Jedro

Bistvo odločbe je presoja deleža odgovornosti udeležencev v pretepu za nastalo nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 232.162,00 SIT s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Istočasno je po zahtevku iz nasprotne tožbe tožniku naložilo, da mora plačati tožencu 40.000,00 SIT odškodnine s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pritožbi tožnika je sodišče druge stopnje delno ugodilo tako, da je odškodnino zvišalo in tožencu naložilo, da mora tožniku plačati znesek 348.243,00 SIT s pripadki, razveljavilo pa je tudi odločitev o odškodnini, ki jo mora tožnik plačati tožencu ter v tem delu zadevo vrnilo v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, v celoti pa je zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo tožene stranke.

Proti tej odločitvi vlaga revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga v izpodbijanem delu njeno razveljavitev ter v tem obsegu tudi razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ko je sodišče druge stopnje sprejelo dejanske ugotovitve prvega sodišča, ne bi smelo spreminjati ocene temelja odškodninske odgovornosti ob istočasni ugotovitvi, da je bil tožnik tisti, ki je toženca izzval k dejanju. Prvi udarec je tožencu zadal tožnik, njegov odgovor pa je bil refleksen. Zato je bila ocena sodišča prve stopnje o razmerju odgovornosti enega in drugega pravilna, ko je bila postavljena v razmerje enakih deležev. Za spremembo tega razmerja izpodbijana sodba nima razlogov. Končno pa je podana tudi napačna pravna presoja ob ugotovljenem enakem dejanskem stanju.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po stališču revizije sodišče druge stopnje ob dejanskih ugotovitvah, sprejetih na prvi stopnji, "ne bi smelo spreminjati ocene temelja odškodninske odgovornosti ene in druge stranke". Izpodbijani sodbi torej ni očitana sprememba dejanskih ugotovitev (te je možno spreminjati po določbi drugega odstavka 362. člena ZPP le na obravnavi pred sodiščem druge stopnje), temveč napačna pravna presoja glede na ugotovljeno dejansko stanje. Formalno izraženi očitek procesnih kršitev vsebinsko torej pomeni to, kar revizija kasneje jasno pove: nestrinjanje s povečanjem deleža odgovornosti toženca za tožniku nastalo škodo. Obseg preizkusa izpodbijane sodbe je torej nakazan s stališča pravilne uporabe materialnega prava, torej ocene prispevka ene in druge stranke k nastali škodi.

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz ugotovitve, da je kritično situacijo povzročil toženec, ki je tožniku očital, da namerno zažiga travo, njegovih pojasnil pa ni hotel upoštevati. Tožnik je reagiral z udarcem, ta udarec pa je toženec vrnil tako, da je tožniku povzročil možganski pretres. To je sodišču prve stopnje narekovalo pravno presojo (205. člen ZOR v zvezi s prvim odstavkom 152. člena ZOR) o enakih deležih odgovornosti. Vendar pa je sodišče druge stopnje ob enakih dejanskih izhodiščih presodilo, da tožnik nosi le 25 % sokrivde za nastale posledice, "ker na še tako hude toženčeve obdolžitve ne bi smel reagirati z udarcem", "toženec pa je nato besno reagiral, ne meneč se za posledice", na kar kaže teža tožnikovih poškodb, vse skupaj pa utemeljuje njegovo 75 % odgovornost. Revizijsko sodišče se s takim pravnim gledanjem strinja. Grobost toženčevega ravnanja ob upoštevanju, da je sprožil prepir, utemeljuje njegovo večjo odgovornost za nastalo škodo.

Reviziji torej ni mogoče očitati niti napak, ki jih sama zatrjuje, niti tistih, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).