Jedro

Postopek mediacije je postopek, ki se vodi na podlagi soglasja pravdnih strank in ni del pravdnega postopka. Stroškov, ki nastanejo strankam v zvezi z mediacijskim postopkom, zato ni mogoče šteti kot del pravdnih stroškov, o katerih odloči sodišče. Stranka ima pravico do povrnitve stroškov za prehrano le v primeru, če je morala zaradi udeležbe na naroku ostati zunaj svojega stalnega oziroma začasnega bivališča več kot 12 ur.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrglo tožbo tožnikov M. S., A. G., I. L., A. K., J. Ž., R. K., T., d. o. o., S. G., K. G. in M. K. (točka I izreka). Tožbeni zahtevek ostalih tožnikov je zavrnilo (točka II izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 226,36 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka III izreka).

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je upravnik na podlagi 118. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 50. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov upravičen zastopati etažne lastnike v zadevah, ki se nanašajo na skupne naprave in prostore večstanovanjskega objekta. Med takšne skupne dele spada tudi fasada. Med postopkom je bila tožba razširjena še na etažne lastnike, ki so predložili tudi pooblastila za zastopanje po odvetniku, v dokaz njihovega lastništva in lastniških deležev, pa je bil predlagan vpogled v zemljiško knjigo. Tudi če ni bil aktivno legitimiran upravnik, so aktivno legitimirani etažni lastniki, česar sodišče ni upoštevalo. Tudi višina škode je izkazana. Predložen je bil predračun, toženec pa je višini zgolj pavšalno ugovarjal in za trditve, da naj bi bila škoda nižja, ni predložil nobenih dokazov. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper stroškovno odločitev. Meni, da je upravičen do povračila stroškov v višini 5.527,80 EUR, ki jih specificirano navaja. Hkrati predlaga, da se tožeči stranki naloži tudi povrnitev stroškov za približno polleten študij zakonodaje v pavšalnem znesku 10.000,00 EUR. Ne glede na to, da sam ni odvetnik, je bil prisiljen k preučitvi zakonodaje in prava Republike Slovenije. Bil je prisiljen tudi v nakup računalniške opreme. Meni, da stroškov po odvetniški tarifi ne more zahtevati, lahko pa zahteva pavšal oz. nadomestilo v enakem znesku brez DDV. Tožba je bila vložena izključno z namenom zavesti sodišče v zmoto, tožeča stranka se je posluževala protipravnih – kaznivih - dejanj, ki jih našteje. V nasprotju s tem se je toženec redno in vestno odzival na vsa procesna dejanja sodišč, tudi na dve mediaciji in številne naroke. Bil je prisiljen v vrsto pisanj. Tožeča stranka je z vložitvijo tožbe zavestno sprejela riziko nastalih pravdnih stroškov. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo priznanje stroškov mediacijskega postopka. V pavšalnem znesku, ki je enak znesku po odvetniški tarifi, so zajete priprave na posamezen razpisan narok, udeležba na naroku in porabljen čas za prihod in odhod na sodišče. Meni, da je upravičen ne le do povračila stroškov prevoza na naroke, ki jih je sodišče priznalo, ampak tudi do povračila stroškov za narok 25. 4. 2012 in stroškov za neizvedeno mediacijo dne 12. 3. 2008. Upravičen je tudi do povračila stroškov v višini 100,00 EUR zaradi udeležbe na naroku 19. 12. 2012, ki je bil preklican, vendar toženec ni bil pravočasno obveščen o preklicu. Vsak narok je tožencu vsakokrat vzel najmanj celo dopoldne oz. več kakor 8 ur dnevno, zato je upravičen do povračila stroškov kosila. Ker nima sredstev za odvetniške storitve, je bil prisiljen k nakupu računalnika s tiskalnikom ter v preučitev zakonodaje. Nakup računalniške opreme je bil nujno potreben, da se je toženec kvalitetno zastopal v postopku. V nadaljevanju obvešča o protipravnih – kaznivih – dejanjih, ki izhajajo iz postopka II P 2894/2009, kjer kot tožnik nastopa pritožnik. Prilaga del pisanja predsednici Okrajnega sodišča v Ljubljani.

5. Pravdni stranki na pritožbi druga druge nista odgovorili.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe tožeče stranke

7. Ureditev položaja upravnika večstanovanjske hiše v SZ-1 (50. člen) in SPZ (118. člen) opredeljuje njegov položaj le kot položaj zastopnika etažnih lastnikov. Na tej podlagi zato upravnik ne more v lastnem imenu terjati povračila škode, ki naj bi nastala na fasadi stanovanjskega objekta D., ki je skupni del stavbe. Aktivno legitimacijo bi mu sicer lahko podelili etažni lastniki s prenosom svojih materialnopravnih upravičenj, vendar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, prva tožeča stranka, to je E., d. o. o., tega niti ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje je zato njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

8. Sodišče prve stopnje je „razširitev tožbe“ na posamezne etažne lastnike (na naroku 10. 10. 2013 in z vlogo 25. 10. 2013), ki naj bi jih zastopala odvetnica A. S., obravnavalo kot vstop novih tožnikov v postopek na podlagi 2. odstavka 191. člena ZPP (1). Ker pooblaščenka na naroku pooblastil novih tožnikov ni predložila, ji je sodišče prve stopnje za to določilo rok 15 - tih dni. Kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, slednja v postavljenem roku (niti kasneje) za tožnike, navedene pod točko I izreka, pooblastil ni predložila. Upoštevajoč 4. odstavek 98. člena ZPP je sodišče tožbo, ki se nanaša nanje, zato pravilno zavrglo.

9. Ostale (nove) tožnike pa je sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo na dopolnitev manjkajoče trditvene podlage ter na predložitev ustreznih dokazil. Tožniki, ki so vstopili v postopek poleg prvotno tožeče stranke, poziva sodišča niso upoštevali. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, zgolj trditve, da so tožniki etažni lastniki stavbe D. in da je bila poškodovana fasada kot skupni del stavbe, ne zadostuje. Ker je vsak etažni lastnik upravičen le do odškodnine v skladu s svojim solastnim deležem, bi tožniki morali te deleže tudi navesti. Pri tem ne zadostuje sklicevanje na podatke zemljiške knjige. Z izvedbo dokazov namreč manjkajočih trditev ni mogoče nadomeščati. Zahtevek je bil tudi v tem delu zato pravilno zavrnjen.

10. Čeprav to na odločitev ne more vplivati, pa pritožbeno sodišče dodaja, da soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožniki niso izkazali niti višine škode. Toženec je tej višini dovolj določno ugovarjal. Ker je dokazno breme glede višine škode na tožeči stranki, bi slednja glede na takšne ugovore morala tudi v pogledu višine škode dopolniti svojo trditveno podlago in predlagati ustrezne dokaze. Pravila pravdnega postopka stranki praviloma ne narekujejo dokaza, s katerim mora dokazovati zatrjevana dejstva. Kadar pa je za njihovo ugotovitev ali razjasnitev potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, to izvede dokaz z izvedencem (243. člen ZPP), seveda le, če stranka poda ustrezen dokazni predlog. V konkretni zadevi je na vprašanje, ali je škodo na fasadi mogoče odpraviti zgolj z obnovo celotne fasade na eni strani poslopja, ali pa je odprava škode mogoča tudi na drug način oz. z manjšimi stroški, mogoče odgovoriti le ob ustreznem strokovnem znanju, torej z izvedbo dokaza z izvedencem. Tožeča stranka takšnega predloga ni dala, sodišče pa je posledično pravilno zaključilo, da tožeča stranka, na kateri je dokazno breme za to, škode oz. njene višine ni dokazala. Zato je bil tožbeni zahtevek tudi iz tega razloga utemeljeno zavrnjen.

11. Pritožba tožeče stranke je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Glede pritožbe tožene stranke

13. O povrnitvi stroškov sodišče odloči le na podlagi zahteve stranke (3. odstavek 163. člena ZPP). Če stranka stroškov oziroma posameznega stroška ne uveljavlja, sodišče ni pooblaščeno, da bi o njih odločalo po uradni dolžnosti. Kot izhaja iz podatkov spisa, predvsem v spis vloženih stroškovnikov, toženec stroška za prihod na narok 25. 4. 2012 ni priglasil. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko o tem strošku ni odločilo.

14. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je postopek mediacije postopek, ki se vodi na podlagi soglasja pravdnih strank in ni del pravdnega postopka. Stroškov, ki strankam v zvezi z mediacijskim postopkom nastanejo, zato ni mogoče šteti za del pravdnih stroškov, o katerih odloči sodišče. Podlage za priznanje priglašenih stroškov (pavšal 157,64 EUR in strošek prevoza 7,64 EUR) zato že iz tega razloga ni.

15. Zmotno je stališče pritožnika, da mu za opravila v tem postopku (sestavo različnih vlog, udeležbo na narokih) pripada nadomestilo v višini (neto) nagrade, ki pripada odvetniku. Podlage za to namreč ne nudi niti ZPP, niti Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2). Ker toženec ni odvetnik, mu takšne nagrade seveda ne pripadajo niti na podlagi Zakona o odvetniški tarifi. Okoliščine, na katere opozarja v pritožbi (brezposelnost, nemožnost najetja odvetnika, nujen študij zakonodaje, čas in opravila, ki naj bi jih nadomestilo zajemalo) so za presojo tega vprašanja nerelevantne. V zvezi s tem ni odveč opozoriti, da bi toženec, če je bilo njegovo premoženjsko stanje res tako slabo kot trdi, lahko zaprosil za brezplačno pravno pomoč, torej zastopanje po odvetniku, katerega stroške nosi proračun.

16. Do stroškov za prehrano v času, ko je stranka zunaj svojega stalnega ali začasnega prebivališča, ima slednja pravico le v primeru, če je morala zaradi udeležbe na naroku ostati zunaj svojega stalnega oz. začasnega bivališča več kot 12 ur. V konkretnem primeru pa ta odsotnost, upoštevajoč čas trajanja narokov ter čas, ki ga je toženec potreboval za pot na sodišče in nazaj, tega kriterija ne dosega. Tega v pritožbi ne trdi niti pritožnik.

17. Stroškov za nakup prenosnega računalnika, tiskalnika, kartuše in papirja po predloženih računih v višini 1.496,51 EUR tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot potrebnega stroška postopka, ki bi ga bila dolžna nositi nasprotna stranka. Svoje vloge bi nenazadnje lahko (lastnoročno) pisal, stroška pa ne opravičuje niti zatrjevani študij zakonodaje. Vsi zakoni in drugi predpisi so dostopni ne le preko spleta, ampak tudi na drug način.

18. Toženec tudi ni upravičen do zahtevanega zneska 100,00 EUR za dvourni prevoz z vlakom, ki naj bi predstavljal „nadomestilo za porabljen čas“, saj v ZPP in Pravilniku o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku za to ni podlage. Zgolj v pojasnilo pritožbeno sodišče dodaja, da do takšnega povračila, upoštevajoč Zakon o odvetniški tarifi, ni (več) upravičen niti odvetnik.

19. Stranka mora stroške, katerih povračilo zahteva, uveljavljati do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (3. odstavek 163. člena ZPP). Predlog, da pritožbeno sodišče tožencu prizna še strošek za preučitev zakonodaje v pavšalnem znesku 10.000,00 EUR, je torej prepozen. Je pa tudi sicer neutemeljen, saj je brez podlage v ZPP ter Pravilniku o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku.

20. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijano stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

(1) Po tej določbi se tožniku lahko do konca glavne obravnave, ob pogojih iz 1. odstavka tega člena pridruži nov tožnik.

(2) UL RS 15/2003 in 32/2013.