Jedro

Obsojenec in državna tožilka se v sporazumu o priznanju krivde nista dogovorila o načinu izvršitve kazni, čeprav bi se glede na določbo 1. točke prvega odstavka 450.b člena ZKP lahko dogovorila tudi o tem, zato ravnanje sodišča, ki je z določitvijo načina izvršitve (preostanka) kazni uporabilo možnost, ki jo ima po sedmem odstavku 86. člena KZ-1, ni bilo nezakonito.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega S. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je ob uporabi določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu. Na podlagi tretjega odstavka 359. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sedmega odstavka 86. člena KZ-1 je sodišče odločilo, da se preostanek kazni izvrši tako, da se nadomesti s 1086 urami dela v splošno korist, ki jih mora obsojenec opraviti v enem letu in šestih mesecih po izvršljivosti sodbe. Izvrševanje dela v splošno korist vodi in nadzoruje Center za socialno delo Slovenska Bistrica. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je sodišče obsojencu odvzelo zaseženi kokain. Sodišče je odločilo tudi, da se na podlagi drugega odstavka 74. člena KZ-1 in prvega odstavka 75. člena KZ-1 obsojencu iz zaseženih sredstev odvzame premoženjska korist v višini 500,00 EUR, preostali zaseženi denar pa se mu po pravnomočnosti sodbe vrne. Končno je sodišče obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da nagrada po uradni dolžnosti postavljene zagovornice bremeni proračun.

2. Zoper sodbo, ki je postala pravnomočna 5. 10. 2012, je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 450.č člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi navedeno kršitev.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njej nista izjavila.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je sodišče nepravilno tolmačilo in zmotno ni uporabilo določbe 450.č člena ZKP ter ob tem navaja, da je sporazum o priznanju krivde institut, izhajajoč iz adversarnega modela kazenskega postopka, za katerega je značilna formalna, ne pa tudi materialna pravičnost; da sta v kazenskem postopku v sporu avtonomni in enaki stranki, sodišče pa je pasivno in neodvisno, skrbi le za pravilen potek postopka ter se zadovolji z dokazi, ki jih stranki predlagata, in na koncu razsodi; da mora sodišče v primeru, če stranki skleneta sporazum, tak dogovor po preverjanju, ali je skladen z zakonom, sprejeti; da lahko sodišče sporazum zavrne le v celoti, ne sme pa posegati v sporazum in ga delno predrugačiti, sicer to ni več dogovor, ki je izraz volje državnega tožilca in obdolženca, ampak je v oblikovanju sporazuma udeležen tudi sodnik; da sodnik v postopku pogajanj ne sme biti stranka, saj je jasno, da mora ohraniti nepristranskost; da mora sodišče, če meni, da del sporazuma ni sprejemljiv ali je pomanjkljiv, sporazum zavrniti in soditi, vendar na način, ki je lasten sodniku; da stranke sklenejo sporazum prav zato, ker želijo večjo avtonomijo in gotovost pri bistveni sestavini sodbe, to je kazenski sankciji; ter da je v primeru negotovosti in poseganja sodišča v dogovorjeni sporazum edina dodana vrednost sporazuma izničena, zaradi česar je sklepanje sporazumov s strani državnega tožilca nesmiselno, saj z manj angažiranja pride do bolj ali manj enakih rezultatov na predobravnavnih narokih. V obravnavanem primeru je sodišče v sporazum vneslo način izvršitve kazni, čeprav se ena stranka s tem ni strinjala. Po zatrjevanju vrhovnega državnega tožilca so okviri presoje sodišča glede kazni, opozorilnih sankcij in načina izvršitve kazni določeni v prvem in drugem odstavku 450.c člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 450.č člena ZKP, kar pomeni, da sodišče zato, da sprejme sporazum, presodi le, ali so dogovorjene kazni, opozorilne sankcije in način izvršitve kazni v predpisanih mejah in ali so spoštovani pogoji in meje, predpisani v kazenskem zakoniku. ZKP izrecno ne določa, da sodišče ob tem presoja še, ali je višina dogovorjene sankcije ustrezna in ali je dogovorjen način izvršitve kazni za obdolženca primeren. Ta presoja je prepuščena strankama kazenskega postopka. Sodišče naj bi zgolj izjemoma presojalo višino in primernost dogovorjene sankcije in v primeru, da jo šteje kot izrazito nepravilno, to presojo opravi na predobravnavnem naroku (drugi odstavek 450.č člena ZKP) in sporazum zavrne. Ob tem vrhovni državni tožilec v zvezi z besedilom tretjega odstavka 450.č člena ZKP opozarja na smiselno uporabo 285.č člena ZKP, saj je treba na naroku za izrek kazenske sankcije upoštevati razlike med institutom priznanja krivde na predobravnavnem naroku in institutom sporazuma o priznanju krivde. V primeru sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, ki ga sodišče sprejme, bi moralo slediti, da je kot relevantna okoliščina, pomembna za izrek sankcije, na naroku sklenjen sporazum in nič več. Sporazum, če je sprejet, mora biti sprejet z vsemi sestavinami, ne pa le delno ali mimo dogovora o kazni, opozorilni sankciji in načinu izvršitve kazni. O teh okoliščinah sta se stranki namreč že dogovorili. V obravnavanem primeru je državna tožilka jasno nasprotovala predlogu za drugačen način izvršitve dogovorjene kazni, zato izrečena sodba ni izraz spoštovanja njene prave volje, zaradi česar ni mogoče govoriti o sodbi, izrečeni na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde. Sodba, izrečena na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, se ne sme izpodbijati zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, če je sodba izrečena v skladu s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde, zato vrhovni državni tožilec meni, da je zakonodajalec na enak način z isto določbo želel onemogočiti obdolžencu, da bi svoje prvotno strinjanje z dogovorjeno in sprejeto sankcijo spremenil z vložitvijo pritožbe zoper odločbo o kazenski sankciji in nova dejstva ustrezno argumentiral. Obdolženec lahko do odločitve sodišča o tem, ali bo sporazum sprejelo ali zavrnilo, odstopi od sklenjenega sporazuma iz katerega koli razloga, saj ZKP ne ureja možnosti odstopa stranke od sklenjenega sporazuma niti ga ne prepoveduje. To še posebno velja za primere, ko se okoliščine, ki so bile podlaga za sklenitev sporazuma, v času od sklenitve sporazuma do odločitve sodišča o sprejemu ali zavrnitvi sporazuma spremenijo. V takem primeru ima obdolženec možnost odstopiti od sporazuma na predobravnavnem naroku. Na tem naroku lahko državni tožilec in obdolženec že sklenjeni sporazum tudi spremenita ali dopolnita. Ob vsem povedanem vrhovni državni tožilec meni, da določba 450.č člena ZKP sodišču ne dovoljuje, da izreče milejšo kazensko sankcijo ali odloči o drugačnem načinu izvršitve kazni, kot je dogovorjeno v sporazumu o priznanju krivde.

5. V kazenskem postopku smejo obdolženec, njegov zagovornik in državni tožilec na predlog ene ali druge stranke skleniti sporazum o priznanju krivde (prvi odstavek 450.a člena ZKP). Če je podan tak predlog, se stranki lahko pogajata o pogojih priznanja krivde za kaznivo dejanje, za katero se vodi predkazenski oziroma kazenski postopek zoper osumljenca oziroma obdolženca ter o vsebini sporazuma (tretji odstavek 450.a člena ZKP). Sporazum o priznanju krivde mora biti sklenjen v pisni obliki in ga podpišeta stranki in zagovornik. Kaznivo dejanje, za katero je sklenjen sporazum, mora biti opisano na način, kot se zahteva za opis dejanja v obtožnici (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP). Sporazum se priloži k vloženi obtožnici oziroma obtožnemu predlogu; če pride do sklenitve sporazuma kasneje, ga mora državni tožilec predložiti sodišču takoj, vendar najpozneje do začetka glavne obravnave (četrti odstavek 450.a člena ZKP). S sporazumom o priznanju krivde, s katerim obdolženec prizna krivdo za vsa ali nekatera kazniva dejanja, ki so predmet obtožbe, se stranki po določbi prvega odstavka 450.b člena ZKP lahko dogovorita o kazni, opozorilni sankciji, načinu izvršitve kazni; o odstopu državnega tožilca od pregona za kazniva dejanja, ki niso zajeta s sporazumom; o stroških kazenskega postopka; o izpolnitvi kakšne naloge. Stranki se v sporazumu ne moreta dogovoriti o pravni opredelitvi kaznivega dejanja, o varnostnih ukrepih, kadar so obvezni, in o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi, razen o načinu odvzema (drugi odstavek 450.b člena ZKP). O tem, kar ni ali ne more biti predmet sporazuma, odloči sodišče na naroku za izrek kazenske sankcije po 285.č členu ZKP (tretji odstavek 450.b člena ZKP). Po prvem odstavku 450.c člena ZKP sporazum o kazni vsebuje vrsto in višino oziroma čas trajanja kazni, ki naj se izreče obdolžencu za storjeno kaznivo dejanje. Dogovorjena kazen mora biti v mejah predpisane kazni; izrek omiljene kazni in način izvršitve kazni se sme v sporazumu predlagati le ob pogojih in v mejah, ki so predpisani v kazenskem zakonu. O sporazumu odloči sodišče na predobravnavnem naroku, če je bil sklenjen kasneje, pa na glavni obravnavi (prvi odstavek 450.č člena ZKP). Pri tem mora sodišče presoditi, ali je sporazum skladen z določbami 450.a, 450.b in 450.c člena ZKP in ali so glede priznanja krivde izpolnjeni pogoji in prvega odstavka 285.c člena ZKP (drugi odstavek 450.č člena ZKP). S tem v zvezi mora sodišče presoditi, ali je obdolženec razumel naravo in posledice danega priznanja, ali je bilo priznanje dano prostovoljno in ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu (prvi odstavek 285.c člena ZKP). Sodišče po določbi tretjega odstavka 450.č člena ZKP zavrne sporazum, če kateri od pogojev ni podan, in nadaljuje postopek, kot da je obtoženec izjavil, da krivde po obtožbi ne priznava, ali pa sporazum sprejme in postopek nadaljuje smiselno, kot da je obdolženec izjavil, da priznava krivdo po obtožbi (285.č člen ZKP). Na naroku za izrek kazenske sankcije (285.č člen ZKP) sodišče prebere sklep sodišča o sprejemu priznanja krivde, v dokaznem postopku pa izvede le dokaze, ki so pomembni za izrek kazenske sankcije. V sodbi, s katero se obtoženec spozna za krivega, sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec. Glede sodbe se smiselno uporabljajo določbe XXII. poglavja tega zakona, razen glede obrazložitve izreka o krivdi, ki se omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel (šesti odstavek 285.č člena ZKP).

6. V obravnavanem primeru so obdolženec, njegova zagovornica in višja državna tožilka 9. 2. 2012 sklenili sporazum o priznanju krivde. Obdolženec je v sporazumu priznal krivdo za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, obseženo s pravnomočno obtožnico Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru II KT 1/790/12-84 z dne 1. 6. 2012. V sporazumu sta se stranki nadalje dogovorili o kazni, in sicer da se obdolžencu izreče kazen dve leti zapora, in o tem, da višja državna tožilka soglaša z odpravo pripora. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom II Ks 8330/2012 z dne 7. 9. 2012 zaradi sklenitve sporazuma o priznanju krivde iz zadeve II K 8330/2012 izločilo postopek zoper obdolženca. Sodišče je 10. 9. 2012 izvedlo narok za izrek kazenske sankcije, na katerem je ugotovilo, da je sporazum skladen z določbami 450.a, 450.b in 450.c člena ZKP, da so podani pogoji glede priznanja krivde iz prvega odstavka 285.c člena ZKP, nato pa je sporazum sprejelo. Zatem je sodišče stranke pozvalo, naj predlagajo, kateri dokazi naj se izvedejo na naroku za izrek kazenske sankcije, ter da naj se izjavijo o sestavi sodišča pri izvedbi tega naroka. Nadalje je sodišče sklenilo, da se opravi narok za izrek kazenske sankcije, ki se opravi pred predsednico senata, slednja pa je prebrala sklep, da se sporazum o priznanju krivde sprejme. Nadalje je sodišče zaslišalo obdolženca ter prebralo izpis iz kazenske evidence. Po poslušanju besede strank, v kateri je višja državna tožilka izrazila mnenje, da dogovorjena kazen, odprava pripora, teža kaznivega dejanja in dosedanja obsojenost obdolženca ne omogočajo uporabe določb 86. člena KZ-1 glede „vikend zapora“ ali nadomestnega prestajanja zaporne kazni, je sodišče izreklo sodbo. Sodišče je s sodbo obdolženca, sedaj obsojenca, spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, za katero mu je ob uporabi določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti zapora. V izrečeno kazen je sodišče vštelo čas, ki ga je obsojenec prestal v priporu. Na podlagi tretjega odstavka 359. člena ZKP in sedmega odstavka 86. člena KZ-1 je sodišče odločilo, da se preostanek kazni zapora izvrši tako, da se nadomesti s 1086 urami dela v splošno korist, ki jih mora obsojenec opraviti v enem letu in šestih mesecih po izvršljivosti sodbe. Nadalje je sodišče, kot je bilo obrazloženo že v točki 1 te sodbe, odločilo tudi o tem, kateri center za socialno delo bo vodil in nadzoroval izvrševanje dela v splošno korist, o odvzemu predmetov, premoženjski koristi in vrnitvi preostalega zaseženega denarja ter o stroških kazenskega postopka.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča obravnavani primer ni tak, kot ga v zahtevi za varstvo zakonitosti prikazuje vrhovni državni tožilec. Namreč, sodišče je obsojencu na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde izreklo dogovorjeni vrsto in odmero kazni, in sicer zapor v trajanju dveh let. Drugih dogovorov, razen o odpravi pripora, sporazum o priznanju krivde ni obsegal, čeprav bi jih lahko (prvi odstavek 450.b člena ZKP). Zato je sodišče na podlagi tretjega odstavka 450.b člena ZKP utemeljeno odločilo o tistem, kar ni bilo ali ni moglo biti predmet sporazuma, in sicer o vštevanju pripora, načinu izvršitve kazni, premoženjskopravnem zahtevku, odvzemu predmetov in stroških postopka. Sodišče v sporazum o priznanju krivde ni poseglo, saj je obsojencu izreklo kazen v višini, kot je bila dogovorjena v sporazumu, na podlagi podatkov o obsojenčevih subjektivnih okoliščinah, ki jih je dobilo z zaslišanjem obsojenca, pa je presodilo, da se bo na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 preostanek kazni zapora izvršil z delom v splošno korist. S tem sodišče obsojencu ni izreklo milejše kazni, kot je bila dogovorjena v sporazumu o priznanju krivde. Obsojenec in višja državna tožilka se v sporazumu o priznanju krivde nista dogovorila o načinu izvršitve kazni, čeprav bi se glede na določbo 1. točke prvega odstavka 450.b člena ZKP lahko dogovorila tudi o tem, zato ravnanje sodišča, ki je z določitvijo načina izvršitve (preostanka) kazni uporabilo možnost, ki jo ima po sedmem odstavku 86. člena KZ-1, ni bilo nezakonito. Tako stališče Vrhovnega sodišča je podkrepljeno tudi z določbama prvega in drugega odstavka 129.a člena ZKP, po katerih bi sodišče ob pravočasnem predlogu obsojenca ali drugega upravičenega predlagatelja smelo spremeniti način izvršitve kazni zapora tudi po pravnomočnosti sodbe, pri čemer zakon v tem delu ne razlikuje med sodbo, sprejeto po opravljeni glavni obravnavi, in sodbo, sprejeto na podlagi sporazuma o priznanju krivde.

8. Sodišče v obravnavanem primeru ni poseglo v sklenjeni sporazum o priznanju krivde in je obsojencu izreklo kazen, za kakršno sta se dogovorila stranki sporazuma. Slednji se o načinu izvršitve kazni nista dogovorili, čeprav bi se lahko, zato je sodišče na podlagi tretjega odstavka 450.b člena ZKP in sedmega odstavka 86. člena KZ-1 smelo odločiti o načinu izvršitve dogovorjene kazni. Ob povedanem se v obravnavanem primeru vprašanje, ki ga izpostavlja vrhovni državni tožilec, namreč ali sme sodišče izreči milejšo kazensko sankcijo oziroma kazen, kot je bila dogovorjena v sporazumu o priznanju krivde, sploh ni postavilo. Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti presoja kršitve zakona v konkretnih primerih, ne more pa podati komentarja zakona. Prav tako v obravnavanem primeru ne more biti predmet presoje zakonitost sodb Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 58356/2013 z dne 20. 2. 2013 in II Kp 52116/2011 z dne 29. 11. 2013, s katerih stališči vrhovni državni tožilec polemizira v zahtevi za varstvo zakonitosti.

C.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka. Zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.