Jedro

V zvezi z vprašanjem, kdaj so podani znaki kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1, je v podobnem primeru Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je glede na okoliščine vsakega posameznega primera treba presojati, katera ravnanja predstavljajo psihično nasilje. Pogosto vključuje verbalno nasilje (kričanje, vpitje, poniževanje, zmerjanje, sarkazem, posmehovanje). Pri tem ni potrebno, da je tovrstnih ravnanj več ali da se ta ponavljajo, če je že eno samo tako ravnanje dovolj resno in zavržno ter posega v osebnost in dostojanstvo posameznika. Ravnanje je treba presojati zlasti strogo, kadar je kršitelj nadrejeni, prizadeti pa podrejeni. Dejanja nadrejenega imajo večji učinek, saj nastopa s pozicije moči in obvladuje zaposlitev prizadetega, temu pa je zaradi podrejenega položaja onemogočena enakovredna in učinkovita obramba. Nadrejeni delavec lahko podaja kritike, kadar je delo opravljeno neustrezno, vendar mora pri tem ravnati na primeren način. Kritika se lahko nanaša na samo delo, ne pa na samo osebo delavca.

V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 je delodajalec v odpovedi dolžan navesti le dejanske razloge odpovedi, pravne opredelitve očitanega ravnanja pa ni dolžan navesti. Če jo navede, sodišče pri presoji nezakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Dejanske razloge odpovedi je zato v obravnavanem primeru treba presojati ne le s stališča, ali ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej ali je tožničina ravnanja možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonit razveljavilo sklep tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici št. ... z dne 3. 4. 2015 in zavrnilni del sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 20. 5. 2015 (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v vsa socialna zavarovanja, ji za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje obračunati bruto nadomestilo plače, odvesti davke in prispevke ter ji izplačati ustrezno nadomestilo neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska, tj. od 11. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 2.534,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

V pritožbi vztraja, da tožena stranka ni bila dolžna preložiti zagovora. Tožnica in njen pooblaščenec sta imela dovolj časa za pripravo zagovora, ki bi ga lahko pripravila tudi v pisni obliki. Ob prejemu tožničinega opravičila je tožena stranka imela glede očitane kršitve z dne 5. 3. 2015 za podajo odpovedi le še dva dni časa, sicer bi prišlo do izteka 30-dnevnega prekluzivnega roka. Od tožnice ni bilo mogoče pričakovati, da bi se bila glede na zdravstveno dokumentacijo sposobna udeležiti zagovora, četudi bi ga tožena stranka preložila za en dan. Tožena stranka ni imela realne možnosti za preložitev zagovora. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni omogočila tožnici zagovora in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz tega razloga.

Tožena stranka navaja, da je v odpovedi dovolj jasno navedla dejanske razloge odpovedi in da je tožnico z očitanimi kršitvami v celoti seznanila že v pisni seznanitvi. Meni, da zaradi kasnejše prijave sodelavke A.A. in ugotovitve komisije za preprečevanje trpinčenja izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi še ni nezakonita, saj lahko delodajalec še v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazuje utemeljenost konkretnih očitkov. Tožena stranka vztraja, da je očitano kršitev z dne 6. 3. 2015 v razmerju do sodelavke A.A. v izreku in obrazložitvi sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dovolj natančno opredelila s tem, ko je navedla, katere besede je tožnica izrekla sodelavki. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, ali je tožnica dejansko izrekla te besede, oziroma ali je tožnica storila očitana ravnanja v razmerju do sodelavke. Priče dogodka z dne 6. 3. 2015 so izjavile, da še nikoli niso videle tako prestrašene sodelavke in da je bila zaradi ravnanja tožnice dejansko nezmožna za nadaljnje opravljanje dela. Pisne izjave prič so bile od zaposlenih pridobljene na prošnjo vršilca direktorja občinske uprave zato, da bi bil navedeni dogodek čimbolj podrobno opisan. Nobena od prič, ki so potrdile resničnost vsebine izjav, ni povedala, da bi direktor pri zapisu nanjo kakorkoli vplival. Dogodka, v katerem je tožnica kričala na podrejeno sodelavko, po oceni tožene stranke ni mogoče obravnavati zgolj kot konflikt v komunikaciji. Tožena stranka očita sodišču prve stopnje, da nima ustreznega strokovnega znanja za oceno, da zaradi ravnanj tožnice pri sodelavki ni prišlo do njenega ponižanja oziroma prestrašenosti. Glede posameznih oblik šikaniranja delavke na delovnem mestu se tožena stranka v pritožbi sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 48/2015 z dne 17. 5. 2016. Tožena stranka poudarja, da je tožnica kršila odrejen ukrep o začasni odstranitvi od opravljanja dela z dne 9. 3. 2015 s tem, ko je prišla v službo še naslednji dan, tj. 10. 3. 2015. Tožnica je huje kršila svoje delovne obveznosti tudi s tem, ko je 5. 3. 2015 loputala z vrati in se do direktorja neprimerno obnašala. S takšnim obnašanjem je tožnica kršila Kodeks ravnanja javnih uslužbencev.

Tožena stranka nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o reintegraciji tožnice. Vrnitev na delovno mesto vodja oddelka za splošne zadeve ni več mogoča zaradi reorganizacije dela in oddelkov mestne uprave z dne 1. 1. 2016. Delovno mesto vodje sekretariata za splošne zadeve, ki ni enako prejšnjemu delovnemu mestu tožnice, zaseda drug delavec. Zmotna je ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ni nič kriva, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je neprimerno vedla do podrejene sodelavke in vršilca dolžnosti direktorja občinske uprave. Poleg tega ni spoštovala ukrepa delodajalca o začasni odstranitvi od opravljenega dela. Glede na navedeno tožena stranka nima zaupanja v delo tožnice tudi ob upoštevanju njenega položaja vodje oddelka in nima interesa po nadaljevanju delovnega razmerja. Pri odločitvi o predlogu delodajalca za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ni odločilna le samo delavčeva želja po nadaljevanju delovnega razmerja, temveč tudi realna možnost delodajalca sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Vendar pa je zaradi zmotne materialnopravne presoje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zato sprejelo napačno oziroma vsaj preuranjeno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

6. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 3. 4. 2015. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena kot vodja oddelka za splošne zadeve. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ji je bila podana po 1. (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 111. člena Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. - ZDR-1).

7. V drugem odstavku 85. člena ZDR-1 je določeno, da mora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec pisno seznaniti delavca z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Sodišče prve stopnje se je osredotočilo na razlog, zaradi katerega se tožnica zagovora, na katerega je bila pravočasno vabljena, ni udeležila. Glede na to, da tožničino zdravstveno stanje ni omogočalo udeležbe na zagovoru v četrtek 2. 4. 2015, je presodilo, da je tožnica po pooblaščencu utemeljeno podala predlog za preložitev zagovora. Ob upoštevanju 30-dnevnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 je imela tožena stranka po stališču sodišča prve stopnje še dovolj časa, da bi lahko preložila zagovor v zvezi očitano kršitvijo z dne 11. 3. 2015. Tudi potek prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi, do katerega bi prišlo v primeru preložitve zagovora, je lahko razlog, zaradi katerega od delodajalca ni utemeljeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči. Sodišče prve stopnje je očitno prezrlo, da se tako v pisni seznanitvi kot v izreku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 4. 2015 tožnici med drugim očitajo tudi kršitve pred 11. 3. 2015, in sicer kršitev zaradi neprimernega obnašanja do vršilca dolžnosti direktorja mestne uprave tožene stranke B.B. dne 5. 3. 2015 in do sodelavke A.A. dne 6. 3. 2015. Če je tožena stranka očitano kršitev z dne 5. 3. 2015 ugotovila že na dan, ko je bila storjena, bi lahko podala izredno odpoved le v 30-dnevnem odpovednem roku, torej najkasneje v soboto 4. 4. 2015. Zato je za pravilno uporabo določbe drugega odstavka 85. člena ZDR-1 pomembno, ali je ob upoštevanju vseh očitanih kršitev tožena stranka še imela na voljo dovolj časa za preložitev zagovora.

8. Tožnici se je v vabilu na zagovor z dne 27. 3. 2015 očitalo več kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Le pri očitku, da se je nad sodelavko A.A. izvajalo trpinčenje na delovnem mestu v daljšem časovnem obdobju, ni konkretizirano, kdaj oziroma v katerem časovnem obdobju naj bi do ravnanj trpinčenja prišlo, pri čemer iz izpovedi sodelavke A.A. izhaja, da trpinčenja na delovnem mestu ni zaznala. Ostali očitki so podrobno opisani v obrazložitvi vabila na zagovor in sklepa o izredni odpovedi, tako da, kljub drugačnemu stališču sodišča prve stopnje, ni bilo prav nobenega dvoma, kaj se je tožnici očitalo in za katera tožničina ravnanja gre. Namen zakonske zahteve, da je delodajalec delavcu dolžan omogočiti zagovor, ni dokazovanje utemeljenosti očitanega niti ugotavljanje dejanskega stanja, pač pa zagotovitev možnosti obrambe oziroma pravice delavca, da se izjavi o očitkih in eventualno pojasni svoja ravnanja. ZDR-1 ne zahteva od delodajalca, da ob v pisnem vabilu določno opisanih očitkih posameznih kršitev pred odpovedjo seznani delavca z vsemi ugotovitvami, poročili in izvedenimi dokazi o delu delavca oziroma kršitvah (ne gre nek formalen postopek oziroma dokazni postopek s posebnimi pravili), temveč le, da ga pisno seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor. Ob upoštevanju navedenega tožena stranka v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita zaradi tega, ker v času vabljenja na zagovor še ni bila podana vloga - prijava A.A. z dne 30. 3. 2015 niti izdelano poročilo komisije z dne 3. 4. 2015, saj lahko delodajalec v izredni odpovedi in kasneje med sodnim postopkom z dokazi utemeljuje očitke, ki so navedeni v njej.

9. Tožena stranka je v izredni odpovedi z dne 3. 4. 2015 tožnici v zvezi z obnašanjem do sodelavcev očitala kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu na podlagi 197. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 50/2012 in nasl.). Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1 stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Šikaniranje se lahko pojavi v štirih oblikah, pri čemer zadošča že pojav ene od njih. Pri tem pa je treba ugotoviti, da je zaradi ene ali več ugotovljenih izvršitvenih oblik kaznivega dejanja nastala vsaj ena od prepovedanih posledic - ponižanje ali prestrašenost oškodovanca. KZ-1 pojmov spolno nadlegovanje, psihično nasilje, trpinčenje in neenako obravnavanje ne definira, zato je glede na to, da gre za kaznivo dejanje zoper delovno razmerje, treba uporabiti opredelitve, vsebovane v delovnopravni zakonodaji. ZDR-1 v 6. in 7. členu vsebuje definicije spolnega nadlegovanja, trpinčenja in neenakega obravnavanja oziroma diskriminacije, medtem ko definicije psihičnega nasilja ne vsebuje.

10. V zvezi z vprašanjem, kdaj so podani znaki kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1, je v podobnem primeru Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 48/2015 z dne 17. 5. 2016 navedlo, da je glede na okoliščine vsakega posameznega primera treba presojati, katera ravnanja predstavljajo psihično nasilje. Pogosto vključuje verbalno nasilje (kričanje, vpitje, poniževanje, zmerjanje, sarkazem, posmehovanje). Pri tem ni potrebno, da je tovrstnih ravnanj več ali da se ta ponavljajo, če je že eno samo tako ravnanje dovolj resno in zavržno ter posega v osebnost in dostojanstvo posameznika. Ravnanje je treba presojati zlasti strogo, kadar je kršitelj nadrejeni, prizadeti pa podrejeni. Dejanja nadrejenega imajo večji učinek, saj nastopa s pozicije moči in obvladuje zaposlitev prizadetega, temu pa je zaradi podrejenega položaja onemogočena enakovredna in učinkovita obramba. Nadrejeni delavec lahko podaja kritike, kadar je delo opravljeno neustrezno, vendar mora pri tem ravnati na primeren način. Kritika se lahko nanaša na samo delo, ne pa na samo osebo delavca. Iz obrazložitve izredne odpovedi izhaja, da je tožnica dne 6. 3. 2015 verbalno napadla sodelavko A.A., tako da ji je izrekla besede: da je organizacija razvoza gradiva tajniško delo, da je sodelavka le tajnica, da namenoma marsikatere stvari ne opravi, ker želi, da je na oddelku, ki ga vodi tožnica, vse narobe. Ob tem je tožnica še izjavila, da sodelavki omogoča izplačilo povečanega obsega dela, da pa ona za to nič ne dela, že prej pa ji je govorila, da je le tajnica, da so drugi sodelavci za strokovna opravila, sodelavka pa le za tajniška dela ter da ne opravlja nobenih tajniških del za oddelek, ki ga vodi tožnica. Zaradi dogodka z dne 6. 3. 2015 A.A. ni bila sposobna opravljati svojega dela in je bila ponižana oziroma prestrašena. Ob upoštevanju navedenega je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je opis navedene kršitve pomanjkljiv in da kršitve ni mogoče preizkusiti. Očitana kršitev je po presoji pritožbenega sodišča v sklepu dovolj jasno navedena, tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni jasno ugotovilo, ali so bile navedene besede A.A. izrečene s povzdignjenim glasom, ali so predstavljale verbalno nasilje, oziroma ali je tožnica storila opisano ravnanje dne 6. 3. 2015 v razmerju do A.A., ki je pomembno za presojo, ali so podani znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 197. člena KZ-1. 11. Prav tako sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je očitana ravnanja, navedena v 1. točki izreka sklepa o izredni odpovedi z dne 3. 4. 2015, presojalo le z vidika, ali imajo očitane kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja. V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 je delodajalec v odpovedi dolžan navesti le dejanske razloge odpovedi, pravne opredelitve očitanega ravnanja pa ni dolžan navesti. Če jo navede, sodišče pri presoji nezakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Dejanske razloge odpovedi je zato v obravnavanem primeru treba presojati ne le s stališča, ali ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej ali je tožničina ravnanja možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti. To pomeni, da mora sodišče celo v primeru, če bi ugotovilo, da niso podani vsi znaki kaznivega dejanja, tožnici očitana ravnanja, opisana v 1. točki izreka izredne odpovedi z dne 3. 4. 2015, presojati tudi s stališča, ali pomenijo hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in ali so storjena naklepoma oziroma iz hude malomarnosti.

12. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je sodišče prve stopnje očitane kršitve, navedene v 1. točki sklepa o izredni odpovedi, presojalo le po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ne da bi hkrati ta ravnanja v povezavi z ugotovljenimi ravnanji, ki izhajajo iz 2. točke sklepa o izredni odpovedi, presojalo še po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje tako ni pojasnilo, zakaj neprimerne komunikacije tožnice v razmerju do A.A. z dne 6. 3. 2015 v povezavi z dogodkom z dne 11. 3. 2015, ko naj bi tožnica C.C. izjavila, da bo sodelavki žal, ker jo je namočila, in neprimernega obnašanja tožnice v razmerju do vršilca dolžnosti direktorja mestne uprave dne 5. 3. 2015, ko je v njegovi pisarni nanj vpila in loputala z vrati, v celoti gledano ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve delovnih obveznosti iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zlasti zato, ker je takšno ravnanje v nasprotju z etičnimi standardi in obnašanjem, določenim v Kodeksu ravnanja javnih uslužbencev (Ur. l. RS, št. 8/2001), ki v 5. členu določa, da mora biti javni uslužbenec lojalen do delodajalca in da mora biti spoštljiv v odnosih s svojimi predstojniki, z drugimi javnimi uslužbenci in s podrejenim osebjem.

13. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja tudi na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z določbo prvega odstavka 118. člena ZDR-1. Po tej določbi, ki se uporabi tudi v primeru predloga delodajalca, sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Pri odločanju o sodni razvezi mora sodišče presoditi, ali je glede na medsebojne odnose nadaljevanje delovnega razmerja med strankama še mogoče. Pogodbo o zaposlitvi razveže, če oceni, da je zaupanje porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati. Pritožba ima prav, da je pri tej odločitvi treba upoštevati okoliščine na strani obeh strank in interese obeh strank. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je pri odločitvi o reintegraciji sodišče prve stopnje štelo, da tožnica ni popolnoma nič kriva, čeprav je pred tem ugotovilo neprimerno komunikacije tožnice v razmerju do A.A. in neprimerno obnašanje tožnice v razmerju do vršilca dolžnosti direktorja mestne uprave B.B.. Tožena stranka je trdila, da tožnice ne more vrniti na delovno mesto, ki ga je zasedala po pogodbi o zaposlitvi, ker zaradi reorganizacije dela po odpovedi tožničinega delovnega mesta ni več in da vodstvo tožene stranke s tožnico ne more več sodelovati. Poleg tega je tožnica zasedala odgovorno delovno mesto vodje oddelka za splošne zadeve. Delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo se kaže v objektivni nemožnosti delodajalca delavcu zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi kot v subjektivno porušenem odnosu med delodajalcem in delavcem. Odločitev sodišča prve stopnje ne temelji tem izhodišču, zato je materialnopravno zmotna.

14. Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen), pri čemer ni upoštevalo pritožbenega predloga tožene stranke, naj se novo sojenje opravi pred drugim senatom, saj dosedanji potek sojenja v postopku pred sodiščem prve stopnje pritožbenemu sodišču ne vzbuja pomislekov o sodnikovi nepristranskosti. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem.

15. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje po potrebi dopolni dokazni postopek in ugotovi, kdaj je tožena stranka izvedela za očitano kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja z dne 5. 3. 2015 in 6. 3. 2015, nato pa presodi, ali je obstajala realna možnost, da zagovor, ki se ga tožnica 2. 4. 2015 sicer upravičeno ni udeležila, še lahko preloži na kasnejši datum, tudi z upoštevanjem nadaljnje tožničine zdravstvene sposobnosti, ne da bi zamudila 30-dnevni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča v tem sklepu v zvezi z odpovednima razlogoma po 1. oziroma 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 naj sodišče prve stopnje ponovno presodi zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s stališča, ali ima tožnici očitana kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1, oziroma ali vsa ugotovljena ravnanja v razmerju do sodelavcev pomenijo hujšo kršitev pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in ali je glede na vse okoliščine in interes obeh strank delovno razmerje možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pri tem naj upošteva, da je tožnica kršila tudi odrejen ukrep začasne odstranitve od opravljanja dela z dne 9. 3. 2015 s tem, ko je prišla v službo še naslednji dan 10. 3. 2015, čeprav po oceni pritožbenega sodišča ne gre za tako hudo kršitev, ki bi sama po sebi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bo sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je odpoved nezakonita, naj ponovno presodi, ali so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v smislu 118. člena ZDR-1. 16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.