Jedro

Res je temeljna predpostavka za obstoj kaznivega dejanja izneverjenja v vseh njegovih oblikah obstoj skrbniškega razmerja, vendar glede na inkriminacijo očitanega kaznivega dejanja ni nujno, da je izdana odločba skrbstvenega organa, saj lahko obveznost skrbi za premoženje drugega izhaja tudi iz pravnega posla, tudi ustnega dogovora med strankama.

Izrek

I. Pritožbi okrožnega državnega tožilca in pooblaščenca oškodovane A. A. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanka A. A. je dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 100,00 EUR, medtem ko potrebni izdatki in nagrada zagovornice obdolženke na pritožbeni stopnji obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 44576/2016 z dne 15. 4. 2021 obdolženo S. P. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo očitka po obtožnem predlogu, s katerim ji je bila očitana storitev nadaljevanega kaznivega dejanja izneverjenja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 215. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v zvezi s 54. členom KZ-1. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko A. A. s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 17.530,32 EUR napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžene in potrebni izdatki ter nagrada njene zagovornice obremenjujejo proračun.

2. Zoper to sodbo sta se pritožila okrožni državni tožilec in pooblaščenec oškodovanke, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pooblaščenec oškodovanke pa tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Oba pritožnika pritožbenemu sodišču predlagata, da njunima pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja izneverjenja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 215. člena KZ-1, v zvezi s 54. členom KZ-1 ter ji izreče predlagano sankcijo, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

3. Na pritožbo je odgovorila zagovornica obdolženke, ki se z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi ne strinja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožbi okrožnega državnega tožilca in pooblaščenca oškodovanke nista utemeljeni.

5. Medtem ko pooblaščenec oškodovanke zatrjevane kršitve kazenskega zakona z ničemer ne konkretizira in zato pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, pa bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnih okoliščin, in sicer da se je obdolženka s svojimi ravnanji premoženjsko okoristila, v zvezi z dejanjem, opisanim pod točko 2. izreka obtožbe, pa do vsebine notranjega in zunanjega pooblastilnega razmerja.

6. Zatrjevana kršitev ni podana, saj prvostopenjsko sodišče glede na razlog oprostitve sploh ni bilo dolžno odgovarjati na vprašanje, ali si je obdolženka pridobila premoženjsko korist, v zvezi z vsebino pooblastilnega razmerja med obdolženko in B. B. pa je v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je šlo v obravnavanem primeru za splošno pooblastilo brez omejitev, pri čemer je bila B. B. z ravnanjem obdolženke seznanjena in zato pooblastila ni prekoračila. V nadaljevanju pooblaščenec oškodovanke navaja še, da naj bi sodišče prve stopnje isto kršitev določb kazenskega postopka storilo še s tem, ko je glede odločilnih dejstev navedlo kontradiktorne razloge oziroma se obrazložitev sodbe ne sklada z izpovedjo priče C. C., ki jo je podal na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je namreč na strani 12 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da C. C. ni eksplicitno potrdil, da naj bi obdolženka sama želela ovaditi obdolženko in nato na strani 14 povzelo, da povedal, da je bila obdolženka zainteresirana za vložitev prijave. Čeprav to drži, to glede na vse okoliščine primera ni odločilno, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, ko bo pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb ni podana.

7. Ob preučitvi razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in podatkov spisa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da se obdolženko oprosti kaznivega dejanja izneverjanja iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, pravilna, vendar ne iz povsem takšnih razlogov, kot jih je navedlo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Slednje je svojo odločitev utemeljilo predvsem na dejstvu, da v obravnavanem primeru ni šlo za zastopanje premoženjskih koristi ali oskrbovanje premoženja B. B., ker obdolženka ni bila v vlogi skrbnice njenega premoženja na podlagi odločbe skrbstvenega organa ali drugega podobnega dogovora, pri dejanju pod točko 2. izreka obtožbe pa je obdolženka imela le splošno pooblastilo za upravljanje s transakcijskim računom, dano brez posebnih omejitev in zato to v obravnavanem primeru ne zadošča, da se obdolženko opredeli kot skrbnico njenega premoženja.

8. Takšno izhodišče ni pravilno. Res je temeljna predpostavka za obstoj kaznivega dejanja izneverjenja v vseh njegovih oblikah obstoj skrbniškega razmerja, vendar glede na inkriminacijo očitanega kaznivega dejanja ni nujno, da je izdana odločba skrbstvenega organa, saj lahko obveznost skrbi za premoženje drugega izhaja tudi iz pravnega posla,1 tudi ustnega dogovora med strankama. Izhajajoč iz opisa očitanega kaznivega dejanja, ko se obdolženki očita, da je pri zastopanju premoženjskih koristi B. B. ravnala v njeno škodo, je zato pomembno le, ali se vsebina njunega razmerja kaže v skrbi za njeno premoženje. Takšno razmerje je med njima po oceni pritožbenega sodišča nedvomno obstajalo, četudi je med njima šlo zgolj za neformalni dogovor. Ni mogoče prezreti zagovora obdolženke, ki je vse skozi poudarjala, da je zgolj ravnala po navodilih in željah B. B., kar so potrdile tudi zaslišane priče. Zato je v obravnavanem primeru ključna vsebina zaupanja med njima in za pravilno presojo, ali je obdolženki dejanje dokazano, potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je obdolženka v inkriminiranem obdobju s premoženjem B. B. ravnala znotraj njenega zaupanja, ali pa je to zaupanje zlorabila za pridobitev premoženjske koristi, kot to zatrjujeta državni tožilec in oškodovanka A. A. Pri tem je za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje potrebno izhajati iz naslednjih nedvomnih dejstev, ki izhajajo iz listinske dokumentacije in jih je zaradi lažjega razumevanja zadeve potrebno povzeti: - B. B. je do dne 28. 1. 2016 bivala v svojem lastniškem stanovanju na P., nato pa se je odselila v Dom za ostarele in nemočne osebe S. A. na Hrvaškem (v nadaljevanju Dom); - B. B. je v tem času imela odprta dva transakcijska računa, in sicer enega pri Abanki, d.d., drugega pri NLB, d.d.; - dne 22. 2. 2016 je B. B. pooblastila obdolženko za poslovanje z njenim transakcijskim računom, odprtem pri Abanki, d.d. (priloga C2);2 - istega dne je B. B. sestavila oporoko in jo lastnoročno podpisala; v njej je obdolženki zapustila vso svoje premično in nepremično premoženje, in sicer stanovanje na naslovu ..., katerih lastnica je bila do celote, ter vsa denarna sredstva na njenih transakcijskih računih, odprtih pri Abanki, d.d., in NLB, d.d.. Pri tem je v oporoki tudi izrecno zapisano, da je njena sestra A. A. od nje že prejela denar na račun dednega deleža, ki bi ji šel, in sicer znesek 10.000,00 EUR, katerega je dala njenemu sinu D. D. v letu 2008 (list. št. 153); - dne 24. 2. 2016 je B. B. oškodovanko pooblastila za poslovanje z njenim transakcijskim računom, odprtim pri NLB, d.d. (priloga C3);3 - istega dne je pri NLB, d.d., transakcijski račun odprla tudi obdolženka in B. B. ji je na ta novo odprti račun še isti dan sama nakazala znesek 19.791,00 EUR (potrdilo o opravljenih storitvah z dne 24. 2. 2016 na list. št. 117); - dne 26. 2. 2016 obdolženka in B. B. skleneta prodajno in služnostno pogodbo za stanovanje na naslovu ..., v lasti B. B. (list. št. 121); - dne 17. 3. 2016 je obdolženka s svojega računa, odprtega pri NLB, d.d. (kamor ji je B. B. pred tem nakazala znesek 19.791,00 EUR) na račun B. B., odprt pri Abanki, d.d., kot kupnino za stanovanje nakazala znesek 15.000,00 EUR (priloga C3 ter list. št. 110); - dne 24. 3. 2016 obdolženka postane lastnica stanovanja na naslovu .... (list. št. 126); - v kritičnem obdobju od 11. 4. 2016 do 13. 6. 2016 je bilo z računa B. B., odprtem pri Abanki, d.d., opravljenih šest dvigov gotovine v različnih višinah, in sicer dne 11. 4. 2016 v višini 2.950,00 EUR, dne 12. 4. 2016 v višini 4.750,00 EUR, dne 9. 5. 2016 v višini 550,00 EUR, dne 6. 6. 2016 v višini 500,00 EUR in 2.800,00 EUR, ter dne 13. 6. 2016 v višini 2.700,00 EUR, pri čemer je dvige opravila obdolženka, kot to izhaja iz predloženih potrdil (list. št. od 111 do 115); skupno je torej obdolženka v tem dvignila 14.250,00 EUR;4 - dne 21. 6. 2016 je obdolženka na račun B. B., odprtem pri Abanki, d.d., nakazala znesek 14.900,00 EUR (priloga B1); - dne 4. 7. 2016 B. B. za poslovanje z njenim osebnim bančnim računom, odprtem pri Abanki, d.d., pooblasti A. A., prav tako tega dne pooblasti še odvetnika, ki je nato v imenu B. B. z namenom vrnitve denarja in stanovanja komuniciral z obdolženko; - dne 8. 7. 2016 je Dom izdal odločbo, s katero je B. B. odpovedal pogodbo nastanitvi zaradi očitkov, ki so jih prejeli v zvezi z oskrbo B. B., z enomesečnim rokom za izselitev; - dne 12. 7. 2016 se B.D. s pomočjo družine A. izseli iz Doma, - istega dne pa je bila pri notarju tudi sestavljen notarski zapis oporoke, v kateri je vsa svoja denarna sredstva zapustila A. A.; - dne 15. 7. 2016 B. B. umre.

9. Čeprav je sodišče prve stopnje v zvezi z dejanjem pod točko 1. izreka obtožbe napačno izhajalo iz dejstva, da obdolženka ni bila v vlogi skrbnice premoženja B. B., to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je obdolženko oprostilo očitka po obtožbi, ker ji dejanje ni dokazano, ne vpliva. Obdolženka bi glede na opis kaznivega dejanja in bistvo inkriminacije očitanega kaznivega dejanja delovala v škodo B. B. le, če bi s svojim ravnanjem zlorabila njeno zaupanje, oziroma da bi v zvezi z njenim premoženjem delovala mimo njene volje. Tega obdolženki, upoštevajoč opisan potek dogodkov in izpovedbe prič, ki so bile v kritičnem času z B. B. v stiku, ni mogoče očitati, saj je volja B. B. v obravnavanem primeru edina relevantna okoliščina, ki jo je potrebno presojati. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je B. B. želela, da njeno premoženje (tako denar kot stanovanje) preide na obdolženko, zato se vsi pritožbeni očitki v tej smeri pokažejo kot neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo zagovoru obdolženke, da je B. B. iskala različne načine, kako se izogniti, da bi do njenega premoženja prišla družina A., saj je njena izpovedba v celoti podprta tako z listinsko dokumentacijo kot z izpovedbami zaslišanih prič, vsebino katerih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v točkah 7 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. Taka volja izhaja tudi iz oporoke z dne 22. 2. 2016, ki jo je B. B. lastnoročno podpisala. Čeprav ta oporoka na koncu ni bila veljavna, je kljub temu v obravnavanem pomemben dokaz, iz katerega izhaja njena volja in prizadevanje, da premoženje preide na obdolženko. Ker je notar zavrnil overitev te oporoke, je B. B. ubrala drugačno pot, da svoje premoženje prenese na obdolženko. Zato je dva dni kasneje po lastni volji na transakcijski račun obdolženke nakazala denar v znesku 19.791,00 EUR, kot to izhaja iz potrdila o opravljenih storitvah (list. št. 117), nato pa z obdolženko sklenila še prodajno in služnostno pogodbo za stanovanje na ... in v zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je šlo za prenos premoženja izključno po volji B. B., zato posledično obdolženka v tem delu njenega zaupanja nikakor ni mogla zlorabiti oziroma pri tem delovati v njeno škodo, zato so vsi pritožbeni očitki, ki poskušajo prepričati v nasprotno, neutemeljeni.

10. Kar se tiče nadaljnjega očitka, da je obdolženka delovala v škodo B. B., ker prejetega denarja 19.791,00 EUR ni porabila v njeno korist, ampak je z delom tega denarja, to je 15.000,00 EUR, dne 16. 3. 2016 plačala kupnino po prodajni in služnostni pogodbi za stanovanje, je v celoti pritrditi utemeljenim zaključkom sodišča prve stopnje, da se je za prodajno pogodbo dejansko skrival neodplačni pravni posel, kar je vse tehtno obrazložilo v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker je bil namen B. B., da obdolženka neodplačno pridobi lastninsko pravico na stanovanju, pri tem nakazilu ni šlo za plačilo kupnine, kot se ji to očita v obtožbi, ampak zgolj za navidezno izpolnitev fiktivne prodajne pogodbe. To je sodišče prve stopnje tudi argumentirano pojasnilo v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zagovor obdolženke, da sta z B. B. kot laika menile, da mora biti ta znesek tudi nakazan na njen račun, je izkustveno sprejemljiv, potrjen pa je tudi z izpovedbo priče, ki jima je pogodbo pomagala sestaviti, in sicer je E. E. izpovedal, da je B. B. v zvezi s plačilom kupnine rekla, da bosta oni dve to naredili po svoje. Obdolženka je tako z vrnitvijo denarja B. B. le ravnala v mejah njenega zaupanja, saj je ravnala po željah B. B. Povedano drugače, s tem ko je obdolženka izpolnjevala njena navodila, je delovala kot njena izpolnitvena pomočnica pri fiktivni prodaji stanovanja, zaradi česar ji dejanje tudi v tem delu ni dokazano.

11. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženki ni dokazan očitek, da bi preostanek denarja v višini 4.791,00 EUR neupravičeno in brez soglasja zadržala zase vse do smrti B. B. Kot je že bilo poudarjeno, je relevantno, da je obdolženki ta znesek nakazala prostovoljno, in sicer na račun, ki ga je obdolženka odprla istega dne, kot je denar prejela, ravno s tem namenom, da bo na tem računu ta denar hranila, in sicer zato, da se družina A. tega denarja ne bi polastila. Kljub temu, da je obdolženka izpovedovala, da bi denar, ki bi ji po njeni smrti ostal, morala razdeliti med njeno sestro M. in hčerko nečakinje, kot to izpostavljata pritožbi, to na drugačno oceno o dokazanosti očitka ne vpliva. Oba pritožnika prezreta, da bi obdolženka to morala storiti šele po njeni smrti, pri čemer tega denarja ni nikoli uporabila (izpisek prometa na računu v prilogi C3). Iz tega razloga ji tako ni mogoče očitati, da bi zlorabila njeno zaupanje, saj je denar vse do njene smrti upravičeno in celo z njenim soglasjem ostal na tem računu. Glede pritožbenih očitkov, da obdolženka po njeni smrti kljub temu ni ravnala v skladu z željami pokojne B. B., saj denarja ni razdelila, kot ji je bilo naročeno, pa pritožbeno sodišče dodaja, da se obdolženki očita, da si je ta denar zadržala zase le do smrti B. B., ne pa tudi po njeni smrti. Sicer v zvezi s tem ni mogoče prezreti, da se obdolženka tudi po njeni smrti tega denarja ni dotaknila, kar ji je v obravnavanem primeru šteti v korist, takšno postopanje z denarjem pa je logična posledica nadaljnjega poteka dogodkov. Družina A. je namreč neposredno in posredno preko odvetnika v obdobju pred smrtjo B. B. nanjo pričela vršiti pritisk za vrnitev premoženja, tik po njeni smrti so zoper njo tudi vložili kazensko ovadbo, vsled česar je povsem razumljivo, da obdolženka s tem denarjem ni upala razpolagati. To le še dodatno kaže na njen namen, da si tega denarja ni imela namena prilastiti, kot ji to očita obtožba.

12. V zvezi z dejanjem pod točko 2. izreka obtožbe se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, da obdolženki ni dokazano, da bi ravnala v škodo B. B. in si z zadržanjem zneska 12.739,32 EUR pridobila protipravno premoženjsko korist, do katere naj bi prišla z izrabo pooblastila, saj obdolženka pooblastila za poslovanje z transakcijskim računom B. B. ni v ničemer prekoračila. Tudi v tem primeru je relevantno le, ali je obdolženka z dvigi gotovine ravnala mimo zaupanja B. B., ki ji je bilo podeljeno s pooblastilom. Izvedeni dokazi tudi v tem delu takega zaključka ne omogočajo. Bistveno je, da je obdolženka dvige opravljala po navodilih B. B., ki je želela, da se ta račun izprazni. Sodišče prve stopnje je takemu zagovoru obdolženke utemeljeno verjelo, saj je podprt z izpovedbami prič, ki so izpovedovale v njeno korist (točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe). Te so namreč v bistvenih delih skladno potrdile, da je B. B. izrecno želela, da do njenega premoženja, tudi denarja, ne pride družina A. zaradi starih zamer (nevrnjeno posojilo v višini 10.000,00 EUR, ki ga je dala sinu A. A.), pri čemer so priče E. E., F. F. in G. G. jasno povedale, da je B. B. dala obdolženki navodilo, da naj izprazni račun. Prav tako so zaslišane priče potrdile zagovor obdolženke tudi v delu, da je B. B. za dvige vedela, saj jo je vozila s sabo na banko.

13. Ne glede na navedeno pa je po podrobnejši analizi povzetega dejanskega stanja, kot izhaja iz listinske dokumentacije, ugotoviti, da obdolženki niti ni dokazano, da bi si z dvigi denarja z računa B. B. pridobila premoženjsko korist. V zvezi s tem je potrebno upoštevati dvoje, to je očitano obdobje, v katerem naj bi obdolženka opravila dvige gotovine, in denarni tok, kot izhaja iz izpiskov prometa na računih obdolženke in B. B. Obdolženka je namreč v inkriminiranem obdobju dvignila gotovino v skupni višini 14.250,00 EUR, in ne očitanih 15.720,00 EUR, kot to izhaja iz izpiska prometa. Poleg tega je obdolženka dne 21. 6. 2016 B. B. vrnila 14.900,00 EUR (izpisek prometa na računih v prilogi C3 in potrdilo o opravljenih storitvah v prilogi B1). Sodišče prve stopnje je to v svoji dokazni oceni očitno spregledalo, čeprav to dejstvo le dodatno utrjuje zaključek, da obdolženki dejanje ni dokazano. Navedeno celo pomeni, da je obdolženka B. B. vrnila več, kot je opravila dvigov v inkriminiranem obdobju, poleg tega pa je pri tem ravnala v skladu z njeno (domnevno) voljo. Obdolženka je namreč pojasnila, da je denar vrnila, ker je prejela klic s strani D. D., da naj denar vrne in je menila, da to B. B. tudi dejansko želi. To le še dodatno utrjuje sklepanje, da je obdolženka v vsem tem času le ravnala v skladu z željami B. B. in tako njenega zaupanja pri zastopanju njenih premoženjskih koristi ni zlorabila, zaradi česar pritožbeno sodišče vse pritožbene očitke v tej smeri zavrača. 14. Oba pritožnika v svojih obširnih navedbah poskušata omajati dokazno oceno sodišča prve stopnje glede verodostojnosti prič, ki so izpovedovale v korist obdolženke, ko navajata, da gre za pristranske priče. Pritožbeno sodišče se s takim stališčem ne strinja, saj je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe podalo tehtne in prepričljive razloge, zakaj tem pričam verjame, po drugi strani pa argumentirano pojasnilo, zakaj pričam, ki sta jih predlagala državni tožilec in oškodovanka A. A., ne sledi (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe). S temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema. Pritožbi zgolj s selektivnim izpostavljanjem posameznih delov izpovedb teh prič in podajo lastne dokazne ocene ne moreta uspeti. Ni namreč prezreti, da so bile vse priče, ki so izpovedovale v korist obdolženke, takrat v stiku z B. B., katerim se je ta tudi delno zaupala o odnosih z družino A., ki niso bili dobri. Po drugi strani je potrebno upoštevati tudi izpovedbo članov družine A., ki so izpovedovali, da z B. B. kar nekaj let niso imeli stika, kar pomeni, da njihovi odnosi z B. B. le niso bili takšni, kot so to poskušali prikazati v svojih izpovedbah, pri čemer so za izpad stikov poskušali okriviti druge. V stik z B. B. so stopili šele, ko so izvedeli, da biva v domu na ... Sovpadajoč s tem pa so se z njihovimi obiski B. B. pričeli vršiti pritiski na Dom v zvezi z njeno oskrbo, ko je nekdo v imenu njihovega odvetnika kontaktiral Dom ter jim očital, da za njo slabo skrbijo in ji dajejo neustrezna zdravila ter da pomagajo obdolženki pri izvršitvi kaznivega dejanja. Zaradi takih očitkov ji je Dom odpovedal pogodbo o nastanitvi, kmalu za tem pa je bila B. B. s pomočjo D. D. iz Doma tudi izseljena. In še isti dan, ko je odšla iz Doma, je bila pri notarju sestavljena nova oporoka v korist A. A. Glede na takšen potek dogodkov, upoštevajoč izpovedbe prič H. H., I. I., G. G. in J. J., ki so povedale, da naj bi se B. B. bala družine A. oziroma da jih ni marala, je poslednja volja B. B., ki izhaja iz zadnje oporoke, vprašljiva. Zato se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, ko članom družine A. ni verjelo. Tudi izpovedba C. C., kateremu je B. B. dala pooblastilo za postopanje v zvezi z njenim premoženjem, te ocene ne more omajati. Obe pritožbi namreč selektivno povzemata njegovo izpovedbo, čeprav je iz celotnega konteksta njegove izpovedbi razbrati, da so bili za njegovo angažiranje bolj zainteresirani člani družine A., predvsem A. A. in D. D. Povedal je namreč, da ga je poklical eden od sinov A. A., da je B. videl zgolj enkrat, in še to v njihovi prisotnosti, več je bilo o zadevi povedano s strani sinov A. A., kot z njene strani, saj se ne spomni, da bi ona kaj posebej govorila. Zato tudi ni mogoče slediti trditvam državnega tožilca in pooblaščenca oškodovanke, da je bila vložitev kazenske ovadbe popolnoma lastna volja B. B. 15. Po obrazloženem je zato pritožbeno sodišče iz vseh navedenih razlogov presodilo, da je zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženki očitano dejanje ni dokazano, pravilen, čeprav iz drugih razlogov. Obdolženki namreč ni dokazano, da bi s svojim ravnanjem kadarkoli ravnala mimo zaupanja in želja B. B., niti ji ni dokazano, da bi si s svojim ravnanjem pridobila premoženjsko korist v očitani višini. Vsa pritožbena izvajanja, ki poskušajo prepričati v nasprotno, so neutemeljena.

16. Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi državnega tožilca in pooblaščenca oškodovanca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

17. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 96. člena ZKP. Oškodovanki je sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne številke 7409 Zakona o sodnih taksah.

1 Prim.: Vodičar A. v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019, str. 605. 2 Ob podelitvi pooblastila je bilo stanje na računu 254,12 EUR (list. št. 110 in priloga C1). 3 Ta račun je B. B. zaprla dne 29. 2. 2016. 4 Dvigi gotovine v različnih zneskih so bili opravljeni tudi izven inkriminiranega obdobja, zato za presojo v obravnavnem primeru niso relevantni, iz podatkov spisa pa ne izhaja, da bi te dvige opravila obdolženka.