Jedro

Sodišče soglaša z upravnim organom, da ob ugotovljenem dejanskem stanju (od porušenja hiše do 15. 5. 1945 ni minilo tri mesece), pogoj iz določbe 2.a člena ZZVN ni izpolnjen. Sodišče ne more slediti razlogovanju tožnice, da je navedeno določbo razumeti tako, da gre status osebi, ki je morala kadarkoli od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi škodnega dogodka, upoštevnega po ZZVN, zapustiti dom in bila odsotna neprekinjeno tri mesece.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ tožnici ni priznal statusa žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi je navedel, da ni sporno, da so bile Jesenice bombandirane dne 1. 3. 1945 ter hiša, v kateri je tožnica živela porušena, sama pa je bila odpeljana v bolnico na Jesenice, mama in sestra pa na Golnik. Po izpustitvi iz bolnišnice pa je živela nekaj časa v ..., kasneje pa v …. Na podlagi zbranih dokazov ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – begunca (pregnanca) iz 2.a člena tretjega odstavka Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN), saj čas, prebit v begunstvu od 1. 3. 1945 do 15. 5. 1945, ni trajal neprekinjeno tri mesece.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil, ker soglaša s prvostopnim organom, da ni izpolnjen pogoj treh mesecev, ki se zahteva za čas prebit v begunstvu do 15. 5. 1945. Tožnica izpodbija odločbo prvostopnega organa in meni, da določbe člena 2.a ZZVN ne gre razlagati tako, da se status žrtve vojnega nasilja – begunca pridobi le, če je čas, preživet v begunstvu, trajal neprekinjeno najmanj tri mesece v obdobju od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945. Po taki razlagi bi prišlo do neupravičenega razlikovanja tistih, ki so jih vojna grozodejstva prizadela šele proti samem koncu vojnega obdobja. Tako razlikovanje bi pomenilo kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Ob pravilni razlagi zakona ga je potrebno uporabiti tako, da mora biti izpolnjen prvi pogoj, da je prišlo do škodnega dogodka v obdobju 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 in drugi pogoj, da so škodljive posledice trajale najmanj tri mesece. Smisel določbe je treba iskati v namenu zakona, to je, da država prevzame odgovornost za opustitev skrbi za svoje državljane med vojnim obdobjem. Šele ob hkratni izpolnitvi obeh pogojev pa se pripiše pravna posledica, to je podelitev statusa in dodelitev pravic, ki so vezane nanj. Tožena stranka pa je neutemeljeno združila oba pogoja, enega z drugim ter pri tem tožeči stranki storila krivico. Zaradi napačne uporabe materialnega prava organ tudi ni ugotovil pravno relevantnih dejstev. O pravilni uporabi materialnega prava je treba ugotoviti, koliko časa je tožnica preživela v begunstvu. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter odločitev o zadevi ter zahteva povrnitev stroškov postopka oziroma podrejeno odpravo in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnica ugovarja pravilni uporabi določbe 2.a člena ZZVN, ob nesporno ugotovljenih dejstvih, da je bila njena hiša 1. 3. 1945 porušena ter se ni vrnila vanjo v obdobju, daljšem od treh mesecev.

Sodišče soglaša z upravnim organom, da ob ugotovljenem dejanskem stanju, da od porušenja hiše do 15. 5. 1945, ni minilo tri mesece, pogoj iz določbe 2.a člena ZZVN ni izpolnjen. Sodišče ne more slediti razlogovanju tožnice, da je razumeti določbo 2.a člena ZZVN tako, da gre status osebi, ki je morala kadarkoli od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi škodnega dogodka, upoštevnega po ZZVN, zapustiti dom in bila odsotna neprekinjeno tri mesece.

Sodna praksa je namreč v primerljivih zadevah razlagala časovni pogoj, določen v 3. členu ZZVN „neprekinjeno najmanj tri mesece“, enako kot tožena stranka. Določba 2.a člena ZZVN pa se glede umestitve spornega trajanja „neprekinjeno najmanj tri mesece“, v obdobje od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945, ne glasi drugače, zato sodišče ne more slediti razlogom tožeče stranke o drugačni razlagi te določbe (sodba Upravnega sodišča U 1355/2002 z dne 10. 11. 2003; sodbe Vrhovnega sodišča I Up 203/2002 z dne 29. 10. 2004, I Up 848/2003 z dne 14. 2. 2005, I Up 214/2002 z dne 24. 10. 2002).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, da sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.