Jedro

Tožena stranka je tožniku spornega dne vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, iz katere izhaja, da je bil tožnik pri vseh nalogah, z izjemo skrbi za osebno urejenost in urejenost delovnega okolja, ki sta manj pomembna kriterija, ocenjen pod pričakovanji. V celotnem ocenjevalnem obdobju je bil manj učinkovit, kot se pričakuje od povprečno sposobnega delavca na tem delovnem mestu. Ni bil odločen v prevzemanju odgovornosti, pri delu tudi ni bil strokoven. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je bila ocena o neuspešno opravljenem poskusnem delu utemeljena, in da je tožena stranka dokazala očitke iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zakonito podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2017 in za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi, ki je bila med tožnikom in toženo stranko sklenjena 31. 8. 2016, ni prenehala in traja do odločitve sodišča prve stopnje. V posledici te odločitve je zavrnilo reparacijski zahtevek in zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati denarno povračilo v znesku 14.693,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka sodbe je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2017. V III. točki izreka sodbe je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je zavrnilo njegov dokazni predlog za pridobitev ocenjevalnih listov za sodelavca A.A.. S tem mu je namreč odvzelo možnost dokazati, da negativna ocena poskusnega dela ne odraža resničnega stanja in da je bilo ocenjevanje B.B. pristransko. Meni, da bi moralo sodišče ta dokaz izvesti po uradni dolžnosti. Vztraja, da mora biti poskusno delo določeno v splošnem aktu delodajalca ter kot pogoj navedeno v objavi prostega delovnega mesta. S sklicevanjem na določbo 22. člena ZDR-1 uveljavlja, da določilo o poskusnem delu sodi med pogoje, ki morajo biti izrecno določeni. Ker tožena stranka ni dokazala, da je poskusno delo določila v splošnem aktu in da je javno objavila prosto delovno mesto, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je bilo določilo o poskusnem delu v pogodbi o zaposlitvi neveljavno. Tožena stranka tudi ni dokazala, da so bili razpisi, ki jih je predložila sodišču, javno objavljeni. Sodišče se ni opredelilo do njegovih navedb, da je tožena stranka prosta delovna mesta javno objavljala na straneh Zavoda RS za zaposlovanje, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vztraja, da mu je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz neutemeljenega razloga. Tožena stranka navedb iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dokazala. Uveljavlja, da je zaključek sodišča o neuspešno opravljenem poskusnem delu v nasprotju z njegovo izpovedjo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. O ocenah je bil s strani kadrovske službe tožene stranke obveščen 12. 2. 2017, B.B. pa mu je na sestanku za razlago ocen že predočil obrazec z negativno oceno njegovega poskusnega dela. Kot bistveno izpostavlja, da vse do januarja 2017 ni prejel nobene negativne ocene. Navaja, da ob nastopu dela ni bila izvedena primopredaja del in da uvajanje ni bilo izvedeno v celoti. Njegove delovne naloge so bile široko opredeljene in niso bile konkretizirane. Tožena stranka mu je v odpovedi neutemeljeno očitala, da ni osvojil informacijskega sistema, saj izobraževanja s tega področja sploh ni bil deležen. Tudi očitek glede nestrokovnosti je pavšalen. Poleg tega je bila Strategija C., ki jo je izdelal, na kolegiju predstavljena kot primer dobro pripravljene poslovne strategije. Ta dokument je pripravljal v času dopusta, zato ne drži, da dela ni jemal resno. Tožena stranka navedb, da je bila omenjenega strategija rezultat dela B.B., ni dokazala z nobeno listino. Tudi očitek neodločnosti pri sprejemanju odgovornosti je neobrazložen. Glede očitka zapoznelih aktivnosti priznava en dogodek pri pripravi aneksa k pogodbi, glede katerega je dobavitelj urgiral pri toženi stranki. Zaplet je bil razrešen v naslednjih dneh in zaradi te zamude toženi stranki ni bila povzročena nobena škoda. Poudarja, da je imel v začetku februarja 2017 pogovor z izvršnim direktorjem B.B., na katerem se je ta strinjal z oceno kompetenc za tožnika. Glede prič, ki so bile zaslišane v postopku na prvi stopnji, uveljavlja, da so zaradi zaposlitve pri toženi stranki pristranske, saj imajo interes, da tožena stranka v tem sporu uspe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Čeprav gre le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je pritožba ne uveljavlja in zato ni predmet pritožbenega preizkusa, pritožbeno sodišče opozarja, da je izrek izpodbijane sodbe v I. in II. točki oblikovan napačno. Zahtevka, ki ju je tožnik postavil kot primarnega in podrednega, se namreč delno (v 2., 3. in 4. točki) vsebinsko popolnoma prekrivata, zato gre v tem delu le za en tožbeni zahtevek in nikakršna kumulacija ni mogoča. 7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za pridobitev ocenjevalnih listov za sodelavca A.A., zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) v zvezi s tem ni utemeljen. Kot je pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje, je tožnik ta dokazni predlog podal po prvem naroku za glavno obravnavo, torej prepozno (286. člen ZPP), pri čemer ni navedel, zakaj ga ni mogel podati že prej. Poleg tega je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje tožnik izvedbo tega dokaza predlagal v potrditev navedb, ki za odločitev niso bistvene. Za presojo utemeljenosti ocene neuspešno opravljenega poskusnega dela za tožnika (in posledično zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi) namreč ni pomembno, kako je bil v letih 2016 in 2017 ocenjen tožnikov sodelavec A.A.. Pritožba pravilno navaja, da lahko sodišče v individualnih delovnih sporih na podlagi prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) dokaze izvede tudi po uradni dolžnosti, vendar to lahko stori le z namenom ugotovitve dejstev, pomembnih za odločitev. Ker navedeni dokazni predlog ni bil podan z namenom dokazovanja odločilnega dejstva, tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje ocenjevalne liste za A.A. moralo pridobiti po uradni dolžnosti, ni utemeljen.

8. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožnikovih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo na več mestih v zvezi s tem uveljavlja pritožba, ni podana. Tožnik bistveno kršitev določb pravdnega postopka neutemeljeno uveljavlja tudi z navedbo, da je zaključek sodišča prve stopnje o neuspešno opravljenem poskusnem delu v nasprotju z njegovo izpovedjo. To, da je sodišče prve stopnje tožnikovo izpoved ocenilo kot neverodostojno in ji posledično ni sledilo, oziroma da je sledilo izpovedim drugih zaslišanih prič, ne more pomeniti obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sicer pa tožnik s to pritožbeno navedbo v resnici izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, do česar se bo sodišče prve stopnje opredelilo v nadaljevanju.

9. Pritožba neutemeljeno zatrjuje neverodostojnost izpovedi D.D., B.B. in E.E. z navedbami o njihovem interesu za uspeh tožene stranke v tem sporu. Sicer drži, da so navedene priče še vedno zaposlene pri toženi stranki, vendar le na podlagi te okoliščine ni mogoče zaključiti, da njihove izpovedi nimajo dokazne vrednosti. Sodišče si v okviru zaslišanj strank in prič ustvari vtis o njihovi verodostojnosti, za pravilnost in zakonitost sprejete odločitve pa je bistveno, da svoje prepričanje o tem prepričljivo obrazloži, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

10. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 28. 2. 2017 podala tožniku zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Neuspešno opravljeno poskusno delo je v 5. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) navedeno kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca. Enaka posledica izhaja tudi iz četrtega odstavka 125. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil. 11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta stranki 31. 8. 2016 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "vodja blagovne skupine I" s 6-mesečnim poskusnim delom (od 5. 9. 2016 do 4. 3.2017). Tožena stranka je tožniku 3. 3. 2017 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, iz katere izhaja, da je bil tožnik pri vseh nalogah, z izjemo skrbi za osebno urejenost in urejenost delovnega okolja, ki sta manj pomembna kriterija, ocenjen pod pričakovanji. V celotnem ocenjevalnem obdobju je bil manj učinkovit, kot se pričakuje od povprečno sposobnega delavca na tem delovnem mestu. Ni bil odločen v prevzemanju odgovornosti, pri delu tudi ni bil strokoven. Postavljene roke je pogosto prekoračil, potrebno je bilo stalno nadzorovanje njegovega dela. Med trajanjem poskusne dobe ni dosegel (ustrezne) stopnje samostojnosti na delovnem mestu in ni osvojil informacijskega sistema. Kakovosti dela ni posvečal pozornosti in ni pokazal resnega odnosa do dela.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zadostno obrazložena, saj je v njej dovolj konkretno navedeno, zakaj poskusno delo ni bilo uspešno opravljeno. Poleg tega ima delodajalec v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitke delavcu možnost dodatno konkretizirati in obrazložiti, kar je tožena stranka v tem sporu tudi storila.

13. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikove ugovore o tem, da je bilo delovno razmerje sklenjeno brez poskusnega dela, ker ni bilo določeno v splošnem aktu delodajalca in kot pogoj navedeno v objavi prostega delovnega mesta. V zvezi s tem je zavzelo pravilno stališče, da je glede na določbo prvega odstavka 125. člena ZDR-1 bistveno le to, da je bilo dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi (5. in 6. člen). Na to dejstvo ne morejo vplivati zgoraj navedene okoliščine, na katere v pritožbi ponovno opozarja tožnik. Sicer pa je bilo poskusno delo po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje navedeno tako v aktu o sistemizaciji, kot tudi v objavi prostega delovnega mesta, za katerega je bila sklenjena odpovedana pogodba o zaposlitvi.

14. Sodišče prve stopnje je tožnikove navedbe o tem, da tožena stranka prostega delovnega mesta "vodja blagovne skupine I" ni objavila na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, zavrnilo z ugotovitvijo, da je tožena stranka obveznost iz prvega odstavka 25. člena ZDR-1 izpolnila s tem, ko je prosto delovno mesto objavila na vratih upravne stavbe F.. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker se do teh navedb ni opredelilo. Sicer pa je ta pritožbeni očitek neutemeljen že zato, ker te navedbe za odločitev v zadevi niti niso pomembne. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje namreč kršitev obveznosti objave prostega delovnega mesta ne vpliva na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

15. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je bil o (slabih) ocenah dela obveščen šele v februarju 2017. Sodišče prve stopnje je namreč kot verodostojno ocenilo izpoved D.D., ki je tožnikovo delo ocenjeval v obdobju od septembra do decembra 2016, da je tožnika od vsega začetka opozarjal na napake pri delu. Tudi B.B., ki je tožnika ocenjeval v obdobju od januarja 2016 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnika večkrat opozoril na pomanjkljivosti pri delu, s tožnikom pa sta imela oba ocenjevalca tudi več sestankov, namen katerih je bil odpraviti ugotovljene napake pri delu. Pritožbeno sodišče ugotovitve o tem, da je bil tožnik med celotno poskusno dobo seznanjen z dejstvom, da nadrejeni delavci z njegovim delom niso zadovoljni, sprejema kot pravilne, prejem obvestila tožene stranke o neuspešno opravljenem o neopravljenem poskusnem delu pa zato za tožnika ni moglo biti popolno presenečenje, kot to smiselno navaja pritožba. Neutemeljeno je tudi tožnikovo pritožbeno izpostavljanje, da do januarja 2017 ni prejel nobene negativne ocene dela. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik v obdobju od septembra do decembra 2016 pri vseh pomembnejših kriterijih ocenjen z oceno 0 (z izjemo enega kriterija v novembru 2016, pri katerem je bil ocenjen z oceno 1), kar ni dobra ocena, temveč "minimum", ki ga tožena stranka pričakuje od vsakega zaposlenega. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je bil ocenjevalec D.D. v začetnem obdobju pri ocenjevanju tožnika prizanesljivejši, kot pri ocenjevanju drugih zaposlenih, da je bil tožnik v tem obdobju ocenjen bistveno slabše od vseh drugih vodij blagovnih skupin in da se je kakovost njegovega dela do decembra 2016 le še poslabšala. Glede na navedeno okoliščina, da je tožnik prvo negativno oceno prejel (šele) v januarju 2017, ne omaja pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da tožnikovo delo v letu 2016 ni bilo v skladu s pričakovanji tožene stranke.

16. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bila ocena o neuspešno opravljenem poskusnem delu utemeljena in da je tožena stranka dokazala očitke iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da uvajanje v delo "ni bilo izvedeno v celoti" in da ni bil deležen zadostnega izobraževanja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik ob prihodu na delovno mesto "vodja blagovnih skupin I" prejel vse potrebne informacije za delo, da ga je E.E. večkrat na teden po eno do dve uri uvajal v delo in da je bil tožnik od vseh zaposlenih deležen najdaljšega uvajanja v delo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem je prepričljiva in ustrezno obrazložena (16. do 18. točka obrazložitve sodbe), zato pritožbeno sodišče o njeni pravilnosti nima pomislekov.

17. Tožnik v pritožbi očitku nestrokovnosti neutemeljeno nasprotuje z navedbami, da je bila Strategija C. (...), ki je bila na kolegiju predstavljena kot primer dobro pripravljene strategije, rezultat njegovega dela. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno, je namreč 90 % te strategije pripravil tožniku nadrejeni delavec B.B.. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka te navedbe ni dokazala z ustrezno listino. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je to dokazala z izpovedjo prič B.B. in D.D., v skladu z določbami ZPP pa so dokazna sredstva med seboj enakovredna.

18. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zakonito podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).