Jedro

Blokada transakcijskega računa sicer res kaže na likvidnostne težave, ni pa že sama po sebi pokazatelj takšne trajnejše nelikvidnosti, zaradi katere bi plačilo sodne takse ogrozilo dejavnost tožeče stranke.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se plačilo sodne takse za pritožbeni postopek odloži do izdaje odločbe o pritožbi; v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke z dne 4.3.2016 za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodne takse za postopek s pritožbo.

2. Tožeča stranka je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da sodišče druge stopnje sklep spremeni v njeno korist. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po določilu 11. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami – ZST-1B) lahko sodišče stranko, ki je pravna oseba ali podjetnik posameznih, glede plačila takse za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, delno oprosti plačila taks oziroma ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če stranka nima sredstev za plačilo in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1), kar sodišče ugotovi na podlagi podatkov, ki jih je v skladu z drugim in tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 dolžna navesti stranka, ki prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi morala tožeča stranka glede na trditveno in dokazno breme v predlogu navesti vsa dejstva, ki glede na zgoraj navedeno zakonsko podlago utemeljujejo delno taksno oprostitev, vendar trditvenega bremena ni zmogla. Po napovedi pritožbe oziroma po prejemu plačilnega naloga za plačilo sodne takse za pritožbo v višini 939,00 EUR je vložila predlog za taksno oprostitev in navedla, da plačila sodne takse zaradi slabih poslovnih rezultatov ne zmore, posledično pa bi ji neplačilo takse onemogočilo pritožiti se zoper sodbo. Pojasnjuje, da je v lanskem poslovnem letu poslovala z izgubo (podatkov še ni imela na razpolago, predhodno leto 2014 pa je zaključila z 2.671,00 EUR čistega dobička), ima blokiran transakcijski račun in v letošnjem letu prilivov na TRR še ni prejela. Na podlagi navedenega je potrebno pritrditi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni opisala svojega premoženjskega stanja niti ni zatrjevala, da premoženja ne more unovčiti, čeprav bilančni podatki kažejo, da z njim razpolaga. Tega tudi v pritožbi ne pojasnjuje. Prav tako ne obrazloži razlogov, zaradi katerih bi plačilo sodne takse ogrozilo opravljanje njene dejavnosti.

6. Tožnica je navedla, da ima blokirane transakcijske račune, kar je razvidno tudi iz predložene dokumentacije. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da blokada transakcijskega računa sicer res kaže na likvidnostne težave, ni pa že sama po sebi pokazatelj takšne trajnejše nelikvidnosti, zaradi katere bi plačilo sodne takse ogrozilo dejavnost tožeče stranke. Čeprav ima stranka blokiran transakcijski račun, pa ima premoženje, s katerim razpolaga, vendar ne izkaže, zakaj ga ne more unovčiti. Drugačne pritožbene navedbe ne prepričajo sodišča o nasprotnem.

7. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke v zvezi z njenim premoženjskim stanjem prešibka, da bi jo mogoče oprostiti plačila sodne takse. Kljub temu pa je treba pritrditi pritožbenim navedbam, da je tožnica s svojimi izvajanji glede blokade transakcijskega računa dokazala, da je v slabem likvidnostnem stanju. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča ni prepričljiva v delu, kjer je sodišče prve stopnje zmožnost (takojšnjega) plačila sodne takse utemeljevalo, da izplačevalec dohodka ni dolžan nakazati na transakcijski račun pravne ali fizične osebe, če posamično izplačilo ne presega 420,00 EUR, pač glede na to, da je bila tožeči stranki odmerjena bistveno višja taksa, ki jo je treba plačati v roku 15 dni. Tožnica je glede na svoje premoženjsko stanje sicer zmožna plačati sodno takso, vendar je glede na blokado TRR-ja ni zmožna poravnati takoj.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je ugodilo predlogu tožeče stranke za odlog plačila sodne takse do konca pritožbenega postopka. V nasprotnem primeru bi namreč lahko prišlo do nedopustnega posega v pravico do pritožbe. V preostalem delu (glede oprostitve oziroma obročnega plačila) pa pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba v tem delu pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. in 3. točka 365. člena ZPP).