Jedro

Pogoje za zaščiteno kmetijo določa 2. člena ZDKG in glede na ugotovitev, da so ti pogoji izpolnjeni, je izpodbijana odločitev pravilna in je tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more izpodbiti. Zakon o kmetijstvu, na katerega se sklicuje tožeča stranka v tožbi, na status zaščitenih kmetij ne vpliva, saj to področje ureja ZDKG kot specialen predpis.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z zgoraj navedeno prvostopno odločbo je bilo odločeno, da kmetijsko gospodarstvo na naslovu …, ki obsega parc. št. 278/0, 280/0, 268/0, 8/0, 246/0, 249/0, 274/0, 275/0, 288/0, 293/1, 957/0, 244/0, 245/0, 272/0, 276/3, 285/0, 293/4, 265/0, 250/0, 271/0, 270/2, 290/0, 264/0, 247/0, 273/0, 292/0, 293/2, 293/3, 270/1, 18/0, 251/0, 276/1, 279/0, 282/1, 248/0, 287/0, 266/0 in 269/0, vse k.o. … izpolnjuje pogoje, da se ga opredeli kot zaščiteno kmetijo, ker obsega 10,12 ha primerljivih površin (1. točka izreka). V zemljiški knjigi se za navedene parcele opravi izbris zaznambe o zaščiti kmetije vpisane na podlagi pravnomočne odločbe Upravne enote Dravograd, št. 321-46/99-3/7 z dne 27. 7. 1999 (2. točka izreka) in se po pravnomočnosti te odločbe pri parcelah navedenih v 1. točki izreka v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti vpiše nova zaznamba o zaščiti kmetije (3. točka izreka). Tožnika sta se zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je kot drugostopni organ z v uvodu navedeno odločbo njuno pritožbo zavrnilo.

2. Iz obrazložitve obeh odločb izhaja, da kmetija, ki je bila v lasti pokojne A.A. do celote izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo iz 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG), ker obsega 10,12 ha primerljivih površin in torej presega z zakonom zahtevanih 5 ha primerljivih površin, ki so pogoj za zaščito kmetije. Pokojna A.A. je namreč lastnica 119.813 m2 kmetijskih zemljišč z boniteto od 1 do 49, 230 m2 kmetijskih zemljišč z boniteto od 50 do 100, 329.239 m2 gozdnih zemljišč in 4.511 m2 pozidanih zemljišč, kar je skupaj 453.793 m2. Vse navedene nepremičnine so v lasti ene fizične osebe, s čimer je izpolnjen pogoj za zaščito kmetije, ki se nanaša na ustrezno lastništvo nepremičnin. Zaščitena kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti (3. člen ZDKG).

3. Prvostopni organ je dediče po pokojni A.A. pred izdajo odločbe s pravilno vročenim dopisom pozval, da sporočijo možne ugovore na uradne ugotovitve z namenom, da se jim v skladu z načelom varstva pravica strank, določenem v prvem odstavku 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in v skladu s prvim odstavkom 138. člena in 146. člena istega zakona poda možnost, da pred izdajo odločbe sodelujejo v tem postopku, da zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice oziroma, da dobijo možnost, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

4. Na ta poziv se je odzvala samo tožnica, upravni organ pa je ugotovil, da so njene pripombe neutemeljene. Glede na to, sta upravna organa odločila, da obravnavano kmetijsko gospodarstvo izpolnjuje pogoje za zaščito kmetije.

5. Tožeča stranka se v svoji laični tožbi sklicuje na to, da je bil dne 11. 5. 2015 v državnem zboru potrjen Zakon o kmetijstvu, ki po njenem mnenju vpliva na pravilnost izpodbijane odločbe, zato prosi za ponovno presojo. Meni, da je zakon, ki ureja zaščitene kmetije, zastarel, vpis statusa zaščitene kmetije v zemljiški knjigi in katastru pa je zgolj informativne narave. Pomembno je, da je stranki dana možnost biti slišana ali da ima pravico do izjave. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Pogoje za ugotovitev zaščitene kmetije določa ZDKG, katerega namen je preprečevanje drobitev zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko-gozdarskih gospodarskih enot in ustvarjanje možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij (1. člen tega zakona). Zaščitena kmetija po tem zakonu je kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para ali oseb, ki živita v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine (prvi odstavek 2. člena ZDKG). Za 1 ha primerljive kmetijske površine po tem zakonu šteje 1 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča in imajo boniteto zemljišč v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, od 50 do 100, 2 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča z boniteto od 1 do 49 ali 8 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot gozdna zemljišča (drugi odstavek 2. člena ZDKG).

9. Obravnavana zemljišča skupaj predstavljajo 10,12 ha primerljive kmetijske površine in so v lasti pokojne A.A. ter predstavljajo kmetijsko-gozdarsko gospodarsko enoto. Na tej podlagi sta upravna organa ugotovila, da predmetne nepremičnine izpolnjujejo pogoje za zaščiteno kmetijo, sodišče pa se s takšnim zaključkom strinja. Pogoje za zaščiteno kmetijo določa 2. člena ZDKG in glede na ugotovitev, da so ti pogoji izpolnjeni, je izpodbijana odločitev pravilna in je tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more izpodbiti. Zakon o kmetijstvu, na katerega se sklicuje tožeča stranka v tožbi, na status zaščitenih kmetij ne vpliva, saj to področje ureja ZDKG kot specialen predpis. Izpodbijana odločitev tako temelji na pravilni materialnopravni podlagi, to je ZDKG, zato so tožbene navedbe, ki temu oporekajo neutemeljene. Glede tožbene navedbe, da ima tožeča stranka pravico do izjave v postopku, pa sodišče ugotavlja, da je bila tožeči stranki ta pravica dana, tožeča stranka pa jo je tudi izkoristila, saj je v postopku pred organom prve stopnje dala svoje pripombe, ki pa jih je prvostopni organ kot neutemeljene glede na dejanske ugotovitve in glede na relevantno materialnopravno podlago pravilno zavrnil. Ustne obravnave prvostopni organ v obravnavani zadevi ni razpisal, to pa tudi po presoji sodišča ni bilo potrebno. Ustna obravnava se razpiše, kadar je to koristno za razjasnitev stvari, obvezna pa je v zadevah, kadar sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi interesi ali kadar je treba opraviti ogled ali zaslišati priče ali izvedence (154. člen ZUP). V obravnavani zadevi ni bilo okoliščin, ki bi terjale obvezno obravnavo, glede na nesporna za odločitev relevantna dejstva pa ta tudi ni bila potrebna.

10. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).