Jedro

Hoje po mokrih stopnicah, obloženih s protidrsnimi ploščicami in opremljenimi z obojestransko ograjo, kot so bile ugotovljene v obravnavanem primeru, ko je šlo za uporabo mostu na območju bazena, čez katere so kopalci hodili bosi, ne more predstavljati večje nevarnosti. Nevarnost v takih pogojih uporabe tako glede na namen kot območje kraja, ne odstopa od povprečja. Zato tožnikove škode po presoji revizijskega sodišča ni mogoče uvrstiti med škode, ki so nastale zaradi objektivne odgovornosti v posledici nevarne stvari ali dejavnosti.

Pravdnim sodiščem se v obrazložitvah svojih odločb ni treba opredeljevati do tistih navedb strank, ki za odločitev niso relevantne ali so očitno nesmiselne ali pomenijo zlorabo procesnih pravic. Ker se obveznost obrazložitve odločbe nanaša le na pravno relevantna dejstva, sodišče, tudi če nek nerelevanten dokaz sicer izvede, rezultata tega dokaza ni dolžno navajati v obrazložitvi.

Izrek

Revizija glede odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v tem postopku zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 31.12.1999, ko se je poškodoval kot uporabnik bazena zavarovanke tožene stranke. Padel je na mokrih stopnicah pri sestopu z zadnje stopnice na mostu med bazeni.

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 2.250.000 SIT (sedaj 9.389,08 EUR) in za premoženjsko škodo v višini 81.906 SIT (sedaj 341,79 EUR).

Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Tožnik je vložil revizijo proti drugostopenjski sodbi. Uveljavlja "pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku". Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču I. stopnje v ponovno sojenje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) je bil izvod revizije vročen nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi ni dovoljena.

Izpodbijani del pravnomočne sodbe znaša 2.331.906,00 SIT (sedaj 9.730,87 EUR). Od navedenega se znesek 2.250.000,00 SIT nanaša na nepremoženjsko škodo, znesek 81.906,00 SIT pa na premoženjsko. Nepremoženjska in premoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago in to tudi v primeru, ko se uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo, znaša 81.906,00 SIT, s čimer ni presežena za dovoljenost revizije predpisana meja 1.000.000,00 SIT iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Tožnikova revizija torej v tem delu ni dovoljena. Revizijsko sodišče je zato tožnikovo revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo, po 377. členu ZPP zavrglo.

Revizija v delu glede odločitve o nepremoženjski škodi ni utemeljena.

Tožnik v reviziji trdi, da sta nižji sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ker razlogi v sodbah nasprotujejo ugotovitvam sodišča prve stopnje z ogledom na kraju samem dne 29.5.2001, ko je sodišče ugotovilo, da ima zadnja stopnica površino s keramičnimi ploščicami, ki so bolj gladke in imajo drugačno površino kot keramične ploščice na tleh. Revizijsko sodišče tej trditvi ne more pritrditi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v sodbah nižjih sodišč o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar sta sodišči navedli v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o ogledu dne 29.5.2001 in med samim tem zapisnikom. Tožnik spregleda, da sta omenjeni zapisnik o ogledu sodišči pravilno povzeli v svojih sodbah, zgolj dejstvo, da mu nista pripisali takšne dokazne vrednosti, kot bi si želel tožnik, pa ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišči sta o tem, katera dejstva štejeta za dokazana, odločili na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka skladno z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP).

Nadalje tožnik trdi, da sta sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ker nista upoštevali posameznih izpovedb prič T. C., M. Š., izpovedb prič A. J. in D. F. pa nista pravilno ocenili. V tem delu ter v delu, kjer tožnik navaja, katera dejstva bi moralo sodišče šteti za dokazana in na podlagi katerih dokazov (predvsem izpovedbi prič T. C. in M. Š.), ter katere dokaze je nepravilno presodilo, tožnik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar na revizijski stopnji ni dovoljeno.

Tožnik trdi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni zavzelo stališč o navedbah tožnika v pripravljalnih vlogah. Revizijsko sodišče taki oceni ne pritrjuje. Sodišče se je opredelilo do tistih dejanskih navedb tožnika, ki so bile pravno relevantne z vidika pravnega stališča sodišča. Pravdnim sodiščem se v obrazložitvah svojih odločb ni treba opredeljevati do tistih navedb strank, ki za odločitev niso relevantne ali so očitno nesmiselne ali pomenijo zlorabo procesnih pravic(1). Odgovor na navedbe tožnika v točki X. In XI. In XIII. v pripravljalni vlogi z dne 16.2.2001, z dne 20.2.2002 in z dne 18.3.2002, smiselno izhaja iz dela obrazložitve, kjer sodišče ugotavlja, da je bila izvedba stopnic tehnično pravilna in, da so bile ploščice protidrsne, padca pa ne bi mogel preprečiti niti prisoten delavec, ki bi sproti brisal mokra tla (stran 4. sodbe sodišča druge stopnje). Navedbe glede kopališča v Avstriji, ki ga je obiskal pooblaščenec tožnika in fotografije omenjenega kopališča, priložene pripravljalni vlogi z dne 18.3.2002, pa za odločitev v konkretnem primeru niso bistvenega pomena in se sodišču do njih ni potrebno opredeljevati. Ker se obveznost obrazložitve odločbe nanaša le na pravno relevantna dejstva, sodišče, tudi če nek nerelevanten dokaz sicer izvede (zaslišanje priče K.), rezultata tega dokaza ni dolžno navajati v obrazložitvi. Tudi z argumenti tožnika v zadnjem odstavku XIV. točke pripravljalne vloge z dne 15.1.2003 se je sodišče seznanilo in jih obravnavalo (sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo zapisnik o ogledu na 4. strani sodbe, sodišče druge stopnje pa na 4. strani svoje sodbe). Navedbe v pripravljalnih vlogah pod tč. XV. In XVI. z dne 27.8.2003 in z dne 2.9.2003 o zamenjavi keramičnih ploščic po škodnem dogodku in po požaru pri zavarovanki tožene stranke in priložene fotografije iz časa po škodnem dogodku za odločitev sodišča niso bile relevantne, zato jih tudi ni bilo potrebno vsebinsko obravnavati.

Sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili ne krivdne niti objektivne odgovornosti tožene stranke. Ugotovljeno je naslednje dejansko stanje: - tožnik je dne 31.12.1999 kot uporabnik bazena zavarovanke tožene stranke padel na mokrih stopnicah pri sestopu z zadnje stopnice na mostu med bazeni; - ploščice na zadnji stopnici na mostu so bile specialne, namenjene za bazenske površine in so imele vse potrebne ateste, tudi proti drsenju. Protidrsni trak ni bil potreben, ker so bile nameščene protidrsne ploščice; - barvna oznaka (drugačna, svetlejša barva ploščic) na zadnji stopnici je opozarjala, da se začenjajo stopnice; - vsak obiskovalec je imel možnost, da koristi ograjo, če je ocenil, da se zaradi mokre podlage ne čuti dovolj varno; - izvedba stopnišča je bila tehnično pravilna.

- most je bil širok približno 1 m, na obeh straneh mostu, levo in desno ob stopnišču, je bila kovinska ograja, ki je omogočala obiskovalcu, da se lahko z obema rokama (obojestransko) prime in tako varno preide čez prehod; - tožnik ni bil dovolj pazljiv in je zaradi tega prišlo do zdrsa in padca; - zdrsa ne bi mogla preprečiti ne opozorilna tabla, da ni dovoljeno hoditi z bosimi nogami, niti prisoten delavec, ki bi sproti brisal mokra tla; v kopališčih ni mogoče preprečiti talne mokrote v bazenskem okolju, kar je znano vsaki povprečno in običajno skrbni osebi in se taka oseba lahko zaveda, da so v okolici bazena mokra in zato spolzka tla ter da gibanje po takšni površini lahko predstavlja določen rizik, ki ga kopalec mora sprejeti nase, zlasti če ne ravna s potrebno skrbnostjo, ki jo zahtevajo razmere, kakršne vladajo v kopališčih.

Na podlagi navedenih dejstev sta obe sodišči presodili, da zavarovanka tožene stranke ni opustila dolžne skrbnosti, prav tako pa nista ugotovili objektivne odgovornosti, ker sta zaključili, da pri stopnici ni šlo za nevarno stvar. Navedenim zaključkom tožnik nasprotuje. Meni, da tožena stranka (pravilno zavarovanka tožene stranke) najmanj iz zavestne malomarnosti, če ne že iz eventualnega naklepa ni uredila hoje gostov po stopnici tako, da hoja po tej stopnici ne bi bila drseča. Tožena stranka bi morala zagotoviti stalno brisanje mokrih stopnic, pri vsakem mostičku pa namestiti opozorilne table, da hoja z bosimi nogami ni dovoljena, naj kopalci uporabljajo kopalne copate in, da obstaja nevarnost zdrsa. Če bi tožena stranka sposojala kopalne čevlje, bi si jih tožnik sposodil in mu ne bi spodrsnilo. Meni, da je tožena stranka tožniku odgovorna tako po pravilih o krivdni kot objektivni odgovornosti.

Po presoji revizijskega sodišča ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage ne za krivdno niti za objektivno odgovornost tožene stranke. Po razlagi določbe drugega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur, l. SFRJ št. 29/78-57/89) je nevarna tista dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne glede na okoliščine primera. Zgolj ob obstoju takih okoliščin je možno uporabiti določbo 173. člena ZOR o objektivni odgovornosti po načelu vzročnosti. Hoja po mokrih stopnicah, obloženih s protidrsnimi ploščicami in opremljenimi z obojestransko ograjo, kot so bile ugotovljene v obravnavanem primeru, ko je šlo za uporabo mostu na območju bazena, čez katere so kopalci hodili bosi, ne more predstavljati večje nevarnosti. Nevarnost v takih pogojih uporabe tako glede na namen kot območje kraja, ne odstopa od povprečja. Zato tožnikove škode po presoji revizijskega sodišča ni mogoče uvrstiti med škode, ki so nastale zaradi objektivne odgovornosti v posledici nevarne stvari ali dejavnosti(2). Tožena stranka glede na ugotovljene okolnosti ne odgovarja niti krivdno. Zavarovanki tožene stranke ni mogoče očitati nobenih opustitev, ne s stališča večje skrbnosti po pravilih stroke (drugi odstavek 18. člena ZOR) niti s stališča določb Pravilnika o varstvu v urejenih kopališčih (Ur. l. SRS št. 33/1987). Skladno s 7. in 8. členom omenjenega Pravilnika morajo biti tla v bazenu nedrseča in varna, stopnice in lestve v bazenih pa morajo imeti prijemališča na obeh straneh. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je bilo na ta način za varnost tudi poskrbljeno, tožnikove trditve o preveliki drsnosti ploščic in napačni konstrukciji stopnic pa ugotovljenemu dejanskemu stanju nasprotujejo in na revizijski stopnji niso upoštevne. Med znaki za označitev nevarnosti, ki grozijo kopalcem, ki jih mora zagotoviti upravljalec skladno s V. poglavjem Pravilnika o varnosti v urejenih kopališčih, ni znakov za mokra tla, za nevarnost zdrsa niti za obvezno uporabo kopalnih copat, torej v smeri opustitev, ki jih tožnik očita zavarovanki tožene stranke. Iz ugotovljenih dejstev, da je namestila protidrsne ploščice, obojestransko ograjo, da je bila barva ploščic na prvi stopnici svetlejša, je mogoče sklepati, da je zavarovanka tožene stranke ravnala s potrebno skrbnostjo, kot se od nje pričakuje, zato je utemeljen zaključek, da tožena stranka ne more biti odgovorna za tožnikov padec.

Na podlagi navedenega revizijsko sodišče zaključuje, da nista podana uveljavljena revizijska razloga, zaradi česar je bilo treba tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej Galič, Ustavno civilno procesno pravo, Ljubljana 2004, s. 238. Op. št. (2): Enako tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 604/2000 in sklepu II Ips 439/2002.