajalcu prepuščati plodov (najemnin) kupljene nepremičnine, razen če stranki prodajne pogodbe tega nista izrecno dogovorili. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da takšnega dogovora tožena stranka niti ni zatrjevala, zato je povsem upravičeno kot nepotrebne zavrnilo vse dokazne predloge v zvezi z ugotavljanjem višine prejetih najemnin.

Kar zadeva vrednost zgoraj omenjenega nepremičnega premoženja pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka svojih trditev o podcenjeni vrednosti tega premoženja ni dokazala, saj ni predlagala dokaza s postavitvijo ustreznega sodnega izvedenca. Glede predlaganih cenilnih poročil izvedenke I.M. z dne 28.5.2001 in izvedenca B.G. z dne 15.5.2001 se je namreč sodišče prve stopnje postavilo na sicer ustaljeno stališče sodne prakse, da teh dokazil ne more upoštevati, saj jim je nasprotna stranka (iz razloga, ker so bili pridobljeni izven pravde) na drugem naroku za glavno obravnavo dne 16.11.2006 izrecno nasprotovala. Tožena stranka na tem mestu v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je opustilo materialno pravdno vodstvo (čl. 285 ZPP) s tem, ko je ni opozorilo, da za pravno relevantno dejstvo (v zvezi z zapiranjem terjatve tožeče stranke je merodajna s strani izvedenca ocenjena vrednost izročenih nepremičnin) ni ponudila nobenega dokaza. Tej pritožbeni kritiki pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, ki ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s to opustitvijo materialno pravdnega vodstva storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (1. odst. 339. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje bi moralo aktivirati materialno pravdno vodstvo, ko je tožeča stranka nasprotovala omenjenima cenitvama (če je že to nasprotovanje upoštevalo, čeprav je bilo dano šele na drugem naroku za glavno obravnavo), upoštevaje ob tem tudi okoliščino (na katero izrecno opozarja tudi pritožba), da je na naroku ti dve sporni cenitvi sodišče prve stopnje celo vpogledalo v okviru dokaznega sklepa. Tako se je v obravnavanem primeru dejansko izkazalo, da je izpodbijana sodba za toženo stranko v določeni meri pomenila presenečenje. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dogovor o naknadnem vrednotenju nepremičnin potrdil celo A.P., ki je bil v spornem obdobju predsednik uprave tožeče stranke, pri čemer v zvezi z izpovedbo priče J.E. (prej S.) glede dogovora o naknadni cenitvi pritožba utemeljeno opozarja na njene predhodne izjave v okviru izvršilnega in kazenskega postopka. Do teh dokazil pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, čeprav jih je tožena stranka vložila v sodni spis. Nenazadnje je glede obstoja dogovora o naknadni cenitvi (ki ga je ves čas zatrjevala tožena stranka) lahko relevantna tudi okoliščina, da je sporni cenitvi naročila prav J.S., kot je to dejstvo ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Ker je sodišče prve stopnje storilo omenjeno bistveno postopkovno kršitev, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločbe, je moralo pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odst. 354. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (ugodilni del sodbe in izrek o stroških) razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje upošteva gornje napotke in izvede dokazni postopek tudi s postavitvijo sodnega izvedenca ali cenilca gradbene stroke, seveda če bo tožena stranka izvedbo tega dokaza sploh predlagala in v tej zvezi za izvedbo dokaza zagotovila tudi ostale pogoje, pri čemer bo glede potrebe za izvedbo takšnega dokaza lahko relevantna tudi okoliščina, ki se nanaša na rezultat sodnega postopka, v katerem J.E. (prej S.) uveljavlja ničnost oziroma izpodbojnost spredaj omenjenih kupoprodajnih pogodb.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.