U-I-80/07

14. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud in v postopku za preizkus ustavnih pritožb družbe A. A., d. o. o., Ž. – v stečaju, ki jo zastopa stečajna upraviteljica B. B. – B., C. C., Č. Č., D. D. in E. E., vseh iz Z., ki jih zastopa Odvetniška družba F., F. & partnerji, o. p., d. n. o., V., na seji 14. junija 2007

sklenilo:

1.Pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti 135. člena ter drugega in tretjega odstavka 149. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03) se zavrneta.

2.Ustavni pritožbi zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 6918/2006 z dne 10. 1. 2007 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn. št. 15221/2006 z dne 26. 7. 2006 se ne sprejmeta.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zemljiškoknjižno sodišče je na podlagi sklepa o izvršbi na nepremičninah, ki so last prve pritožnice (družbe A. A.), po uradni dolžnosti dovolilo zaznambo izvršbe in vknjižbo hipoteke za poplačilo denarne terjatve upnic. Zoper ta sklep so poleg prve pritožnice vložili pritožbo (med drugim) tudi drugi štirje ustavni pritožniki (C. C., Č. Č., D. D. in E. E.), ki so na dveh izmed nepremičnin, na katere se nanaša navedeni sklep, po trenutku, od katerega ta sklep učinkuje, predlagali vknjižbo lastninske pravice na svoje ime. Višje sodišče je pritožbi zavrnilo. Odločitev temelji na stališčih: (1) da se po prvem odstavku 133. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) zemljiškoknjižni postopek začne, ko zemljiškoknjižno sodišče prejme listino, ki je podlaga za vpis po uradni dolžnosti, in (2) da po 94. členu ZZK-1 začetek stečajnega postopka ni ovira za zaznambo izvršbe in vknjižbo hipoteke proti stečajnemu dolžniku, če se je zemljiškoknjižni postopek začel pred trenutkom, od katerega učinkuje začetek stečaja. Višje sodišče je obrazložilo, zakaj soglaša z ugotovitvijo, da je prvostopenjsko sodišče sklep o izvršbi prejelo 3. 7. 2002, tj. pred začetkom stečajnega postopka zoper prvo pritožnico. Poudarilo je, da se je postopek v obravnavani zadevi zato začel tega dne, ne glede na to, da plomba, ki bi ta začetek javno objavila, ni bila vpisana tedaj (temveč prezgodaj, že s prejemom predloga za izvršbo).

2.Pritožniki se s takšno odločitvijo ne strinjajo in vlagajo zoper njo ustavni pritožbi. Prva pritožnica zatrjuje kršitev 2. in 22. člena Ustave. Navaja, da je Višje sodišče že dvakrat razveljavilo prvostopenjsko odločitev o dovolitvi vpisov in opisuje potek tega zemljiškoknjižnega postopka, vključno s spremembami opravilnih številk po vsakokratni razveljavitvi. Ne strinja se s stališčem sodišča o začetku zemljiškoknjižnega postopka in o določitvi vrstnega reda vpisov. Obširno pojasnjuje, da se glede na pravila in načela zemljiškoknjižnega prava zemljiškoknjižni postopek lahko začne šele, ko sodišče vpiše tudi plombo, ki začetek postopka javno objavlja. Poudarja, da je sodišče v njenem primeru plombo vpisalo že na podlagi predloga za izvršbo, medtem ko plombe v zvezi s sklepom o izvršbi sploh ni vpisalo. Višjemu sodišču očita arbitrarnost, ker je v strogo formalnem zemljiškoknjižnem postopku datum prejema izvršilnega sklepa ugotavljalo z listinami in s posrednimi dokazi; začetek postopka lahko po njenem mnenju dokazuje le plomba. Prav tako arbitrarno se ji zdi stališče Višjega sodišča, da razveljavljen zemljiškoknjižni vpis pomeni "preuranjeno" vpisano plombo, ki jo je treba upoštevati pri presoji učinkov začetka zemljiškoknjižnega postopka. Meni namreč, da "preuranjena" plomba, ki je ZZK-1 ne pozna, ne more javno razglasiti začetka zemljiškoknjižnega postopka. Drugi štirje pritožniki zatrjujejo kršitev drugega odstavka 14. člena, 22., 25. in 33. člena Ustave. Ker naj bi prvostopenjsko sodišče pri ponovnem odločanju ne izvedlo in ne ocenilo vseh dokazov, ki mu jih je v razveljavitvenem sklepu naložilo Višje sodišče, naj bi ravnalo samovoljno in arbitrarno ter naj bi kršilo načelo enakosti pred zakonom. Pojasnjujejo svoje razumevanje vsebine te pravice in se pri tem sklicujejo tudi na sklep Ustavnega sodišča št. Up-66/95 z dne 22. 11. 1995. Višje sodišče, ki naj bi te opustitve prvostopenjskega sodišča ne štelo za absolutno bistveno kršitev postopka, naj bi s tem odločilo nasprotno kot prvič in zato kršilo pravico do enakega varstva pravic. Ker naj bi se prvostopenjsko sodišče ne opredelilo do vseh dokazov, na katere ga je napotilo Višje sodišče, naj bi bila njegova odločitev neobrazložena. S tem v zvezi med drugim opozarjajo, da sodišče ni ocenilo naknadnih odredb izvršilne sodnice, in pojasnjujejo, zakaj so te pomembne za odločitev. V zvezi s pojmom obrazloženosti se sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-438/04 z dne 6. 7. 2006 (Uradni list RS, št. 76/06). Trdijo, da jim ni bila dana možnost izjaviti se o podatkih iz računalniškega Dn vpisnika, ki so bili ključni za odločitev sodišča. Navajajo, da se je zemljiškoknjižni postopek v tej zadevi začel že z vložitvijo predloga za izvršbo 13. 5. 2002, kar naj bi zapisalo tudi Višje sodišče sámo. Prav tako naj bi vpisa ne obravnavalo po vrstnem redu glede na prejem sklepa o izvršbi, temveč glede na prejem zemljiškoknjižnega predloga. Zato po njihovem mnenju niso bile izpolnjene predpostavke za vpis, sodišče pa bi moralo odločiti, da se vpis ne opravi. Ker tega ni storilo, naj bi arbitrarno uporabilo ZZK-1 (obširno pojasnjujejo, zakaj bi sodišče moralo analogno uporabiti njegov 149. člen) oziroma prej veljavni Zakon o zemljiški knjigi. Člen 22 Ustave naj bi bil kršen tudi s kršitvijo zemljiškoknjižnega načela vrstnega reda. Menijo, da sta sodišči z institutom "preuranjene" plombe, ki v zakonu nima podlage, poskusili vzpostaviti kontinuiteto med postopkom, začetim s prejetjem predloga za izvršbo, in tistim, ki se je začel kasneje – s prejemom sklepa o izvršbi. Ker naj "preuranjena" plomba ne bi imela podlage v zakonu, se jim zdi tudi to ravnanje sodišč arbitrarno. Pojasnjujejo, zakaj je argumentacija sodišč o varstvu (dobrovernosti in zaupanja v zemljiško knjigo) upnic, s katero naj bi sodišče utemeljevalo publicitetni učinek "preuranjene" plombe, materialnopravno napačna; pri tem se sklicujejo na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-438/04 in št. Up-128/03 z dne 27. 1. 2005 (Uradni list RS, št. 14/05 in OdlUS XIV, 33). Ker naj bi bila v času, ko so sami vložili predlog za vknjižbo lastninske pravice, pri nepremičninah vpisana "preuranjena" plomba "zaznamba drugih pravnih dejstev", ki naj bi se šele kasneje spremenila v "zaznambo izvršbe", naj bi bilo poseženo v načeli publicitete in zaupanja v zemljiško knjigo, s tem pa v pravico do varstva zasebne lastnine. V zvezi s tem se sklicujejo na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (Pine Valley Developments proti Irski z dne 29. 11. 1991).

3.Prva pobudnica (družba A. A.) izpodbija 135. člen ZZK-1 v povezavi s 5. in z 10. členom istega zakona, ker meni, da je v neskladju z 2. členom Ustave. Izpodbijana določba naj bi pomenila notranja nasprotja znotraj pravnega reda. Navaja, da se (po 5. členu ZZK-1) zemljiškoknjižni postopek začne, ko sodišče prejme predlog za vpis oziroma listino, ki je podlaga za vpis po uradni dolžnosti. Poudarja, da se po istem trenutku določi tudi vrstni red za vpis, in to tudi v primeru, če sodišče začetka postopka z vpisom plombe ni javno objavilo, tako kot mu nalaga 135. člen ZZK-1. Pojasnjuje, da v primeru opustitve javne objave začetka zemljiškoknjižnega postopka uporabniki zemljiške knjige zanj ne vedo, in opozarja, da (skladno z 8. členom ZZK-1) nihče, ki se zanese na podatke zemljiške knjige, ne sme trpeti škodljivih posledic. Opustitev vpisa plombe naj bi povzročila kolizijo pravic glede vrstnega reda vpisa. Ker naj izpodbijana določba ne bi urejala situacije, ko sodišče plombe ne vpiše oziroma jo vpiše z zamudo, naj bi prihajalo do takšnega zapolnjevanja pravnih praznin, ki ne upoštevajo načel zemljiškoknjižnega postopka.

4.Drugi štirje pobudniki (C. C., Č. Č., D. D. in E. E.) izpodbijajo drugi in tretji odstavek 149. člena ZZK-1, ker menijo, da sta v neskladju z 2. in s 14. členom Ustave. Navajajo, da morajo biti zakonske norme jasne in da predpis, iz katerega naslovniki ne morejo razbrati svojega pravnega položaja, povzroča pravno negotovost in s tem nezaupanje v pravo, kar krši načela pravne države. Izpodbijana odstavka 149. člena ZZK-1 naj bi določala, da zahtevka za predznambo in za vknjižbo nista utemeljena, če je listina, ki je podlaga takemu vpisu, izpolnila pogoje za vpis šele po dnevu, ko je bil začet zemljiškoknjižni postopek. Poudarjajo, da se izpodbijani določbi nanašata le na predznambe in na vknjižbe, ne urejata pa položajev, ko je vložen predlog za zaznambo ali ko se zahteva zaznamba po uradni dolžnosti. Namen navedenih določb je po njihovem mnenju preprečitev zlorab pravil o vrstnem redu, ki bi lahko nastale z vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga oziroma zahteve za vpis po uradni dolžnosti, še preden listina, na podlagi katere se vpis zahteva, sploh nastane. Pojasnjujejo, zakaj bi bilo treba možnost takšnih zlorab na enak način preprečiti tudi, ko gre za zaznambo izvršbe. Te po njihovem mnenju niso sankcionirane. Menijo namreč, da je zaznamba izvršbe po prvem odstavku 149. člena ZZK-1 dovoljena, čeprav zahtevi za vpis ni predložena listina, ki bi izpolnila pogoje za vpis vsaj sočasno z vložitvijo zahteve. S tem naj bi bilo poseženo v ustavno načelo enakosti iz 14. člena Ustave. Za razlikovanje med predlogi ali zahtevami za predznambo in vknjižbo na eni in predlogi oziroma zahtevami za zaznambo na drugi strani naj namreč zakonodajalec ne bi imel stvarno upravičenega razloga.

B – I.

5.Ustavno sodišče je pobudi in ustavni pritožbi združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 135. člena ZZK-1

6.Prvi odstavek 135. člena ZZK-1 sodišču nalaga, da mora po uradni dolžnosti vpisati plombo na podlagi prejema zemljiškoknjižnega predloga oziroma listine, ki je podlaga za vpis po uradni dolžnosti. Drugi odstavek istega člena določa, da se morajo plombe vpisovati po vrstnem redu, ki se določi po trenutku začetka postopka, tretji odstavek pa določa rok, v katerem mora sodišče vpisati plombo: to mora storiti najkasneje do začetka uradnih ur naslednjega dne po začetku postopka. Četrti odstavek določa podatke, ki jih mora plomba vsebovati, peti odstavek pa določa, kdaj sodišče plombe ne vpiše. Po 5. členu ZZK-1 vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis oziroma listino, ki je podlaga za vpis po uradni dolžnosti, če zakon ne določa drugače. Skladno s prvim odstavkom 10. člena ZZK-1 se po istem trenutku določi tudi vrstni red, po katerem mora sodišče odločati o vpisih.

7.Ustavno sodišče po 160. členu Ustave ni pristojno odločati o medsebojni skladnosti zakonskih določb. Medsebojno skladnost zakonov bi lahko presojalo le, če bi zaradi tega nastala taka notranja nasprotja znotraj pravnega reda, da bi bila kršena načela pravne države (2. člen Ustave). Za kaj takega v obravnavanem primeru očitno ne gre. Pobudnica zatrjevana nasprotja namreč utemeljuje zgolj z možnostjo, da sodišče zakonske določbe o vpisu plombe ne uporabi pravilno. To pa ne more pomeniti, da je pravni red notranje nekonsistenten.

8.Z navedbami, da 135. člen ZZK-1 v povezavi s 5. in z 10. členom istega zakona ne ureja situacije, ko sodišče plombe ne vpiše oziroma jo vpiše z zamudo, pobudnica smiselno zatrjuje obstoj pravne praznine. Pravna praznina pomeni kršitev 2. člena Ustave, če je z ustaljenimi metodami razlage ni mogoče zapolniti. Tudi za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Če plomba ni vpisana, nastopi skladno z drugim odstavkom 6. člena ZZK-1 t. i. negativni publicitetni učinek: šteje se namreč, da tretji ni vedel za pravico ali za pravno dejstvo, ki v zemljiški knjigi ni vpisano (če se ne dokaže drugače). Prvi odstavek 8. člena ZZK-1 določa, da ne sme trpeti škodljivih posledic, kdor se zanese na zemljiškoknjižno stanje (in je dobroveren). Iz te določbe ZZK-1 torej izhaja podlaga za upravičenost oseb, ki bi v primeru nepravilnosti pri vpisu plombe utrpele škodljive posledice, do odškodovanja. [1] Neustavne pravne praznine torej ni.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 149. člena ZZK-1

9.Drugi odstavek 149. člena ZZK-1 določa, da zahtevek za predznambo ni utemeljen, če se predznamba zahteva na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila oziroma listine o pravnem poslu, ki sta bila izstavljena po dnevu začetka zemljiškoknjižnega postopka, ali če se predznamba zahteva na podlagi odločbe, ki je bila izdana po dnevu, ko je bil začet zemljiškoknjižni postopek. Po tretjem odstavku istega člena je neutemeljen zahtevek za vknjižbo, če se vknjižba zahteva na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, na katerem je bil podpis overjen po dnevu, ko je bil začet zemljiškoknjižni postopek, oziroma je bil notarski zapis, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, sestavljen po tem dnevu, ali če se vknjižba zahteva na podlagi pravnomočne oziroma dokončne odločbe, ki je postala pravnomočna oziroma dokončna po dnevu, ko je bil začet zemljiškoknjižni postopek.

10.Pravni interes pobudnikov je oprt na sodno odločbo, s katero je sodišče dovolilo zaznambo izvršbe. Zato se je Ustavno sodišče pri preizkusu pobude omejilo le na tiste navedbe, s katerim pobudniki zatrjujejo neustavnost ureditve zaznambe tega pravnega dejstva. Za izpodbijanje ureditve drugih zaznamb pobudniki namreč nimajo pravnega interesa, saj morebitna ugotovitev neustavnosti ureditve kakšne od drugih zaznamb njihovega pravnega položaja ne bi izboljšala.

11.Očitek, da sta izpodbijani določbi nejasni in zato kršita 2. člen Ustave, očitno ne drži. Že iz navedb pobudnikov izhaja, da njuno vsebino razumejo, z njo se le ne strinjajo (ker se ne nanaša tudi na zaznambo izvršitve).

12.Izpodbijane določbe se zdijo pobudnikom tudi neskladne z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ker menijo, da je zaznamba izvršbe v primeru, če "ob vložitvi zahteve za njen vpis po uradni dolžnosti" zemljiškoknjižnemu sodišču ni priložena (ustrezna) listina, dovoljena, medtem ko predznamba in vknjižba ob smiselno enakih okoliščinah nista dovoljeni. Očitki temeljijo na zmotnem razumevanju ZZK-1. Izpodbijani določbi res ne urejata zaznambe izvršbe. Nanašata se le na nekatere izmed vpisov, ki se začnejo z vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga.[2] Zaznamba izvršbe pa je vrsta vpisa, ki ga sodišče opravi po uradni dolžnosti. Tak postopek se po prvem odstavku 133. člena ZZK-1 začne šele, ko zemljiškoknjižno sodišče prejme listino, ki je podlaga za odločanje o vpisu po uradni dolžnosti. Zemljiškoknjižni postopek odločanja o dovolitvi zaznambe izvršbe se, glede na prvi odstavek 86. člena ZZK-1, začne v trenutku, ko zemljiškoknjižno sodišče prejme obvestilo izvršilnega sodišča o izvršbi in sklep o izvršbi.[3] Cilj, ki ga je zakonodajalec zasledoval z izpodbijanima določbama: da mora listina, ki je podlaga za vknjižbo oziroma za predznambo, obstajati že v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka, torej v trenutku, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis,[4] v primeru zaznambe izvršbe zagotavlja že določba o začetku zemljiškoknjižnih postopkov, ki se vodijo po uradni dolžnosti. Povedano drugače, postopek zaznambe izvršbe se ne more začeti, če listina, ki je podlaga za dovolitev zaznambe, ni predložena zemljiškoknjižnemu sodišču. Če se ob odločanju o dovolitvi zaznambe izvršbe izkaže, da listina, na podlagi katere zemljiškoknjižno sodišče o vpisu odloča po uradni dolžnosti, po vsebini in po drugih lastnostih ne ustreza pogojem, ki jih zanjo določa ZZK-1, sodišče vpisa ne dovoli (150. člen v zvezi z 2. točko prvega odstavka 148. člena ZZK-1). Razlikovanja, ki se zdi pobudnikom neustavno: da je, ko gre za zaznambo izvršbe, varstvo vrstnega reda in dovolitev vpisa mogoče doseči brez (pravilne) listine, ki je podlaga za vpis, medtem ko to v primeru vknjižbe in predznambe ni mogoče, torej ni.

13.Ker sta pobudi očitno neutemeljeni, ju je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).

B – II.

Ustavni pritožbi

14.Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali je z izpodbijano odločitvijo kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

15.Stališči, da se zemljiškoknjižni postopek začne šele, ko se njegov začetek z vpisom plombe javno objavi, in da razveljavitev prvostopenjskega sklepa o dovolitvi vpisa spremeni vrstni red odločanja o vpisih, pomenita nasprotovanje uporabi zemljiškoknjižnega prava, ki na raven človekovih pravic ne posega. Zato, kot izhaja iz prejšnje točke obrazložitve, s temi trditvami ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. Enako velja za očitke, s katerimi pritožniki sicer poskušajo utemeljiti arbitrarnost odločitve, vendar z njimi po vsebini zgolj nasprotujejo pravilnosti uporabe procesnega prava. Takšne so navedbe o tem, da sodišče časa prejema sklepa o izvršbi ne bi smelo ugotavljati s podatki iz sodnega spisa ter iz računalniškega vpisnika, in navedbe, da Okrajno sodišče v novem odločanju v nasprotju s prvim odstavkom 362. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) ni sledilo napotkom, ki jih je v razveljavitvenem sklepu nanj naslovilo Višje sodišče.

16.Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) med drugim izhaja prepoved sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti. Oceno arbitrarnosti bi Ustavno sodišče lahko izreklo le, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Višje sodišče je razumno obrazložilo, katere okoliščine so bistvene za presojo, ali je zaznamba izvršbe, ki jo opravi sodišče po uradni dolžnosti, dovoljena. Pojasnilo je tudi, zakaj so ti pogoji v obravnavani zadevi izpolnjeni. Svojo oceno je oprlo na določbe ZZK-1 o začetku zemljiškoknjižnega postopka, o vplivu začetka stečaja na dovolitev vpisov in o vrstnem redu opravljanja vpisov.

17.Pritožniki arbitrarnost utemeljujejo tudi z nasprotovanjem stališču Višjega sodišča o pravnem učinkovanju (časovno napačno vpisane) plombe. Predmet izpodbijanega sklepa je dovolitev glavnih vpisov: zaznambe izvršbe in vknjižbe hipoteke (ki z zaznambo izvršbe nastane po samem zakonu), ki jih sodišče opravi po uradni dolžnosti. Višje sodišče je obrazložilo, da je za presojo utemeljenosti teh vpisov odločilno, kdaj se je postopek začel, in ocenilo, da se je to zgodilo s prejemom sklepa o izvršbi, ne glede na to, da plomba, ki tak začetek javno objavi, ni bila vpisana tedaj (temveč že pred tem). Iz obrazložitve prav tako izhaja stališče, da se po isti časovni točki (tj. začetka postopka) ravna tudi vrstni red odločanja o vpisih. Kljub temu, da je Višje sodišče zapisalo tudi, da ima plomba, vpisana pred začetkom zemljiškoknjižnega postopka, od dneva začetka tega postopka publicitetni učinek, pa iz izpodbijanega sklepa izhaja, da vprašanje pravilnosti plombe (ki je pomožni vpis, s katerim se začetek postopka javno razglasi in s tem povzroči publicitetne učinke vpisa) ni pravno pomembno za presojo dovoljenosti glavnega vpisa (zaznambe izvršbe in vpisa hipoteke). Zato z navedbami, uperjenimi zoper pravilnost pomožnega vpisa (plombe), ni mogoče utemeljiti ustavne pritožbe zoper sklep o dovoljenosti glavnega vpisa (zaznambe izvršve in vpisa hipoteke).

18.Obširne navedbe pritožnikov o arbitrarni uporabi ZZK-1 oziroma prej veljavnega Zakona o zemljiški knjigi (ker naj bi sodišče ne izdalo sklepa, da se vpis ne dovoli) so neutemeljene že zato, ker temeljijo na zmotnem razumevanju izpodbijane odločitve. Temeljijo namreč na izhodišču, da se je zemljiškoknjižni postopek v obravnavanem primeru začel z vložitvijo izvršilnega predloga (ko je bila vpisana tudi t. i. "preuranjena" plomba), da je bil ta trenutek ključen za presojo sodišča o vrstnem redu odločanja o vpisih, da je sodišče izvršbo zaznamovalo na podlagi predloga za izvršbo, oziroma na izhodišču, da sta v tej zadevi tekla dva postopka. Višje sodišče je v delu obrazložitve, v katerem je povzelo pritožbene trditve prve pritožnice in nanje odgovarjalo, res zapisalo, da se je postopek "dejansko" začel z vložitvijo predloga. Vendar je bilo že v prejšnji točki obrazložitve povedano, da iz izpodbijanega sklepa nedvoumno izhaja, da se je po presoji sodišča postopek začel s prejemom sklepa o izvršbi in da je bil isti trenutek po presoji sodišča ključen tudi za določitev vrstnega reda opravljanja vpisov. V pravilnost teh stališč samih po sebi se Ustavno sodišče ne more spuščati.

19.Dejstvu, da je Višje sodišče v poznejšem sklepu sprejelo stališče, ki je po oceni pritožnikov v nasprotju z njegovo prejšnjo odločitvijo (ker je štelo, da neizpolnitev napotkov iz razveljavitvenega sklepa ni vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa), pritožniki očitajo kršitev pravice do enakega varstva pravic zaradi arbitrarnega odstopa od sodne prakse. To ustavno procesno jamstvo prepoveduje sodišču, da bi stranke obravnavalo neenakopravno, tako da bi v posamezni zadevi arbitrarno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Kršitev te pravice je torej podana, če so izpolnjeni trije pogoji: (1) da o določenem vprašanju obstaja enotna in ustaljena sodna praksa, (2) da je sodišče od te prakse odstopilo in (3) da je odstop arbitraren. Zatrjevani očitek pa je neutemeljen že zato, ker pritožniki niti obstoja enotne in ustaljene sodne prakse (o vprašanju izpolnjevanja napotkov instančnega sodišča) niso izkazali.

20.Prvostopenjskemu sklepu pritožniki očitajo, da ni obrazložen, ker se Okrajno sodišče ni opredelilo do naknadnih odredb izvršilne sodnice, ki naj bi bile za odločitev bistvene. Trdijo, da je bila tudi s tem kršena pravica do enakega varstva pravic, iz katere izhaja zahteva po obrazloženosti sodnih odločb. Tudi ta očitek ni utemeljen. Okrajno sodišče res ni ocenilo navedenih odredb izvršilne sodnice. Vendar je to storilo Višje sodišče, ko je pojasnilo, da so bile te odredbe potrebne zgolj zaradi vročanja sklepa o izvršbi strankam izvršilnega postopka. Obširno je obrazložilo, zakaj izvedeni dokazi potrjujejo ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je zemljiškoknjižno sodišče sklep izvršilnega sodišča prejelo 3. 7. 2002. S tem je Višje sodišče odpravilo pomanjkljivost, na katero se sklicujejo pritožniki.

21.Pritožniki trdijo tudi, da jim ni bila dana možnost izjaviti se o podatkih iz računalniške evidence, ti pa so bili za odločitev sodišča bistveni. S tem naj bi sodišči kršili 22. in 25. člen Ustave. V zvezi s tem očitkom je treba upoštevati, da se lahko po prvem odstavku 51. člena ZUstS ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev ne pomeni samo formalnega izčrpavanja (tj. vložitve pravnega sredstva), temveč pomeni tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Iz pritožb, ki so ju pritožniki priložili ustavni pritožbi, je razvidno, da v njih tega očitka niso uveljavljali. To pomeni, da materialno niso izčrpali pravnih sredstev. Zato te kršitve ne morejo uveljavljati v postopku z ustavno pritožbo.

22.Pritožniki prav tako niso izkazali, da bi bila z izpodbijano odločitvijo kršena njihova pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. To namreč poskušajo utemeljiti s sklicevanjem na nepravilnost pri vpisu plombe, ki naj bi povzročila kršitev publicitetnega načela. Da ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z očitki, ki se nanašajo na vprašanje pravilnosti pomožnega vpisa (plombe), ker slednje za izpodbijano odločitev o dovoljenosti glavnih vpisov ni bilo pravno pomembno, je Ustavno sodišče pojasnilo že v 17. točki obrazložitve.

23.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo (2. točka izreka).

C.

24.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

Opombe:

[1]Primerjaj N. Plavšak in T. Frantar, Člen 5; v: N. Plavšak (ur.), Zakon o zemljiški knjigi (ZZK) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 1998, str. 44. Avtorja navajata, da lahko dobroverna oseba, ki za vpis v trenutku, ko je sama vložila predlog za vpis, ni vedela, svoj pravni interes, ki ga ščiti načelo zaupanja, uresniči z odškodninskim zahtevkom zaradi nepravilnega dela sodišča (opustitev vpisa plombe).

[2]Člen 149 (le) podrobneje ureja vprašanje utemeljenosti zahtevka za vpis iz 1. točke prvega odstavka 148. člena ZZK-1, ki se glede na drugi odstavek 148. člena ZZK-1 ne nanaša na vpise, o katerih sodišče odloča po uradni dolžnosti. Glej tudi N. Plavšak, Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1), uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 101.

[3]Tako tudi N. Plavšak, isto, str. 81.

[4]Primerjaj N. Plavšak, isto, str. 102.