Jedro

Delo v škarjasti dvižni ploščadi, ki je bila ustrezno ograjena in pravilno delujoča, ni predstavljalo nevarne dejavnosti, takšna ploščad pa sama po sebi tudi ni bila nevarna stvar v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. Ker v primeru pravilne uporabe dvižne ploščadi do obravnavanega škodnega dogodka ne bi prišlo, ploščad sama po sebi ni bila nevarna stvar, delo v njej pa ne nevarna dejavnost. Če stvar, ki sama po sebi ni nevarna, postane takšna zaradi nedopustnega ravnanja tretjih oseb, je odgovornost za škodo lahko le krivdna.

Ker je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi nepričakovanega in nedopustnega ravnanja tožnika, toženkine odškodninske odgovornosti sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo.

Nihče ni potrdil, da bi kdorkoli tožnika (zlasti tudi v povezavi z njegovim ravnanjem, ki je vodilo k nastanku škodnega dogodka) priganjal k hitremu delu, ali da bi se tako mudilo, da je zaradi tega tožnik delal pod pritiskom.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Spor se nanaša na plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu z dne 11. 10. 2014. Pritožbeno sodišče o zadevi odloča tretjič. V drugem sojenju je s sklepom Pdp 385/2024 z dne 6. 11. 2024 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (Pd 34/2018 z dne 21. 6. 2022) in mu vrnilo zadevo v novo sojenje. V napotilu mu je naložilo, da razišče dejansko stanje glede pravnorelevantnih ravnanj ter vzrokov z vidika odškodninske odgovornosti strank, ter ga opozorilo tudi na upoštevanje stališč, ki jih je Vrhovno sodišče RS v obravnavanem sporu sprejelo v sklepu VIII Ips 5/2024 z dne 20. 8. 2024. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 92.737,41 EUR z obrestmi in za plačilo mesečne rente v višini 1.330,70 EUR od 1. 6. 2018 dalje. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka, o njihovi višini pa bo izdalo poseben sklep po pravnomočni odločitvi o glavni stvari.

2.Zoper sodbo vlaga tožnik pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Vztraja pri odškodninski odgovornosti toženke. Navaja, da se je dvižna ploščad nahajala na višini treh metrov in je bila kot takšna (so)vzrok za nastalo škodo. Izvedenca iz varstva pri delu nista odgovorila, kakšna bi morala biti toženkina ravnanja ob napotitvi tožnika na delo v tujino. Ugotovila sta kršitve, do katerih se sodišče ni opredelilo. Toženka ni predložila listine, iz katere bi izhajalo, da je tožnika napotila v tujino na delo ključavničarja monterja. Morala bi zagotoviti, da bi vodja gradbišča A. A. govoril slovensko. Na gradbišču je bil prehud delovni tempo. V tednu, v katerem je prišlo do nezgode, je tožnik delal več ur, kot je zakonsko dopustno, zaradi česar je bil preutrujen. Ni pravilno stališče sodišča, da za presojo škodnega dogodka ni pomembno vprašanje ustreznosti zdravniškega pregleda. Tožnik ni bil usposobljen za delo, na katero je bil napoten. Ni vedel, kje naj bi se nahajali varnostni pasovi. Tudi sicer je A. A. izpovedal, da pri uporabi škarjaste dvižne ploščadi varnostni pas ni nujen. Sodišče se ni opredelilo do tega, da se je v bližini tožnikovega padca na tleh nahajal varnostni pas. Šele ob prihodu na Hrvaško je izvedel, da bo A. A. skrbel za njegovo varnost in zdravje, mu dajal navodila in ga nadzoroval. Toženka in A. A. nista ustrezno nadzorovala tožnika. Toženka ni preverjala organizacije dela, varnega delovnega okolja in se za tožnika ni zanimala. Njen pisni sporazum z družbo B. d.o.o. z dne 19. 8. 2014 je ničen, zato se nanj sodišče ne bi smelo sklicevati. Ni se opredelilo do okoliščin, ki izhajajo iz izpovedi C. C. in D. D. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik se je poškodoval, ko je kot delavec toženke (delodajalka v ožjem pomenu besede) opravljal delo na delovišču drugega izvajalca v kraju O., kamor ga je toženka napotila v okviru poslovnega sodelovanja z družbo B. d.o.o. (delodajalec v širšem pomenu besede)1. Pritožbeni očitek, da sodna izvedenca za varnost in zdravje pri delu E. E. in F. F. nista odgovorila, kakšna bi morala biti ravnanja toženke ob tej napotitvi tožnika, se navezuje na presojo, ali je toženka kot delodajalka v ožjem pomenu besede v tem sporu odškodninsko odgovorna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno predstavlja pravno presojo, ki je pridržana sodišču, zato dopolnitev izvedenskih mnenj v tej smeri ni bila potrebna.

6.Prvostopenjsko sodišče je pri presoji spora izhajalo iz stališč revizijskega sklepa VIII Ips 5/2024, v katerem je poudarjeno, da delodajalca v ožjem pomenu besede zavezuje prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Četudi vključi delavca v dejavnost delodajalca v širšem pomenu besede, ni razbremenjen vseh dolžnosti glede skrbi za varnost in zdravje delavca (ustrezna usposobitev delavca, določna opredelitev dela, spremljanje opravljanja dela delavca idr.). Prvostopenjsko sodišče je navedlo ustrezne razloge za presojo, da upoštevaje okoliščine konkretnega škodnega dogodka in pravnorelevantna ravnanja ter vzroke ni podana niti objektivna niti krivdna odškodninska odgovornost toženke. Do škodnega dogodka je prišlo izključno zaradi nedopustnega ravnanja tožnika.

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pri montaži sortirnega stroja za komunalne odpadke splezal na prečko zaščitne ograje škarjaste dvižne ploščadi (ploščad se je nahajala na višini približno 2,5 metra), da bi dosegel pločevino na transportnem traku. Ko se je prijel za motor transporterja, je vrtljivi krak traku zasukalo, tožnik pa je padel na tla z višine približno treh metrov. Z varnostnim pasom ni bil pripet. Upoštevaje tudi mnenje sodnih izvedencev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik postopal nepravilno, ker ni bil pripet z varnostnim pasom in ker je splezal na ograjo dvižne ploščadi.

8.Delo v škarjasti dvižni ploščadi, ki je bila ustrezno ograjena in pravilno delujoča, po pravilni prvostopenjski presoji ni predstavljalo nevarne dejavnosti, takšna ploščad pa sama po sebi tudi ni bila nevarna stvar v smislu drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje z zatrjevanjem, da se je dvižna ploščad nahajala na višini treh metrov in je bila zato (so)vzrok za nastalo škodo. Ker v primeru pravilne uporabe dvižne ploščadi do obravnavanega škodnega dogodka ne bi prišlo, ploščad sama po sebi ni bila nevarna stvar, delo v njej pa ne nevarna dejavnost. Če stvar, ki sama po sebi ni nevarna, postane takšna zaradi nedopustnega ravnanja tretjih oseb, je odgovornost za škodo lahko le krivdna (smiselno prim. II Ips 186/2017). Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi nepričakovanega in nedopustnega ravnanja tožnika, toženkine odškodninske odgovornosti utemeljeno ni ugotovilo. Na drugačno presojo ne vpliva pritožbeno sklicevanje, da dvižna ploščad ni bila ustrezna in da pred začetkom del ni bila pregledana. Pritožba niti ne konkretizira ustrezno vzročne zveze med tako zatrjevanima okoliščinama in nastankom škodnega dogodka. Poleg tega iz potrdila z dne 31. 3. 2014 (B14), ki je bilo v času nezgode veljavno, izhaja, da je škarjasta dvižna ploščad izpolnjevala vse pogoje, ki so bili določeni s pravili varstva pri delu.

9.Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da se je tožnik poškodoval, ko je opravljal montažna dela kot ključavničar monter. Pritožnik poudarja, da mora biti po stališču iz citiranega revizijskega sklepa delo, na katerega je delavec napoten, določno opredeljeno; navaja, da sta imeli stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za pomožnega ključavničarja I in toženki očita, da ni predložila listine, iz katere bi izhajalo, da ga je napotila v tujino na delo ključavničarja monterja2. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede vprašanja določnosti dela, na katerega je bil napoten tožnik, toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi bilo v pravnorelevantni vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pogodba o zaposlitvi za pomožnega ključavničarja I je izrecno vključevala opravljanje montažnih del na opremi ali konstrukcijah, tovrstno pa je bilo tudi delo, ki je bilo predmet pogodbe o poslovnem sodelovanju za leto 2014, sklenjene med toženko in družbo B. d.o.o.3, na podlagi katere je vključila tožnika v dejavnost te družbe. Tožnik se je poškodoval v okviru opravljanja tega dela, tj. pri montaži sortirnega stroja za komunalne odpadke.

10.Pritožba se sklicuje na revizijsko stališče, po katerem delodajalca obvezuje skrb za izbiro pogodbenega partnerja in se mora prepričati, v kakšen organizacijski ustroj napotuje delavca, kdo bo prevzel dolžnost nadzora, dajanja navodil … Pritožnik v zvezi s tem očita, da je šele ob prihodu na Hrvaško izvedel, da bo vodja gradbišča A. A. skrbel za njegovo varnost in zdravje, mu dajal navodila in ga nadzoroval. Četudi tega pred prihodom v kraj O. ni vedel, to po oceni pritožbenega sodišča ni v pravnorelevantni vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Enako velja za pritožbeno sklicevanje, da mu ni bilo pojasnjeno, kakšne naj bi bile vloge drugih delavcev in pravnih oseb na delovišču (iz njegove izpovedi sicer izhaja, da je vedel, da ga je toženka napotila v kraj O. na prošnjo družbe B. d.o.o. oziroma njenega direktorja G. G.).

11.Po pritožbenem zatrjevanju bi toženka morala zagotoviti, da bi A. A. govoril slovensko; govoril je nemško in malo angleško, ne pa slovensko, da bi se z njim tožnik lahko sporazumeval. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bilo za toženkino odškodninsko odgovornost lahko pomembno le, če bi konkretni nezgodi botrovalo (tudi) jezikovno nerazumevanje na gradbišču. Takšnega dejstva sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo. Kot je obrazložilo, tožnik ni podal že trditve, ki bi utemeljevala tak zaključek v zvezi z nastankom škodnega dogodka. V izpovedi je celo pojasnil, da se je z A. A., ki mu je odrejal delo, sporazumeval angleško, slovensko in tudi z rokami, če se česa ni razumelo, pa je prevajal nek Slovenec. Upoštevaje tudi izpovedi prič (H. H., G. G., I. I., J. J.) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je bilo z A. A. mogoče sporazumevati. Predvsem pa je ključna prvostopenjska pravilna ugotovitev, da čeprav je bilo razumevanje morda nekoliko slabše, ni predstavljalo razloga za to, da se tožnik ni pripel z varnostnim pasom in da je stopil na prečko ograje dvižne ploščadi (do škodnega dogodka torej ni prišlo zato, ker tožnik ne bi razumel nadrejenega). Pritožba vztraja, da je k škodnemu dogodku doprineslo sporazumevanje z rokami oziroma nemožnost sporazumevanja glede načina izvajanja dela, vendar teh okoliščin ne konkretizirana na način, ki bi utemeljeval obstoj vzročne zveze s padcem. Glede na vse obrazloženo na drugačno presojo ne morejo vplivati niti ostale navedbe, s katerimi želi pritožba dokazati, da tožnik ni razumel A. A. (npr. ob zaslišanju, ki je potekalo preko tolmača, je na eno v slovenščini zastavljeno vprašanje odgovoril slovensko, kar pa po mnenju pritožbe še ne pomeni, da je govoril in razumel slovensko; izpoved inšpektorja C. C., da se z nekim Nemcem na kraju dogodka ni dalo sporazumevati ...).

12.Odškodninsko odgovornost toženke pritožba zmotno utemeljuje z navedbo, da je bil na gradbišču prehud delovni tempo in da se je glede na izpoved tožnika pri delu mudilo. Iz njegove posplošene izpovedi res izhaja, da so na dan škodnega dogodka želeli čim prej pospraviti, da bi šli domov. Vendar pa je ključna prvostopenjska ugotovitev, da ni nihče potrdil, da bi kdorkoli tožnika (zlasti tudi v povezavi z njegovim ravnanjem, ki je vodilo k nastanku škodnega dogodka) priganjal k hitremu delu, ali da bi se tako mudilo, da je zaradi tega tožnik delal pod pritiskom. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da sta si nenazadnje v nasprotju (nedokazana) trditev tožnika, da naj bi A. A. želel, da se delo hitro zaključi, ter na drugi strani tožnikova trditev, da ga sploh ni razumel. Pritožba neuspešno navaja, da ni potrebno posebno znanje tujega jezika za razumevanje kretnje ob istočasnem načinu govora, ki kažeta, da je treba delati hitro. Gre za povsem posplošeno pritožbeno navedbo, ki je ob izostanku ustrezne konkretizacije ni mogoče povezati z okoliščinami nastanka škodnega dogodka.

13.Kot navaja pritožnik, nasprotuje stališču, da za presojo škodnega dogodka ni pomembna (ne)ustreznost zdravniškega pregleda. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšnega stališča sodišče prve stopnje ni sprejelo. Temeljito je presodilo vse očitke, s katerimi je tožnik utemeljeval, da zdravstvena sposobnost za opravljanje dela, pri katerem se je poškodoval, ni bila preverjena ter dokazana z ustreznim zdravniškim pregledom in spričevalom. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje ovrglo tovrstne tožnikove trditve oziroma obstoj vzročne zveze med njimi in škodnim dogodkom. Pravilno je ugotovilo, da tožnik iz dvižne ploščadi ni padel zato, ker ne bi bil zdravstveno zmožen obstati v njej, ali ker bi imel kakšne druge zdravstvene omejitve. V času nezgode je imel veljavno zdravniško spričevalo z dne 3. 2. 2014, ki je potrjevalo tudi izpolnjevanje posebnih zdravstvenih zahtev za delo na višini (B26). Pritožba izpostavlja opazko izvedenca E. E., da tožnik ni imel ustreznega zdravniškega soglasja, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvedenec ni podal nobene podrobnejše utemeljitve, na podlagi katere bi bilo to opazko mogoče vzročno povezati s škodnim dogodkom. Tudi sicer je tožnik v prvostopenjskem postopku na trditev, da za varno opravljanje dela ni bil ustrezno pregledan (globinski vid, ostrina vida, psihološko stanje), navezal zgolj ugibanje, da bi bilo to lahko eden od vzrokov, ki naj bi doprinesli k nesreči.

14.Pritožba neutemeljeno nasprotuje prvostopenjski presoji, da je bil tožnik usposobljen za delo, na katero ga je napotila toženka. Nenazadnje je v izpovedi sam potrdil, da je pri toženki opravil teoretični in praktični preizkus. Iz teoretičnega dela izpita iz varstva pri delu (B22) je razvidno, da je pravilno odgovoril na vprašanje (št. 17), da plezanje po delovni opremi, vključno s škarjasto dvižno ploščadjo, ni dopustno. V pritožbi zato zmotno zatrjuje, da vprašalnik za teoretični preizkus ni vključeval škarjaste dvižne ploščadi

. Poleg tega je I. I., ki je bil v času škodnega dogodka skupaj z njim v dvižni ploščadi, potrdil, da so delavci, vključno s tožnikom, vedeli, da se po košari (škarjasti dvižni ploščadi) ne sme plezati. Pojasnil je tudi, da tožniku ni nihče naročil, naj spleza iz košare in opravlja delo tako, kot ga je tik pred padcem; kot je še zatrdil, sploh ni bilo predvideno, da stopita iz dvižne ploščadi. Iz izvedenih dokazov torej ne izhaja, da bi tožnika glede plezanja po škarjasti dvižni ploščadi kdorkoli poučil drugače, kot ga je poučila že toženka v okviru usposabljanja iz varstva pri delu (niti mu ni na dan škodnega dogodka nihče o tem dal drugačnega navodila). Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da je tožnik vedel, da ne bi smel plezati po škarjasti dvižni ploščadi, pa je kljub temu samovoljno splezal na prvo prečko zaščitne ograje te ploščadi, kar je v nadaljevanju povzročilo škodni dogodek. V pritožbi se poskuša nedopustnosti ravnanja razbremeniti z neutemeljenim sklicevanjem, da mu ni nihče rekel, da dela ne sme opravljati na tak način, oziroma da naj bi takšno delo toženka dovoljevala (slednje ni dokazano).

15.Upoštevaje izpoved K. K. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da licenca o usposobljenosti za upravljalca dvižne košare z dne 19. 6. 2009 (B25) velja časovno neomejeno in tudi za dvižno košaro, na kateri je bil tožnik5. Pritožba se sklicuje na ugotovitvi izvedencev, da je bil tožnik za upravljalca dvižne košare usposobljen leta 2009, nato pa za to ni več imel obdobnega usposabljanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno niti ni odločilno, saj iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo med tem, ko bi tožnik izvajal delo upravljalca dvižne ploščadi; v njej se je med opravljanjem svojega dela le nahajal.

16.Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik vedel tudi to, da bi moral uporabljati varnostni pas. V izpodbijani sodbi je povzelo njegovo izpoved, da se je na izobraževanju naučil, da moraš biti v košari privezan, prav tako pa iz že citirane toženkine listine o teoretičnem usposabljanju izhaja, da je pravilno odgovoril na vprašanje, da je delo v dvižnih košarah treba obvezno izvajati v varnostni navezi na stabilne dele košare. Tudi sicer je na gradbiščih (npr. Anglija) pri delu v dvižni ploščadi varnostni pas uporabljal. Pritožbeno sodišče tako soglaša s prvostopenjsko presojo, da je do neuporabe varnostnega pasu na dan škodnega dogodka prišlo zaradi tožnikovega samovoljnega ravnanja, ne pa zato, ker naj bi v zvezi s tem ne bil ustrezno usposobljen. Samovoljno ravnanje dodatno potrjujejo njegova pojasnila, da varnostnega pasu ni uporabil, ker je bila sobota … (kar po presoji sodišča prve stopnje dokazuje, da je želel delo čim prej opraviti, da bi lahko šel čim prej domov in se tudi iz tega razloga ni privezal s pasom ter je stopil na ograjo); izpostavil je, da ne ve, "kam bi sploh lahko šel", če bi bil v dvižni ploščadi privezan z metrskim pasom ... V pritožbi tudi zmotno navaja, da ni vedel, kje naj bi se pasovi nahajali, saj je izpovedal, da so bili v kontejnerju. Tudi I. I. je potrdil, da so tožnik in ostali delavci vedeli, kje so varnostni pasovi.

17.V zvezi s pritožbenim sklicevanjem, da glede na izpoved A. A. pri uporabi konkretne dvižne ploščadi varnostni pas ni bil nujen, temveč le priporočljiv, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi A. A. takšno mnenje posredoval delavcem (vključno s tožnikom). Tožnik tega ni zatrjeval niti izpovedal, I. I. pa je zatrdil, da so tožnik in vsi ostali delavci vedeli, da bi morali biti privezani. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožniku nadrejeni, drug zaposleni pri toženki ali druga pravna ali fizična oseba, ki je delovala na gradbišču, ni dala navodila, naj varnostnega pasu ne uporabljala.

18.Zmoten je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da se je v bližini tožnikovega padca nahajal varnostni pas. Glede na njegovo izpoved je pravilno upoštevalo, da tožnik ob škodnem dogodku pasu ni nosil, zato je na tleh nahajajoči se pas utemeljeno pripisalo komu drugemu oziroma je štelo, da je tam ostal od kakega drugega dela. Navedba, da je bil pas nameščen na tla neposredno po padcu, zato da bi bilo policiji in inšpekciji prikazano, da je bil na voljo, a ga tožnik ni uporabil, predstavlja nedokazano pritožbeno ugibanje.

19.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da toženka (četudi ni bila neposredno na gradbišču) oziroma A. A. (ključna oseba na gradbišču) nista izvajala ustreznega nadzora, ker bi tožniku morala bodisi prepovedati opravljanje dela brez uporabe varnostnega pasu, bodisi poskrbeti, da bi ga uporabljal, oziroma če je delal karkoli narobe, mu to prepovedati. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da toženki ali drugemu subjektu na delovišču ni mogoče utemeljeno naprtiti odgovornosti za neuporabo pasu in plezanje po dvižni ploščadi. Kot je bilo namreč že obrazloženo, je takšno postopanje tožnika predstavljalo samovoljno in nedopustno kršitev pravil, ki jih je poznal, in česar ne more opravičiti s sklicevanjem na to, da ni bil nadzorovan oziroma da mu takšno postopanje ni bilo še dodatno prepovedano. Tudi sicer je prvostopenjsko sodišče, ki je ugotovilo, da se je na gradbišču nadzor sicer izvajal, pravilno obrazložilo, da od delodajalca (v širšem in ožjem smislu) ni mogoče pričakovati, da se bo stalno nahajal poleg vsakega delavca in ga ves čas spremljal, nadziral, usmerjal in opozarjal. To velja še zlasti glede delavca, kakršen je bil tožnik, ki je svoje delo znal opravljati in je bil izkušen gradbeni delavec. Dejstvo, da A. A. v trenutku nezgode ni bil navzoč na tistem delu gradbišča, kjer se je nezgoda pripetila (kot je izpovedal, je preverjal, kaj delajo, a ni mogel biti hkrati na vseh koncih gradbišča), je zato pravilno izključilo kot vzrok za škodni dogodek. Poleg tega je A. A. utemeljeno izpostavil, da tudi delavce obvezuje dolžnost skrbeti zase6, kar po presoji pritožbenega sodišča vsekakor vključuje spoštovanje prepovedi, o katerih je bil tožnik poučen.

20.Z navedbo, da ni bil deležen praktičnega usposabljanja, pritožnik ne more ovreči dejstva, da je kršil jasno in znano mu prepoved v zvezi z varnim opravljanjem dela. Tudi sicer pritožbena navedba ne drži. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bil tudi praktično usposobljen za varno delo. Pritožnik neutemeljeno navaja, da na Hrvaškem ni opravljal usposabljanja in da potrdila ni podpisal. L. L. (pooblaščena oseba družbe M. d.o.o.) je namreč potrdil pristnost potrdila (B11; vključuje zapisnik o preverjanju praktične usposobljenosti) o usposabljanju in preverjanju znanja tožnika za delo na varen način na delovnem mestu monter ključavničar, ki je bilo izvedeno po programu. Pristnost potrdila pritožnik neuspešno izpodbija z navedbo, da je delal na gradbišču v kraju O. od 22. 9. do 24. 10. 2014, medtem ko je potrdilo z dne 14. 1. 2014. Ključno je, da je bilo potrdilo na dan škodnega dogodka veljavno, saj je L. L. pojasnil, da hrvaško potrdilo o usposobljenosti velja trajno. Iz njega tudi ne izhaja, da ima tožnik hrvaško državljanstvo, kakor to zmotno navaja pritožba. Na potrdilu je res zapisano, da naj bi bil tožnik zaposlen pri družbi B. d.o.o., kar po pritožbenem navajanju ni bil, vendar to ni odločilno. G. G. je namreč pojasnil, da je bila družba B. d.o.o. naročnik in plačnik tega usposabljanja (kar pojasnjuje zabeležbo družbe B. d.o.o. na potrdilu), poleg tega pa iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik tudi predhodno, že kakšnih pet let, "delal preko G. G." (kot delodajalca v širšem pomenu besede). Praktično usposobljenost tožnika za delo na gradbišču sta potrdila tudi K. K. ter A. A., ki je pojasnil, da je tožnik (s katerim sta delala skupaj že na več deloviščih) že večkrat opravil izobraževanja o varnosti pri delu.

21.Ne glede na strinjanje z razlogi v zvezi z (ne)uporabo varnostnega pasu pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženkino odškodninsko odgovornost sicer izključuje tudi že kršitev prepovedi plezanja na ograjo dvižne ploščadi. Gre namreč za samostojno prepoved, katere kršitev je neposredno sprožila škodni dogodek.

22.Pritožba navaja, da je bil Pisni sporazum med toženko in družbo B. d.o.o. o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču z dne 19. 8. 2014 (A55) glede na izpoved toženkine direktorice N. N. pripravljen in podpisan po škodnem dogodku; ker je zato ničen, se sodišče prve stopnje nanj ne bi smelo sklicevati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz tega sporazuma citiralo vsebino člena, v katerem je bilo določeno, da je tožnik odgovorna oseba za varnost in zdravje pri delu na strani toženke. Ta del prvostopenjske obrazložitve pa niti ni odločilen in je tudi ob njegovem neupoštevanju pravilna presoja o neobstoju toženkine odškodninske odgovornosti.

23.Sodišču prve stopnje pritožba neutemeljeno očita neopredelitev do izpovedi inšpektorja C. C. in D. D. Te namreč niso takšne narave, da bi lahko vplivale na drugačno presojo spora. Izpoved C. C., da je na kraju nezgode našel le D. D. in da je bila težava ugotoviti, za katerega delodajalca je delal tožnik, ni v pravnorelevantni vzročni zvezi z okoliščinami, ki so dejansko privedle do škodnega dogodka. Enako velja za izpoved D. D., da se ne spomni A. A., in za pritožbeno sklepanje, da bi v primeru resničnosti izpovedi A. A., da so bili na delovišču vsi papirji za tožnika, ti bili na dan nezgode C. C. izročeni.

24.Pritožnik opozarja na revizijsko stališče, da mora delodajalec v ožjem pomenu besede spremljati opravljanje dela delavca (npr. s komunikacijo z njim ali delodajalcem v širšem pomenu besede); po izpovedi N. N. mu je toženka le obračunavala v kraju O. oddelane ure, drugih stikov glede njega pa ni imela, ni preverjala organizacije dela in varnega delovnega okolja in se zanj ni zanimala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da komunikacija med strankama ni bila omejena le na tisto, ki jo navaja pritožba. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožnik sam potrdil, da je s toženko komuniciral tudi o delu, oziroma kot je pojasnil v izpovedi, o tem, če je bilo kaj narobe, o dopustu ... Tudi izpovedi N. N. pritožba ne upošteva v celoti. Kot je namreč izpovedala, je toženka z G. G. preverjala delovne pogoje, izvajanje varstva pri delu, o razmerah in dogajanju pa je bila v kontaktu tudi s tožnikom. Glede na obrazloženo in upoštevaje razloge, v katerih se je pripetil škodni dogodek, pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženki tudi glede komunikacije oziroma spremljanja opravljanja dela tožnika ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi bilo v pravnorelevantni vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

25.Ne drži pritožbena navedba, da se je nesreča zgodila v soboto okoli 14.00 ure, saj iz tožbe (in tudi listin) izhaja, da se je zgodila ob 10.00 uri. Prvostopenjsko sodišče ni verjelo tožnikovi trditvi, da je škodnemu dogodku botrovalo preveliko število ur do tedaj opravljenega dela; kot je obrazložilo, pa bi moral delo odkloniti, če je menil, da ga ne zmore opravljati. Pritožnik vztraja, da je v tednu, v katerem je prišlo do nezgode, delal več ur, kot je zakonsko dopustno (po evidenci vsak dan 12), zaradi česar je bil preutrujen; meni, da je to gotovo doprineslo k nezbranosti in nemoči pri izvedbi višinskega dela oziroma je preprečilo, da bi se lahko ustrezno obvaroval pred padcem. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tedenski obseg dela, ki ga je tožnik opravil do škodnega dogodka, s slednjim ni v pravnorelevantni vzročni zvezi. Kot je bilo že obrazloženo, je bil ta posledica tožnikovega neupoštevanja prepovedi. Tudi sicer je A. A. izpovedal, da mu tožnik ni nikoli pojamral, da je utrujen, prekomerno obremenjen. Na vprašanje, kako se je počutil v kraju O. ob opravljanju dela v zatrjevanem obsegu, tožnik ni izpovedal o počutju, ki ga navaja v pritožbi, temveč zgolj o vsebini dela (da je bilo treba pospravljati, končati površno narejene stvari ipd.). Da bi pri tožniku zaznal takšno počutje, ne izhaja niti iz izpovedi I. I., ki je bil ob škodnem dogodku skupaj z njim v dvižni ploščadi (kot je pojasnil, je tožnik, spreten, skočil gor in mu je spodrsnilo). Pritožnik še navaja, da je glede delovnega časa in vsega v tej zvezi ves čas kontaktiral toženko (in ji očita, da ni ukrepala, ko je prejela število oddelanih ur), na drugem mestu pa nasprotno navaja, da z njo glede dela ni imel komunikacije. Ni pa trdil (in ne izhaja iz dokazov), da bi toženko (ali kogarkoli drugega) seznanil, da je zaradi obsega dela preutrujen in da ta vpliva na njegovo delovno zmožnost, kar bi bil, če je to res držalo, glede na 12. člen ZVZD-1 dolžan.

26.Zmoten je pritožbeni očitek, da sta izvedenca ugotovila kršitve, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ter jih ne bi smelo zanemariti pri presoji krivdne odgovornosti. Prvostopenjsko sodišče se je do odločilnih kršitev, ki jih je tožnik očital toženki (oziroma so izhajale iz mnenj izvedencev) ustrezno opredelilo, a v zvezi s tem protipravnih ravnanj toženke, ki bi bila v pravnorelevantni vzročni zvezi s škodnim dogodkom, pravilno ni ugotovilo. Pritožbena navedba, da je mnenje F. F. protislovno glede nekih razmerij, na kar je tožnik opozoril, je zgolj posplošena in je niti ni mogoče preizkusiti. Na drugačno presojo spora tudi ne vpliva sklicevanje pritožbe, da naj bi bila po mnenju izvedenca E. E. navodila za varno delo na ploščadi neberljiva. Ta je zgolj ugotovil, da so fotografije navodil za varno delo ter opozorilnih znakov na dvižni ploščadi, ki so vložene v spis, nečitljive, medtem ko ogleda ploščadi ni opravil. Prepričljivejša je zato ugotovitev v zapisniku inšpekcijskega nadzora (B36c) o tem, da so na škarjasti dvižni ploščadi nameščeni varnostni znaki (obvestila, navodila in varnostni znaki), ter da inšpektor ob ogledu na tej delovni opremi ni ugotovil nepravilnosti.

27.Glede na vse obrazloženo je neutemeljeno zavzemanje pritožbe za toženkino (solidarno) odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

28.Ker pritožba ni utemeljena, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

29.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP). Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, toženka pa, ker njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (deloma vsebuje tudi nove navedbe) in zato ni bil za pravdo potreben strošek.

-------------------------------

1Z vidika 2. točke 3. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) je t.i. delodajalec v ožjem pomenu besede tisti, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, t.i. delodajalec v širšem pomenu besede pa je tisti, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu.

2Delovno mesto ključavničar monter omenja potrdilo z dne 14. 1. 2014 (B11), izdano na Hrvaškem, iz katerega izhaja, da je za to delovno mesto tožnik opravil preverjanje znanja za delo na varen način.

3V njej sta se toženka in družba B. d.o.o. dogovorili za sodelovanje na področju servisiranja in montaže procesne opreme in drugih del, ki se nanašajo na montažo del za prevzeti projekt.

4Kot izhaja iz vprašalnika - posebni del, je ta pokrival obe delovni mesti, tako pomožni ključavničar I kot ključavničar monter.

5Tudi iz mnenja izvedenca E. E. (str. 6) izhaja, da je to usposabljanje potekalo po programu za upravljalca avtodvigala, ki vključuje škarjasto dvižno ploščad.

6V skladu s prvim in drugim odstavkom 12. člena ZVZD-1 mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje.

Zveza: