Jedro

Zahteva do osnovne šole, ki organizira obvezni športni dan s smučanjem in sankanjem za otroke nižjih razredov, da sposobnostim toliko starih otrok primerno uredi površino za njihovo smučanje, pa ni utemeljena samo v analogni uporabi predpisov o varnosti na javnih smučiščih, temveč tudi v eni od osnovnih nalog šole, da poskrbi za varnost otrok. Zato so kriteriji glede primernosti za izvajanje športnega dne pripravljenega smučišča lahko celo strožji, kot veljajo za javna smučišča. Krtine na tako smučišče, na katerem v okviru obveznega športnega dne smučajo šolarji nižjih razredov, vsekakor ne spadajo. Zato so tudi pravilni nadaljnji razlogi sodišča druge stopnje, da bi delavci šole glede na tako (ne)urejeno smučišče morali opustiti izvajanje smučanja ali pa prej začeti s pokrivanjem krtin s snegom, če jih že ni bilo mogoče odstraniti. Delavci zavarovanca tožene stranke po vsem obrazloženem niso ravnali tako, kot je bilo treba, zaradi česar je podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je dne 28.1.1992 na smučanju na športnem dnevu utrpela mladoletna tožnica. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako ugoditev reviziji, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožena stranka zatrjuje, da je bilo v dokaznem postopku nesporno ugotovljeno, da je bilo smučišče glede zahtevnosti primerno starosti otrok, da je bilo ustrezno poteptano in označeno z dvema vrstama smrekovih vejic, da na njem ni bilo nikakršnih krtin, saj so popravljali le predel pred startom. Mladoletno tožnico je zaneslo oziroma je zavila šele na spodnjem delu proge, zapeljala je izven smučišča oziroma proge, kjer je padla in se poškodovala. Zato delavcem šole ni mogoče očitati, da so opustili povprečno skrbnost. Na površini, ki je bila označena kot proga, ni bilo nobenih ovir, do tožničinega padca je prišlo izven smučišča. Zakona o varnosti na javnih smučiščih ni mogoče uporabiti, saj ni šlo za javno smučišče. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijske trditve o tem, kaj naj bi bilo v dokaznem postopku glede poteka in okoliščin obravnavanega škodnega dogodka ugotovljeno, so v nasprotju z razlogi sodb obeh nižjih sodišč. V reviziji ni dovoljeno uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), zato tistih revizijskih trditev, ki so v nasprotju z dokaznimi ugotovitvami obeh nižjih sodišč, revizijsko sodišče ne sme upoštevati. Odločilne dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč, na katere je revizijsko po obrazloženem vezano, so naslednje. Dne 28.1.1992 je osnovna šola, ki ima svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki, organizirala športni dan v zimskih razmerah. Prejšnjega dne so starejši otroci teptali sneg na bližnjem hribu ter pripravili površino za smučanje in sankanje. Smučišče je bilo označeno s smrekovimi vejicami. Na njem ni bilo dovolj snega, saj so iz njega gledale krtine. Športni dan so imeli učenci nižjih razredov. Mladoletna tožnica, ki je takrat hodila v drugi razred osnovne šole in še ni dopolnila 9 let, je pri smučanju padla, ker je zadela ob krtino. Pri padcu si je zlomila nogo. Da je ugotovljeni vzrok njenega padca zadetje ob krtino na površini, ki je bila namenjena smučanju, je poudarilo tudi sodišče druge stopnje, saj sta obstoj več krtin potrdili dve učiteljici, ena od njiju pa tudi krtino v neposredni bližini tožničinega padca. Sodišče druge stopnje je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da površina, ki je bila namenjena izvajanju zimskih športnih aktivnosti na športnem dnevu, ni bila primerno urejena in samo še poudarilo, da je šlo za provizorično smučišče z malo snega, da krtine na smučišču niso dopustna ovira in da od mladoletne tožnice oziroma od otrok iz nižjih razredov ni bilo mogoče pričakovati, da bi se takim, tudi na javnem smučišču nedopustnim oviram lahko izognili. Ravno zaradi starosti otrok bi moral biti smučarski teren brezhibno urejen. Tudi če je tožnica nekoliko skrenila iz zamišljene smeri na takem provizoričnem smučišču, ki je prehajalo v sankališče in v površino za vračanje otrok nazaj na start, ji soprispevka k nastanku škode ni mogoče očitati. Zato delavci šole niso ravnali tako, kot je bilo treba ravnati pri organizaciji športnega dneva.

Glede na povzete odločilne dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč je materialnopravno pravilna tudi presoja o obstoju odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Šola bi se glede na določbo prvega odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih razbremenila svoje odgovornosti le, če bi dokazala, da so njeni delavci v danih okoliščinah ravnali tako, kot je bilo treba. Tega toženi stranki ni uspelo dokazati. Nasprotno, nižji sodišči sta šteli za dokazano, da so delavci šole ravnali s premajhno skrbnostjo, saj so organizirali za šolarje nižjih razredov obvezni zimski športni dan v neprimernih okoliščinah: na površini, ki so jo namenili za smučanje in v njeni neposredni bližini so bile krtine, ker je bilo na hribu premalo snega. Na taki neprimerno urejeni površini so izvajali smučanje, čeprav imajo lahko otroci nižjih razredov osnovne šole le povprečno smučarsko znanje. Od takih otrok ni mogoče pričakovati niti, da se lahko izognejo krtinam na predvideni smučarski progi, niti da ves čas vozijo le strogo v okviru zamišljene smučarske proge. Zato je pritožbeno sodišče pravilno poudarilo, da ni odločilna okoliščina, ali je tožnica padla na sami zamišljeni provizorični progi ali malo izven nje, vendar na prehodu v sankališče in površino za vračanje otrok na start. Pravilno pa je poudarilo tudi, da krtine niso dopustne niti na javnem smučišču. Revizija neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču uporabo Zakona o varnosti na javnih smučiščih (Ul. SRS št. 16/77). Pritožbeno sodišče je omenilo le analogno uporabo tega zakona, saj res ne gre za javno smučišče. Če pa že za javno smučišče velja, da gre za posebej urejeno površino za rekreativno in športno smučanje in glede te urejenosti veljajo tudi podrobnejši predpisi, je toliko bolj utemeljena zahteva za primerno urejenost smučišča tudi v obravnavani zadevi. Zahteva do osnovne šole, ki organizira obvezni športni dan s smučanjem in sankanjem za otroke nižjih razredov, da sposobnostim toliko starih otrok primerno uredi površino za njihovo smučanje, pa ni utemeljena samo v analogni uporabi predpisov o varnosti na javnih smučiščih, temveč tudi v eni od osnovnih nalog šole, da poskrbi za varnost otrok. Zato so kriteriji glede primernosti za izvajanje športnega dne pripravljenega smučišča lahko celo strožji, kot veljajo za javna smučišča. Krtine na tako smučišče, na katerem v okviru obveznega športnega dne smučajo šolarji nižjih razredov, vsekakor ne spadajo. Zato so tudi pravilni nadaljnji razlogi sodišča druge stopnje, da bi delavci šole glede na tako (ne)urejeno smučišče morali opustiti izvajanje smučanja ali pa prej začeti s pokrivanjem krtin s snegom, če jih že ni bilo mogoče odstraniti. Delavci zavarovanca tožene stranke po vsem obrazloženem niso ravnali tako, kot je bilo treba, zaradi česar je podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke.

Ker uradno upoštevni in tudi v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev o njenih priglašenih revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem delu te revizijske odločbe.