Jedro

Ker odločba upravnega organa izdana na podlagi 30. člena ZUS predstavlja le procesni predpogoj za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe na podlagi 1. odst. 69. člena ZUS, po presoji sodišča ni podan pravni interes tožeče stranke za izpodbijanje zakonitosti takšne negativne odločbe s tožbo v upravnem sporu. Sodno varstvo je namreč v tem primeru stranki zagotovljeno z možnostjo vložitve enake zahteve pri sodišču na podlagi 1. odst. 69. člena ZUS. Navedeno sodno varstvo pa je tudi učinkovitejše v primerjavi z vložitvijo tožbe, saj mora sodišče o začasni odredbi odločiti v roku sedem dni. Stranka torej lahko doseže svoj namen v okviru posebnega instituta začasne odredbe. Glede na navedeno pravno ureditev instituta začasne odredbe torej ni podan pravni interes tožeče stranke za vložitev tožbe zoper odločbo tožene stranke.

Izrek

1. Predlog za spremembo tožbe se zavrže. 2. Predlog za spremembo zahteve za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 13. 4. 2004 pri naslovnem sodišču vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 3. 2004, s katero je ta odločila, da se iz registra avto šol izbrišejo poslovne enote s sedeži K c. 13, A, AAA M 10, B, BBB, C in T 57, D. Dne 26. 4. 2004 je tožeča stranka vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 1. odst. 69. člena ZUS. S predlagano začasno odredbo je od sodišča zahtevala, da sodišče odloži izvršitev navedene odločbe do pravnomočne odločitve sodišča v upravnem sporu.

Dne 7. 5. 2004 je tožeča stranka s pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prejelo 10. 5. 2004, predlagala razširitev tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe. V vlogi je navedla, da je tožena stranka dne 21. 4. 2004 odločila o njenem predlogu za odložitev izvršbe po odločbi z dne 24. 3. 2004 (po določbi 30. člena ZUS) tako, da predlogu ni ugodila. Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja, ker meni, da je napačna in nezakonita. Tožena stranka napačno ugotavlja, da bi z zadržanjem izvršitve tožeča stranka imela privilegiran položaj na trgu v primerjavi z ostalimi avtošolami, kakor tudi da bi bila prizadeta javna korist. Zaradi navedenega tožeča stranka predlaga, da naslovno sodišče dopusti razširitev tožbe na odločbo tožene stranke z dne 21. 4. 2004 tako, da se v tožbenem predlogu doda nov drugi odstavek, ki glasi:" Odpravi se sklep Ministrstva za šolstvo, znanost in šport, št. ... z dne 21. 4. 2004." Ker po mnenju tožeče stranke že nastaja nepopravljiva škoda, tudi predlaga, da sodišče dovoli razširitev predloga za izdajo začasne odredbe in odloži izvršitev prej navedene odločbe. Tožeča stranka zato predlaga, da se predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 26. 4. 2004 doda novi odstavek, ki glasi:"Izvršitev sklepa Ministrstva za šolstvo, znanost in šport, št. ... z dne 21. 4. 2004 se odloži do pravnomočne odločitve o odpravi odločbe Ministrstva za šolstvo, znanost in šport, št. ... z dne 24. 3. 2004." Sodišče je predlog tožeče stranke za spremembo - razširitev tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov: V skladu z določbo 184. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, 96/02, 2/04, ZPP), ki se v skladu z določbo 16. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS št. 50/97, 70/00, ZUS) primeroma uporablja v upravnem sporu, sme tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeniti tožbo. Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega.

Tožeča stranka je z vlogo z dne 7. 5. 2004 predlagala razširitev tožbe z uveljavljanjem drugega zahtevka poleg obstoječega in sicer je predlagala, da se tožba razširi tudi na akt tožene stranke št. ..., z dne 21. 4. 2004. Navedeni akt je tožena stranka izdala na podlagi 30. člena ZUS v zvezi s tožničino zahtevo, da dovoli odložitev izvršitve odločbe št. ... z dne 24. 3. 2004 o izbrisu njenih poslovnih enot avto šole iz registra avto šol. Začasna odredba po navedeni določbi ima za cilj zadržanje izvršitve že izvršljive dokončne odločbe. O tej zahtevi odloča upravni organ pristojen za izvršbo. Istočasno pa navedena zahteva pomeni tudi procesni pogoj za predlaganje začasne odredbe po določbi prvega odstavka 69. člena ZUS pri sodišču. Tožnik namreč mora pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe predlagati odložitev izvršitve izpodbijanega akta pri organu, pristojnem za izvršbo. K zahtevi za odložitev izvršbe pri sodišču mora zato izkazati, da je upravni organ njegovo zahtevo zavrnil ali pa da ni o njej odločil v predpisanem sedem dnevnem roku. V primeru, ko tožnik izkaže navedene procesne predpostavke, pa nato sodišče samo opravi preizkus izpolnjevanja pogojev po 30. členu ZUS. V tem primeru torej sodišče ne preverja zakonitosti odločbe upravnega organa izdane na podlagi navedene določbe, temveč samo preizkusi ali so izpolnjeni pogoji za odložitev izvršitve upravnega akta. Iz navedenega torej sledi, da oba organa (upravni in sodišče) samostojno ugotavljata, ali so izpolnjeni pogoji za začasno odložitev izvršitve upravnega akta po določbi 2. odst. 30. člena ZUS (težko popravljiva škoda, javna korist, škoda nasprotne stranke).

Ker odločba upravnega organa izdana na podlagi 30. člena ZUS predstavlja le procesni predpogoj za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe na podlagi 1. odst. 69. člena ZUS, po presoji sodišča ni podan pravni interes tožeče stranke za izpodbijanje zakonitosti takšne negativne odločbe s tožbo v upravnem sporu. Sodno varstvo je namreč v tem primeru stranki zagotovljeno z možnostjo vložitve enake zahteve pri sodišču na podlagi 1. odst. 69. člena ZUS. Navedeno sodno varstvo pa je tudi učinkovitejše v primerjavi z vložitvijo tožbe, saj mora sodišče o začasni odredbi odločiti v roku sedem dni. Stranka torej lahko doseže svoj namen v okviru posebnega instituta začasne odredbe. Pravni interes za vložitev tožbe v upravnem sporu pa je tudi bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Po določbi 1. odst. 4. člena ZUS je namreč upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku. Pravovarstvena potreba pomeni, da mora tožnik ves čas postopka izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njegove pravice oz. pravni interes ne bodo zavarovane, torej da je poseg sodišča potreben. Glede na navedeno pravno ureditev instituta začasne odredbe torej ni podan pravni interes tožeče stranke za vložitev tožbe zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 4. 2004, zato je sodišče zavrglo njen predlog za spremembo tožbe ob smiselni uporabi določbe 4. točke 34. člena ZUS.

Sodišče pa je tudi zavrglo predlog tožeče stranke za razširitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Sprememba zahtevka stranke je po določbi 184. člena ZPP možna le do konca glavne obravnave, kar v spornem primeru pomeni do odločitve sodišča. V obravnavanem primeru pa je sodišče o zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe odločilo dne 6. 5. 2004, torej že pred vložitvijo vloge za razširitev zahteve. Ker je torej sodišče o začasni odredbi že odločilo, je bilo potrebno predlog za njeno razširitev zavreči ob smiselni uporabi določbe 2. točke 34. člena ZUS.