Jedro

Tožena stranka je tožniku (pogrebnemu delavcu) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih in drugih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1 (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Očitala mu je, da je vzel prstan z roke pokojnice. Tožena stranka ni uspela dokazati, da bi prav tožnik vzel prstan z roke pokojnice, ki je ležala v hladilnici. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in V. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba se v delu II. in IV. točke izreka šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

V preostalem se pritožba tožnika ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožeči stranki, datiran na dan 24. 5. 2013, vročen tožeči stranki dne 27. 5. 2013, nezakonit in se razveljavi (I. točka). Odločilo je, da je tožeča stranka pri toženi stranki od 3. 6. 2013 dalje v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 6. 2013 na delovnem mestu „komunalni delavec 3 v A.“ (II. točka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki za 144 ur suspenza v mesecu maju 2013 obračunati razliko med plačo v višini, kot če bi tožeča stranka delala na delovnem mestu „Pogrebni delavec 2“ in plačo, ki jo je dejansko prejela, po odvodu z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost in dohodninskih dajatev pa izplačati neto plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2013 dalje do plačila (III. točka). Prav tako je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki za 1. 6. 2013 in 2. 6. 2013 priznati delovno dobo in ji obračunati višino plače v višini, kot če bi tožeča stranka delala na delovnem mestu „Pogrebni delavec 2“, po odvodu z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost in dohodninskih dajatev pa izplačati neto plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2013 dalje do plačila (IV. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki stroške tega postopka v višini 419,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka).

Tožena stranka vlaga pritožbo in navaja, da je odločitev sodišča glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nepravilna, saj se je le-to oprlo na napačno oceno izvedenih dokazov. Sodišče je zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati „da bi prav tožnik vzel prstan s prsta pokojne B.B., saj so se v hladilnici, od takrat, ko je bila pokojna B.B. pripeljana v hladilnico, torej 24. 4. 2013 ob 18.30 do naslednjega dne, ko je C.C. odkril, da B.B. manjka prstan, nahajali najmanj C.C. in D.D., pri čemer pa je sodišče ugotovilo, da so vrata hladilnice običajno nezaklenjena ...“ Takšen zaključek je v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj iz izpovedi C.C. in D.D. izhaja, da sta dne 24. 4. 2013 v hladilnico najprej pripeljala pokojno B.B., zatem pa sta iz bolnišnice v E. tja pripeljala še eno pokojno osebo, pri čemer nista bila pri B.B.. Dne 25. 4. 2013 je v hladilnico prvi in edini vstopil tožnik in zatem je bilo ugotovljeno, da je s prsta pokojnice bila nasilno vzeta rinka (prstan), katero je bilo potrebno izročiti svojcem pokojnice. Tožnik je svoje trditve večkrat spreminjal in zatrjeval, da je šel pogledat tožnico, ker naj bi jo poznal in to je bilo prvič doslej. Tudi dejstvo, da je prav tožnik našel prstan, katerega ni uspelo pred tem najti niti C.C. in D.D., kljub natančnemu pregledu tako pokojnice kot njene okolice, kaže na to, da je tožnik za tem, ko je „šel poiskat prstan“, le-tega vrnil, tako da ga je položil ob pokojnici. Ni mogoče prezreti izredno aktivnost tožnika pri „iskanju“ prstana. Tožnik je že v preteklosti z nezakonitim prilaščanjem pokazal (prijava brata F.F. z dne 30. 12. 2009), da ni vreden zaupanja, kar je s svojim ravnanjem dne 25. 4. 2013 samo še potrdil. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v IV. točki izreka, kjer je toženi stranki naloženo, da mora tožniku za 1. 6. in 2. 6. 2013 priznati delovno dobo in mu obračunati višino plače v višini, kot če bi delal na delovnem mestu „Pogrebni delavec 2“. Iz obrazložitve pa izhaja, da naj bi šlo za delovno mesto „komunalni delavec 3“. Navedena obrazložitev je tako v očitnem nasprotju s točko IV izreka, saj tožniku ni bila prekinjena delovna doba dne 1. 6. 2013 in 2. 6. 2013 in mu ni potrebno še posebej priznati delovne dobe. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik vlaga pritožbo zoper II., III., IV. in V. točko izreka sodbe ter v pritožbi navaja, da tožniku delovno razmerje na delovnem mestu „pogrebni delavec 2“ v pogrebni službi pri toženi stranki ni prenehalo, na podlagi sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dnem vročitve 27. 5. 2013 in je tožeča stranka pri toženi stranki še vedno v delovnem razmerju na delovnem mestu „pogrebni delavec 2“ v pogrebni službi. Tako je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo na delovno mesto „pogrebni delavec 2“ v pogrebni službi za čas od 27. 5. 2013 dalje do 3. 6. 2013. Tožena stranka izpodbija sodbo v II. točki izreka, v katerem je sodišče odločilo, da je delavec na delovnem mestu „komunalni delavec 3 v A.“. Ne drži, da je del tožbenega zahtevka tožnika neutemeljen, češ da je tožnik s toženo stranko sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto komunalni delavec 3. Tožnik je tudi zahteval reintegracijo. Tožnik je podpisal pogodbo o zaposlitvi v stiski in to zaradi ohranitve materialne eksistence. Tožnik je bil ob podpisu nove pogodbe brez delovnega razmerja. S podpisom nove pogodbe o zaposlitvi se prejšnja pogodba ni mogla sporazumno razveljaviti. Tožnik nove pogodbe ni izpodbijal iz razloga, ker je slednja nerazumljiva, o čemer pa sodišče ne obrazloži ničesar, saj enkrat govori o delu komunalni delavec 3, drugič pa komunalni delavec 2. Volja tožene stranke je bila skleniti delovno razmerje za delovno mesto komunalni delavec 2. Sodišče bi moralo odločati v okviru postavljenega tožbenega zahtevka in ga ne predrugačiti po svoje, pri čemer iz izreka ne izhaja, kaj je s preostalim delom zahtevka. Sodišče napačno odloči tudi o stroških postopka v višini 419,38 EUR, tožnik je s svojim tožbenim zahtevkom uspel glede temelja v celoti, v celoti glede reintegracije, v celoti glede razlike v plači in deloma tudi za plačo v juniju 2013 z zavrnitvijo preostalega dela tožbenega zahtevka, niso nastali posebni stroški. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke. Prav C.C. je ugotovil, da ni prstana pokojnice B.B.. Postavlja se dvom, ali je prstan morda vzel C.C.. Prav toliko indicev kot za tožnika je tudi za C.C., po obnašanju pa tudi za D.D. in G.G. Sodišče je pravilno odločilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi prav tožnik ukradel prstan z roke pokojne B.B.. Tudi pritožbeni očitek glede kraje goriva ne more omajati pravilnega zaključka sodišča, da tožnik ni storil kaznivega dejanja, ki se mu očita. Verodostojnost D.D. je vprašljiva, saj je sam povedal, da je nekakšen „krivec“ za dogodke. Z enako mero kot za tožnika se lahko sklepa, da sta C.C. in D.D. najprej prstan snela že prejšnji večer 24. 4. 2013, saj drugega razen njiju v H. ni bilo. Naivno je tožnik le obrnil rjuho in videl prstan poleg pokojne, zato je sodelavcem očital, da so bili slepi. G.G. se je ob tem tresel, bil je prestrašen, ker se je prstan našel. Direktor je povedal, da ne ve, kakšen status je tožnik imel po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je pravilno uporabilo materialno pravo, je pa pri tem nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu „Pogrebni delavec 2 v pogrebni službi 2“. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 5. 2013 zaradi kršitve pogodbenih in drugih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS 55/2008 s sprem. - KZ-1). Sodišče je v postopku zaslišalo priče C.C., D.D., G.G. in I.I. in pri tem tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi prav tožnik vzel prstan z roke pokojnice B.B., ki je ležala v hladilnici v H. in je bil prstan ukraden, nato pa najden ob nogah pokojnice. Ugotovljeno je namreč bilo, da priče D.D., G.G. in I.I. tožnika niso videli oditi ter ali da je bil v hladilnici kritičnega dne pred sestankom, v hladilnico pa sta pokojno pripeljala C.C. in D.D. Sodišče je tudi ugotovilo, da so vrata hladilnice običajno nezaklenjena ter da imajo ključe vrat vsi pogrebni delavci in se ključi nahajajo v vseh pogrebnih vozilih, prav tako pa so se poleg tožnika v prostorih tožene stranke na H. nahajali še C.C., D.D., G.G. in I.I.. Tožena stranka tako tožniku ni dokazala, da bi storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznostih, ki imajo znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1. Zaradi navedenega je tožena stranka tožniku nezakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 5. 2013. Tako je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je nezakonita tudi iz razloga, ker je tožena stranka tožniku čez par dni po prejeti izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi 27. 5. 2013, ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi „zaradi ohranitve materialne eksistence“, tožnik pa je tudi nesporno podpisal 3. 6. 2014 novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto komunalni delavec 3 v A.. Tudi iz razloga podpisa nove pogodbe o zaposlitvi že po podani in vročeni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je izredna odpoved nezakonita, saj je tožnik ostal na delovnem mestu še po podani izredni odpovedi. Tako ni izpolnjen temeljni pogoj za podajo izredne odpovedi iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka.

V zvezi s pritožbo tožnika pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je le-ta utemeljena, saj je sodišče v delu vsaj preuranjeno odločilo, da je tožnik na delovnem mestu komunalni delavec 3 v A., pri čemer je tožnik dejansko postavil tožbeni zahtevek za reintegracijo na delovno mesto pogrebni delavec 2 in posledično navedenemu vse pravice izhajajoče iz tega. Sodišče ob navedenem ni zavrnilo drugačnega tožbenega zahtevka, kot to izhaja iz izreka sodbe. Tako se pritožba v tem delu šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe na podlagi določil 3. odstavka 327. člena ZPP.

Tožena stranka je tožniku čez par dni po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi „zaradi ohranitve materialne eksistence“, pri čemer je tožnik podpisal novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto komunalni delavec 3 v A.. Utemeljena je pritožbena navedba, da je tožnik 3. 6. 2013 res podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je le-ta nejasna, kar pa sodišče ni raziskovalo oziroma se do nekonsistentnosti pogodbe o zaposlitvi ni opredelilo. Sodišče je ugotovilo, da tožnik na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas še vedno opravlja delo, torej je v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu „komunalni delavec 3“. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 3. 6. 2013 iz 1. člena alinea 3 izhaja, da pogodbeni stranki uvodoma kot nesporno ugotavljata, da delavec soglaša z opravljanjem dela na delovnem mestu „komunalni delavec 2“ v A. za nedoločen čas pod pogoji, ki jih določa ta pogodba. Iz 3. člena pogodbe o zaposlitvi, ki ima naslov delovno mesto, pa izhaja, da se stranki dogovorita, da bo v času tega pogodbenega razmerja delavec opravljal dela na delovnem mestu „komunalni delavec 3“ v A., za katerega se zahteva druga stopnja strokovne izobrazbe z opisom: opravljanje del na vzdrževanju mesta, priprava, uporaba in skrb za svoje orodje. Stranki sta tudi dogovorili plačo v višini 590,13 EUR s faktorjem 1,20, to pa predstavlja uvrstitev v 2. plačilni razred 2. tarifnega razreda. Sama pogodba tako določa različni delovni mesti in sicer „komunalni delavec 2“ in „komunalni delavec 3“, tako da je sama pogodba o zaposlitvi s seboj v nasprotju. Sodišče navedenih nasprotij ni razčistilo, pač pa je tožniku priznalo plačo na nižjem delovnem mestu, ne da bi razčistilo, zakaj nova pogodba določa različni delovni mesti.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prvenstveno glede na podane dokazne predloge ugotoviti, zakaj pogodba o zaposlitvi določa 2 različni delovni mesti in posledično ugotoviti, na katero delovno mesto se tožnika vrača in mu po tem delovnem mestu določiti tudi nadomestilo plače za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V primeru nejasnosti bo moralo sodišče nejasna določila tolmačiti v korist delavca kot šibkejše stranke in upoštevati tudi, da je takšno pogodbo pripravila tožena stranka kot delodajalec.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo, pritožbi tožnika pa delno ugodilo in razveljavilo izpodbijani del odločitve sodišča, ob tem pa del pritožbe štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, kot to sicer izhaja iz izreka sodbe.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.