Jedro

Na podlagi ocene po posameznih kriterijih so zaposleni dobili ustrezno število točk in zadostno število točk je pomenilo izredno napredovanje. Tožnica bi ob upoštevanju pravilne ocene tudi po kriteriju interdisciplinarne usposobljenosti, izpolnjevala pogoje za izredno napredovanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepe tožene stranke o določitvi količnika za določitev plače tožnice in naložilo toženi stranki, da je dolžna izdati tožnic novo odločbo o razvrstiti v plačilni razred z veljavnostjo od 1. 3. 1997 dalje. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica na podlagi ocene po večini kriterijev izpolnjevala pogoje za napredovanje. Ker pa na podlagi ocene po kriteriju interdisciplinarne usposobljenosti ni dobila nobene točke, ni dosegla zadostnega števila točk za izredno napredovanje. Sodišče pa je ugotovilo, da bi na podlagi predloženih dokazil, tožnica izpolnjevala kriterije, ki so predpisani kot pogoj za interdisciplinarno usposobljenost. Tudi primerljivi delavci, ki so vsi prejeli točke iz naslova interdisciplinarne usposobljenosti, niso bistveno odstopali od tožnice, oziroma je bila pri nekaterih argumentacija celo šibkejša. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji povzema in utemeljuje oceno ravnateljice o izpolnjevanju kriterija interdisciplinarne usposobljenosti. Navaja, da bi sodišče po oceni vseh dokazov moralo ugotoviti, da interdisciplinarna usposobljenost tožnice ni dokazana. Tožnica ni izredno napredovala na podlagi dejanske ocene predpisanih kriterijev in ne zato, ker je bilo število delavcev, ki lahko izredno napredujejo, limitirano.

Sodišče si napačno razlaga ustavno odločbo, ko meni, da je sleherni delavec v vzgoji in izobraževanju že s tem, ko vloži tožbo, upravičen do izrednega napredovanja.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Ker tožena stranka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Pri presoji materialno pravne pravilnosti sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka pa v svoji sicer obsežni reviziji povzema le dejanske ugotovitve in graja dokazno oceno sodišč. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi pri oceni po kriteriju interdisciplinarne usposobljenosti tožena stranka morala upoštevati dokaze, ki jih je predložila tožnica, še posebej ob upoštevanju ocene primerljivih delavcev po tem kriteriju.

Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-91/97 z dne 1. 2. 2001 odpravilo nekatere določbe Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Uradni list RS. št. 41/94, 49/95 in 66/96 - Pravilnik), za nekatere pa je ugotovilo, da niso v neskladju z Ustavo in zakonom. Odpravljena je bila tudi določba, po kateri je lahko izredno napredovalo le omejeno število zaposlenih, in to ne glede na dejansko oceno po posameznih kriterijih, temveč s pavšalno določeno mejo v odstotku. V času odločanja v tej zadevi je odločba Ustavnega sodišča že veljala, kar pomeni tudi, da Pravilnik ni več določal omejitev števila zaposlenih, ki lahko izredno napredujejo. Ob pravilni uporabi Pravilnika zato kvota možnih izrednih napredovanj ni več smela vplivati na ocenjevanje zaposlenih po posameznih kriterijih (tako na primer sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 200/2001 z dne 1. 10. 2002). Izpodbijana sodba bi bila tako nezakonita, kolikor bi odločitev temeljila na tem dejstvu. Za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe sta torej bistvena presoja ocene ravnateljice o izpolnjevanju pogojev za prvo napredovanje (25. in 26. člen Pravilnika, Uradni list RS, št. 41/94 in 49/95, v zvezi z 12. členom novele Pravilnika, Uradni list RS, št. 66/96) in ugotovitev, ali je na objektivnost oziroma pravilnost te ocene vplivala vnaprejšnja omejitev števila zaposlenih, ki bodo dejansko lahko napredovali.

Pravilnik v 25. členu (njegove določbe so po odločitvi Ustavnega sodišča v skladu z Ustavo in zakonom; točke 35 do 37 obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča) ne določa, da se pri prvi razporeditvi v plačilni razred ne uporabljajo določbe II. poglavja. Določa le, da se izpolnjevanje pogojev ne ugotavlja na tam predpisan način in da se izpolnjevanje pogojev ne dokazuje s pisnimi dokazi. Izpolnjevanje pogojev za napredovanje temelji na oceni ravnatelja na posebnem obrazcu, ki pa tudi v tem primeru kot enega od pogojev določa interdisciplinarno usposobljenost. Katere usposobljenosti se upoštevajo pri tem kriteriju, določa 11. člen Pravilnika in na to opredelitev je bila vezana ravnateljica tudi pri oceni za prvo razporeditev.

Odločitev sodišča temelji na dokazni presoji (na tako ugotovljeno dejansko stanje je vezano tudi revizijsko sodišče), da ocena ravnateljice ni bila objektivna. Sodišče je dokazno oceno sprejelo na podlagi predloženih listinskih dokazov in primerjave s tistimi primerljivimi delavci tožene stranke, ki so jim bile priznane točke po kriteriju interdisciplinarne usposobljenosti. Poleg tega pa sta obe sodišči tudi ugotovili, da je bil očitno razlog za neoceno tožnice po tem kriteriju prepoved izrednega napredovanja več kot 20 odstotkom zaposlenih. Pri toženi stranki je izredno napredovalo le toliko delavcev, da ta odstotek ni bil presežen. To povsem nedvoumno izhaja iz obrazložitve sklepa Sveta zavoda o zavrnitvi ugovora z dne 21. 4. 1997 (priloga A4), na ta razlog se je tožena stranka sama sklicevala še v odgovoru na tožbo z dne 24. 6. 1997. Zato je točna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka sklicevanje na to omejitev (kot očitno odločilnega razloga za sporno neocenjenost po kriteriju interdisciplinarne usposobljenosti) opustila šele potem, ko je Ustavno sodišče tako določbo Pravilnika kot neustavno odpravilo (ne razveljavilo kot je sicer napačno navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe).

Na podlagi ocene po posameznih kriterijih so zaposleni dobili ustrezno število točk in zadostno število točk je pomenilo izredno napredovanje. Tožnica bi ob upoštevanju pravilne ocene tudi po kriteriju interdisciplinarne usposobljenosti, izpolnjevala pogoje za izredno napredovanje. Po tem kriteriju bi lahko dobila točke, ki bi bile podlaga za presojo o izpolnjevanju pogojev za izredno napredovanje. Sodišče je na podlagi take dejanske ocene toženi stranki naložilo, da tožnico ponovno oceni tudi po tem kriteriju in ji izda novo odločbo o razvrstitvi v plačilni razred.

Ker zatrjevani revizijski razlog ni podan in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).