Jedro

Pravdni stranki v tej zadevi nista navedli vrednosti spornega predmeta v tožbi. Predpostavke za dovoljenost revizije niso podane. Zato je revizijsko sodišče zavrglo revizijo tožene in nasprotne tožeče stranke kot nedovoljeno (392.čl. ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec izprazniti stanovanje št. 30 T., L. in ga izročiti tožeči stranki, ter zavrnilo zahtevek na plačilo pogodbene kazni v znesku 523.841,50 SIT. Zavrnilo je tudi nasprotni tožbeni zahtevek na sklenitev najemne pogodbe za to stanovanje. Ugotovilo je, da je imel toženec na spornem stanovanju na podlagi pogodbe z dne 31.5.1991 le pravico do začasne uporabe do 31.12.1991. Takrat je že veljal Stanovanjski zakon, zato se toženec ne more sklicevati na določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih. Ker ni imel stanovanjske pravice, ni utemeljen njegov zahtevek na sklenitev najemne pogodbe.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sodbi tako, da zavrne izpraznitveni zahtevek in ugodi nasprotnemu zahtevku na sklenitev najemne pogodbe; podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Soglaša z ugotovitvijo, da gre za stanovanje, ki mu je bilo dodeljeno zaradi opravljanja funkcije. Meni pa, da bi bilo pravilno vezati čas uporabe stanovanja na čas opravljanja funkcije. V skladu s tem bi moral biti urejen njegov položaj po uveljavitvi Stanovanjskega zakona. Uveljavlja tudi nepravočasnost tožbe glede na določbo drugega odst. 69.čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih. V pravočasni dopolnitvi revizije se sklicuje na stališče Višjega sodišča v Ljubljani, po katerem veljajo tudi za hišniška in službena stanovanja določbe Stanovanjskega zakona o urejanju najemnih razmerij.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne. Opozarja pa tudi na nedovoljenost revizije.

Revizija je bila v skladu z določbo tretjega odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavil. Revizija ni dovoljena.

S sodbo, ki jo tožena stranka izpodbija z revizijo, je odločeno o dveh zahtevkih: o izpraznitvenem, ki ga je postavila tožeča stranka, in o zahtevku na sklenitev najemne pogodbe, ki ga uveljavlja tožena stranka z nasprotnim zahtevkom. Oba zahtevka sta nedenarna premoženjskopravna zahtevka. V sporih, v katerih se odloča o takih zahtevkih, je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta (382. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Po določbi 2. odst. 186.čl. ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Če tako ne ravna, pravice do revizije nima in mora revizijsko sodišče v takem primeru revizijo zavreči (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 16.12.1993, Poročilo o sodni praksi VS RS II/93 str. 12).

V tej zadevi pravdni stranki nista ravnali v skladu z določbo 2. odst. 186.čl. ZPP. Tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta za nedenarni del zahtevka. To je storila šele na glavni obravnavi dne 9.6.1994 (l.št.34 spisa). Tožena stranka ni ukrenila ničesar, da bi bila ta pomanjkljivost tožbe pravočasno odpravljena.

Podobno je ravnala nasprotna tožeča stranka s svojo nasprotno tožbo z dne 7.2.1994 (na vlogi napačno navedeno 7.1.1993). Tudi tu vrednost spornega predmeta ni navedena. Na prvem naroku po vložitvi nasprotne tožbe dne 17.2.1994 (l.št. 23 spisa) nobena od strank ni storila ničesar, da bi bila vrednost spornega predmeta določena pred začetkom obravnavanja glavne stvari (3. odst. 40.čl. ZPP). Šele nato je nasprotna tožeča stranka v posebni vlogi z dne 14.4.1994 navedla vrednost spora. Naknadna navedba vrednosti spornega predmeta pa glede na določbo 2. odst. 186.čl. v zvezi s 382.čl. ZPP ne vpliva na pravico do revizije. Revizija kot izredno pravno sredstvo je namreč dovoljena samo tedaj, kadar so izpolnjene vse z zakonom določene predpostavke, med katerimi je tudi navedba zadostne vrednosti spornega predmeta v tožbi.

Iz navedenega izhaja, da pravdni stranki v tej zadevi nista navedli vrednosti spornega predmeta v tožbi. Predpostavke za dovoljenost revizije niso podane. Zato je revizijsko sodišče zavrglo revizijo tožene in nasprotne tožeče stranke kot nedovoljeno (392.čl. ZPP). Tožeča stranka v odgovoru na revizijo ni zahtevala povrnitve revizijskih stroškov, zato revizijskemu sodišču o tem ni bilo treba odločati.