Jedro

Tožena stranka je potem, ko je že ugotovila razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (katere zakonitost se presoja v tem sporu), sodno pripoznala tožbeni zahtevek tožnika v drugem sporu glede obstoja delovnega razmerja, kar pomeni, da ni podan pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, da delodajalec lahko odpove pogodbe o zaposlitvi le, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč s pripoznavo tožbenega zahtevka, da tožniku še traja delovno razmerje za nedoločen čas in da ga je dolžna pozvati nazaj na delo, štela, da je s tožnikom mogoče nadaljevati delovno razmerje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 23. 4. 2012 tožniku nezakonita in se razveljavi. V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka tožnika dolžna vrniti na delo in ga z dnem prenehanja delovnega razmerja (z dnem 27. 4. 2012) in do 21. 6. 2012 ter od 26. 7. 2012 dalje prijaviti v socialno zavarovanje, v 8 dneh, pod izvršbo. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v 8 dneh od prejema sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka, vse do plačila, prav tako pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da po petem odstavku 41. člena ZDSS-1 tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v sojenje pred drugim senatom oziroma, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi in odloči o stroških postopka. Tožnik je prepričan, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka ZPP in zmotno uporabilo materialno pravo. Iz listinskih dokazov in izpovedi zaslišanih prič je razbrati, da obstaja nasprotje o tem, kar izhaja iz listin in izpovedi prič, predvsem tudi priče A.A., direktorja tožene stranke B.B. ter pisnih izjav prič C.C. in D.D. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in sicer drugi odstavek 110. člena ZDR, ki določa objektivni in subjektivni rok. Oba sta prekluzivna, o katerih je dopustno podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnik storil hujše kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse kršitve znake kaznivega dejanja. Za dve kršitvi je sodišče prve stopnje ob upoštevanju napotkov pritožbenega sodišča ugotovilo, da jih tožnik ni storil, to je navedlo le v obrazložitvi, ne pa v izreku izpodbijane sodbe, kar ni pravilno. Napačna je tudi odločitev, ker tožena stranka v izredni odpovedi ni navedla, da so vse kršitve - vsaka zase - takšne narave, da je za vsako posebej izredna odpoved mogoča. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so izkazani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj delovnega razmerja zaradi porušenega zaupanja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka tako ni imela razlogov za podano odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Glede očitka tožene stranke in razsoje sodišča, ker se tožniku očita, da je v mesecu avgustu 2011 naročil sanacijo cestišča na E. ulici v kraju F. za 1.722,00 EUR nezakonito, brez naročila ustanovitelja, to je Občine F., in s tem naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 204. člena KZ-1, ko naj bi toženo stranko oškodoval za navedeni znesek, je navedeno, da izvedeni dokazi kažejo, da ni mogoče trditi, da je nastala kakršnakoli škoda. Tožena stranka je vedela za sanacijo že prej, preden je pričela s postopkom izredne odpovedi, saj je na 7. seji nadzornega sveta dne 21. 11. 2011 že obravnavala problematiko. A.A. je v postopku zavajujoče trdil, da poprej ni vedel ničesar v zvezi z očitki tožene stranke tožniku, dejstvo pa je, da je bil tudi zapisnik 7. seje nadzornega sveta vročen tako A.A., kakor tudi županu Občine F., seveda tudi članom nadzornega sveta. Tožnik je bil po poteku mandata in v času enoletnega trajanja vršilca dolžnosti v čudnem položaju, protizakonito mu je tožena stranka občasno podaljševala svojstvo vršilca dolžnosti, in tožnik niti ni vedel, kaj sme početi in kaj ne. Glede nakazila odpravnine, kar ga tožena stranka obtožuje, torej, da je storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe po členu 209 KZ-1, je tožnik navedel, da je bil zmotno prepričan, da mu odpravnina pripada, potem ko se pa je posvetoval s pooblaščencem jo je v treh dneh vrnil. Res je, da za sam obstoj kaznivega dejanja oziroma očitek kršitve ni pomembno, ali je tožnik denar vrnil, pravzaprav takoj, dejanje je priznal, v postopku pred tožilstvom pa se je dogovoril za plačilo globe v dobrodelne namene. Tožena stranka je zvedela za vrnitev odpravnine že na 7. seji nadzornega sveta 21. 11. 2011, ko je bila zoper tožnika podana kazenska ovadba za kaznivo dejanje na Policijsko upravo G. v mesecu novembru 2011. Tožnik je prepričan, da ne gre za pošteno sojenje. Postopek odpovedi je vodil odvetnik tožene stranke H.H., ki je sicer na naroku za zagovor predložil splošno pooblastilo, to pooblastilo pa ne daje upravičenja do vodenja tega postopka, ne pa za podajo odpovedi. Direktor tožene stranke B.B. je bil sicer navzoč ob zagovoru, vendar ne v svojstvu direktorja tožene stranke kot je sicer podpisano v odpovedi, ampak le kot zapisnikar. Tožnik navaja, da ga je tožena stranka še potem poskušala zaposliti na drugo delovno mesto, in to potem, ko je že vedela za storjene kršitve. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2012 zavrnilo, posledično navedenemu je zavrnilo tudi, da je tožena stranka dolžna tožnika vrniti nazaj na delo z dnem prenehanja delovnega razmerja (z dnem 27. 4. 2012 in do 21. 6. 2012 ter od 26. 7. 2012 dalje) prijaviti v socialno zavarovanje. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter vpogledalo v skico priče D.D. o stanju E. ulice v kraju F. - C1 ter vpogledalo v izjavo C.C., zaslišalo priče I.I., D.D. in A.A. ter tožnika in direktorja tožene stranke B.B. Glede pritožbenega ugovora o poteku 30 dnevnega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR pritožbeno sodišče navaja, da ZDR v drugem odstavku 110. člena določa, da izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede obrazložitve, da je tožena stranka dejansko izvedela dokončno za storitev kaznivega dejanja šele ob vložitvi vabila ODT G. na narok za odložitev kazenskega pregona z dne 22. 3. 2012 na narok dne 19. 4. 2012 v zvezi z nezakonitim izplačilom odpravnine v višini 11.807,80 EUR, ki si jo je tožnik nakazal dne 14. 11. 2011 in jo nato dne 17. 11. 2011 vrnil. Pritožbeno sodišče enako, kot že v svojem razveljavitvenem sklepu z dne 6. 3. 2013 navaja, da je že takrat sodišču prve stopnje podalo napotila, da se mora sodišče izrecno opredeliti do zapisnika 7. seje nadzornega sveta z dne 9. 11. 2011 v povezavi z nadaljevanjem seje nadzornega sveta z dne 21. 11. 2011, kjer je nadzorni svet obravnaval tudi situacijo v zvezi s tožnikom in iz katerega izhaja (23. sklep), da se direktorja družbe B.B. zadolžuje, da v zvezi s kršitvijo samovoljnega nakazila odpravnine preda postopek pristojnim institucijam, pri čemer je zapisnik podpisan od predsednika nadzornega sveta J.J. in tudi direktorja mag. B.B. Iz nadaljevanja 7. seje nadzornega sveta z dne 21. 11. 2011 namreč izrecno izhaja, da je nadzorni svet predstavil svoj pogled na dogajanja in sicer: med drugim tudi v zvezi z izvedenim asfaltiranjem ulice, kjer bivši v.d. direktor domuje (očitana kršitev v izredni odpovedi), ki še vedno ni finančno pokrito s strani Občine F. ter da so člani nadzornega sveta mnenja, da si nihče samovoljno ne sme sam nakazovati odpravnine. Iz zapisnika tudi izrecno izhaja, da „Posledično navedenemu za tožnika v podjetju ni delovnega mesta, saj je zadeve potrebno podati organom pregona“. Nadzorni svet je bil seznanjen tudi z osebnim mnenjem predsednika sindikata, ki meni, da so bila zadnja dejanja tožnika nesprejemljiva, zato podpirajo sklepe N.S. 23. sklep navedenega nadzornega sveta pa izrecno navaja „direktorja družbe se zadolžuje, da v zvezi s kršitvijo samovoljnega nakazila odpravnine preda postopek pristojnim institucijam. Navedeno torej kaže, da je bil zakoniti zastopnik B.B. o obeh kršitvah seznanjen že takrat (21. 11. 2011), odpoved pa je bila tožniku podana 23. 4. 2012. Ob navedenem je potrebno poudariti, da mora podati delodajalec izredno odpoved takoj, ko ugotovi razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri tem mora delodajalec podati izredno odpoved najkasneje v 30 dneh od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga, ki ima znake kaznivega dejanja, pa delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Ob tem pa je pomembno tudi to, da je tožena stranka še dne 23. 1. 2012 v zadevi Pd 289/2011 pripoznala tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 14. 11. 2011 prenehalo zakonito, da mu delovno razmerje še traja in da je sklenjeno za nedoločen čas s polnim delovnim časom, ter da je tožena stranka dolžna tožnika poklicati na delo in ga z dnem 15. 11. 2011 prijaviti v socialno zavarovanje. Torej je tožena stranka še potem, ko je že ugotovila razloge za izredno odpoved (tako direktor kot nadzorni svet) tudi sodno pripoznala tožbeni zahtevek tožnika glede obstoja delovnega razmerja, kar pomeni, da ni podan pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, da delodajalec lahko odpove pogodbe o zaposlitvi le, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Torej tožena stranka je s pripoznavo tožbenega zahtevka z dne 23. 1. 2012, da tožniku še traja delovno razmerje za nedoločen čas in da ga je dolžna pozvati nazaj na delo štela, da je s tožnikom mogoče nadaljevati delovno razmerje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati napotila, ki jih je pritožbeno sodišče podalo v tem sklepu, pri čemer pa so napotila sicer enaka, kot jih je pritožbeno sodišče podalo že prvič.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, za kar je imelo pravno podlago v določilih 3. točke 365. člena ZPP.