Jedro

ZDKG se v poglavju, ki ureja oporočno dedovanje, ne sklicuje na določilo 7. člena, ki določa pravila, po katerih se na podlagi zakona deduje zaščitena kmetija v primeru, če je več sodedičev istega vrstnega reda. Zakon na tem področju dopušča oporočitelju svobodo pri izbiri dediča zaščitene kmetije, saj je (z določeno izjemo) omejen le s tem, da jo prepusti enemu dediču, drugih kriterijev, ki jih zakon sicer določa za dedovanje na podlagi zakona, pa ni dolžan upoštevati.

Vprašanje o statusu kmetije – ali je ta že ob smrti zapustnika izpolnjevala pogoje za zaščiteno kmetijo ali ne, je predhodno vprašanje v zapuščinskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se oporočno dedinjo B. B. določi za prevzemnico zaščitene kmetije (ki obsega v izreku sklepa navedene nepremičnine, v lasti zapustnika do ½).

2. Zoper sklep je zapustnikov sin C. C. vložil pravočasno pritožbo, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo vseh določb 1. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), ni pazilo na to, da je prevzemnik lahko le tisti, ki je sposoben ohraniti in krepiti gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo zaščitene kmetije. To pa oporočna dedinja ni, saj je takoj po smrti zapustnika začela kmetijo prodajati. V zvezi s tem se pritožba sklicuje na odločbi VSL 4802708 in 51653. Kmetija propada, oporočna dedinja ni sposobna in tudi nima interesa voditi kmetije, ki nazaduje. Tako prevzemnica tudi ne bo sposobna izplačati nujnega deleža dediču. Sodišče bi moralo hkrati z izpodbijanim sklepom odločiti tudi o pravicah ostalih dedičev – nujnih dedičev, saj sicer obstaja možnost, da bodo ti izigrani. Prevzemnica kmetije namreč lahko razpolaga z nepremičninami, ne da bi bili nujni deleži ostalih dedičev ustrezno zavarovani. Pritožnik izkazuje upravičen razlog za dedovanje v naravi, ima status kmeta, kmetijo tudi obdeluje. Sodišče prve stopnje je tudi sicer napačno uporabilo določbe ZDKG, saj bi moralo upoštevati načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 27. 6. 1988, da mora biti kmetija zaščitena ves čas zapuščinskega postopka, če naj se uporabijo določbe zakona, ki ureja dedovanje zaščitenih kmetij, torej ob uvedbi dedovanja in tudi ob odločitvi v zapuščinskem postopku. V konkretnem primeru v trenutku uvedbe dedovanja zaščitena kmetija ni obstajala. Sodišče bi moralo zato pri odločitvi uporabiti splošne določbe Zakona o dedovanju (ZD). Oporočno dedinjo bi moralo zaslišati o tem, na kakšen način bo zagotavljala gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo zaščitene kmetije, predno je izdalo vmesni sklep. Sodišče je narok za zapuščinsko obravnavo dne 14. 7. 2015 na katerem naj bi odločalo o prevzemniku kmetije, preklicalo, oporočno dedinjo pa izven naroka določilo za prevzemnico zaščitene kmetije in s tem kršilo načelo kontradiktornosti. Sodišče bi moralo upoštevati tudi, da poleg zaščitene kmetije obstaja še drugo zapustnikovo premoženje, ki ne spada v zaščiteno kmetijo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zapustnik je dne 15. 4. 2008 napravil lastnoročno oporoko in vse svoje premoženje zapustil ženi B. B. Zapustnikova vdova in oba sodediča, zapustnikova sinova, so oporoko priznali za pristno in pravno veljavno. Predmet dedovanja je tudi kmetija (v solasti zapustnikove vdove do ½), ki je bila z odločbo z dne 2. 10. 2014 (torej po smrti zapustnika), določena za zaščiteno kmetijo. Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom za prevzemnico zaščitene kmetije določilo oporočno dedinjo.

5. ZDKG ureja dedovanje pri zakonitem in oporočnem dedovanju. Pri zakonitem dedovanju je več zakonitih dedičev v enakem položaju in če ni sporazuma, kriterije določa zakon, kako izmed več dedičev določiti tistega, ki bo podedoval kmetijo. Drugače pa je pri oporočnem dedovanju, ko je svobodi zapustnika prepuščeno, da določi dediče, svoboda oporočnega razpolaganja pa je z ustavo zagotovljena pravica, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pravilno je tako zaključilo, da je ZDKG (v nasprotju s prejšnjim Zakonom o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev – ZDKZK) dopustil oporočitelju večjo svobodo pri izbiri dediča zaščitene kmetije, saj je omejen le s tem, da jo prepusti enemu dediču, drugih kriterijev, ki jih zakon sicer določa za dedovanje na podlagi zakona, pa ni dolžan upoštevati. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotavljalo le, ali je oporočitelj z oporoko razpolagal v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZDKG(1). S takšnim postopanjem sodišče prve stopnje ni kršilo načela nedeljivosti kmetije ob dedovanju, niti načela ohranitve in krepitve gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij iz 1. člena ZDKG.(2) Glede na pravilnost stališč, ki jih je zavzelo sodišče prve stopnje in ki so bila že potrjena z obsežno sodno prakso, sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno zaslišati oporočne dedinje v smislu načina bodočega upravljanja z zaščiteno kmetijo, niti sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti s tem, ko je izpodbijani sklep izdalo izven naroka za zapuščinsko obravnavo. Tudi ni kršilo nobenih določb postopka ali določb materialnega prava, ko ni odločilo že tudi o pravicah drugih dedičev (nujnih dedičev), saj bo to predmet končnega sklepa. Če bo ugotovljeno, da v zapuščino sodi še kakšno drugo premoženje za katerega ne velja posebni režim ZDKG, ga bodo dediči dedovali po splošnih pravilih o dedovanju, o čemer bo sodišče prav tako odločilo s končnim sklepom.

6. Glede pritožbenih navedb v zvezi z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 27. 6. 1988(3), pritožbeno sodišče navaja:

7. Načelno pravno mnenje je bilo sprejeto v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev – kmetij (Ur. l. SRS, št. 1/86), ki je v drugem odstavku 12. člena določil, da sodišča prve stopnje odločajo po tem zakonu, če je ob uvedbi dedovanja kmetija določena z odlokom oziroma odločbo ter v primerih, ko je ob uvedbi dedovanja postopek za določitev kmetije že v teku, in da v tem primeru zapuščinsko sodišče prekine zapuščinski postopek do pravnomočnosti odločbe o določitvi kmetije. V praksi pa je postalo vprašljivo, kako ravnati, ko je ob uvedbi dedovanja kmetija, ki je predmet dedovanja, določena z odlokom oziroma odločbo, a je po uvedbi dedovanja vložena zahteva za spremembo takega njenega statusa. Sprejeto je bilo načelno pravno mnenje, da če je pri pristojnem upravnem organu vložena zahteva upravičenega predlagatelja za ugotovitev, da kmetija, ki je predmet dedovanja, ne izpolnjuje pogojev niti po zadnjem odstavku drugega člena niti po 11. členu tega zakona, zapuščinsko sodišče postopa analogno drugemu odstavku 12. člena tega zakona (torej prekine zapuščinski postopek do pravnomočnosti odločbe o spremembi statusa). Ni pa se vrhovno sodišče opredelilo do postopanja v primeru, ko ob uvedbi dedovanja kmetija ni določena kot zaščitena kmetija, pa je po uvedbi dedovanja podan predlog, da se kmetija določi za zaščiteno kmetijo.(4) Sodna praksa je glede tega vprašanja neenotna. Tako je Višje sodišče v Ljubljani v odločbi II Cp 1636/2012 zavzelo stališče, da mora biti kmetija zaščitena ves čas postopka, če naj se uporabijo določila zakona, ki ureja dedovanje zaščitenih kmetij, torej ob uvedbi dedovanja in ob odločitvi v zapuščinskem postopku (podobno Višje sodišče v Celju v zadevi Cp 1395/2004, le, da je šlo za postopek razdružitve nepremičnin). Odločba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 305/07 in odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 716/2005 in III Cp 2980/2010 pa izhajajo iz stališča, da v primeru, ko upravni organ o statusu kmetije še ni odločil oziroma odločba upravnega organa še ni pravnomočna, mora zapuščinsko sodišče postopek v skladu z določilom 163. člena ZD v zvezi s 13. členom ZPP do pravnomočne odločitve pristojnega organa o statusu kmetije prekiniti. To kaže, da se o statusu kmetije odloča kot o predhodnem vprašanju (tudi v primeru, ko je (šele) po uvedbi dedovanja podan predlog za določitev zaščitene kmetije).

8. Če je dopustno upoštevati spremenjeni status kmetije, ki je bila ob uvedbi dedovanja zaščitena, med zapuščinskim postopkom pa je ta status izgubila, po mnenju pritožbenega sodišča ni pravno relevantnega razloga, da se sprememba statusa ne upošteva tudi v obratni smeri. Sicer pa je po mnenju pritožbenega sodišča v obeh primerih, upoštevaje določbo 132. člena ZD, bistveno ali je kmetija ob uvedbi dedovanja (smrti zapustnika) izpolnjevala pogoje za zaščito po določbah ZDKG, ali ne, ne glede na to ali je bila upravna odločba o izbrisu iz seznama zaščitenih kmetij ali o določitvi zaščitene kmetije, izdana (šele) po smrti zapustnika. Smisel specialnih določb ZDKG je prav v tem, da se varuje vsaka kmetija, ki izpolnjuje pogoje iz zakona – torej, če je premoženje zapustnika že ob smrti izpolnjevalo pogoje za zaščiteno kmetijo, se uporabijo določbe ZDKG ne glede na to, da je bil predlog vložen in o statusu „uradno“ odločeno šele po smrti zapustnika, in obratno.(5) Zato je vprašanje o statusu kmetije (na dan smrti zapustnika) predhodno vprašanje v zapuščinskem postopku.(6)

9. V konkretnem primeru dediči niso zatrjevali, da kmetija, ki je bila zaščitena z odločbo RS, Upravne enote ... št. 330-292/2014 z dne 2. 10. 2014, ob smrti zapustnika dne 3. 2. 2014, ni izpolnjevala pogojev iz ZDKG. Kaj drugega tudi ne izhaja iz podatkov spisa.(7)

10. Glede na vse povedano je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Op. št. (1): Zaščiteno kmetijo lahko oporočitelj z oporoko zapusti le enemu dediču – fizični osebi. Izjemoma sme oporočitelj zapustiti zaščiteno kmetijo več dedičem, če jo zapusti zakoncema ali enemu staršu in otroku ali posvojencu oziroma njegovemu potomcu, vendar se v tem primeru zaščitena kmetija ne sme deliti po fizičnih delih.

Op. št. (2): Končno je ZDKZK ustavno sodišče razveljavilo prav iz razloga, ker je preširoko omejeval oporočno razpolaganje, dedno in lastninsko pravico. Kaj drugega tudi ne določa odločba VSL 51653 (II Cp 4138/2006), ki jo pritožnik izpostavlja v pritožbi – nasprotno, potrjuje pravilnost stališča izpodbijanega sklepa. Odločbe, ki jo pritožba prav tako izpostavlja, VSL 4802708, pa pritožbeno sodišče v razpoložljivih bazah ni našlo.

Op. št. (3): Glej Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SR Slovenije št. I – II/88. Op. št. (4): Res pa je v obrazložitvi načelnega pravnega mnenja pojasnilo, da je sodna praksa zavzela stališče, da mora biti kmetija zaščitena ves čas postopka, če naj se uporabijo določbe zakona o dedovanju kmetij.

Op. št. (5): Primerjaj Primož Feguš, Status zaščitene kmetije po določilih Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, Pravna praksa št. 33/2010. Op. št. (6): Primerjaj tudi prvi odstavek 4. člena ZDKG, ki določa, da zaščiteno kmetijo po 2. členu tega zakona na predlog lastnika, sodišča ali po uradni dolžnosti preveri oziroma določi z odločbo v upravnem postopku upravna enota, na območju katere leži pretežni del zemljišč, ki sestavljajo kmetijo.

Op. št. (7): A. A. po smrti seveda premoženja ni mogel pridobiti, zapustnikova vdova kot solastnica zaščitene kmetije do ½, pa naj bi potrditvah pritožnika premoženje odtujevala in ne pridobivala.